Piše: Aleš Čakš . Foto: Voranc Vogel/Delo
Vedno sem bil mestni: otrok, mladostnik, študent, odrasel človek. Že kot zelo mlad sem rad potoval, pravzaprav so bila in so še potovanja moja največja strast. Sploh si ne predstavljam, da bi bil ves čas samo v Ljubljani, kjer živim vse življenje.
Ko grem čez mejo, drugače zadiham. Od vsega so me dolgo časa najbolj zanimala mesta, velika mesta. Najraje sem imel in jih še imam tista z morjem. Obožujem morje. V mestih rad hodim po ulicah, če se da, po takšnih s čim manj ljudi, odkrivam prikupne lokale in bistroje, zahajam v muzeje in galerije, tu in tam tudi v kino, pa v manjše trgovine s konceptom, parke … Rad sem šel v New York, rad grem v Atene, Barcelono, na Dunaj, v Trst.
Pred leti pa sem si, mestni »otrok«, zaželel eksotike, nekaj posebnega, drugačnega, nekaj, kar je drugačno od vsega, kar sem izkusil na potovanjih in krajših izletih po mestih Evrope. Mikal me je Maroko. In sem šel … in se zaljubil. V Marakeš, Fez, Essaouiro, v dolino Ourika, v gorovje Atlas, v barve, dišave, v medine in njene tržnice (suki), v drugačne, posebne ljudi. Medine, predvsem riadi (hoteli z odprtim osrednjim delom, patiem, kjer so nekoč prebivali zlasti bogati domačini in trgovci), so me prevzele. »Izgubljanje« po sukih in barantanje so postali moja strast.
V Maroko sem se še nekajkrat vrnil. Sanjal sem celo, da bi sam v Marakešu vodil riad … In potem sem nedavno v Kinodvoru gledal še maroški film Modri kaftan (Le Blue du Caftan) in dokončno doumel, zakaj imam tako rad Maroko. Film o ljubezenskem trikotniku (mož in žena ter možev ljubimec) je tankočutna drama, ki pokaže vse razsežnosti ljubezni. Heteroseksualne in homoseksualne. Film se večinoma dogaja v trgovini s kaftani v medini Salé v Maroku in v krasnem maroškem domu zakonskega para. Nisem se mogel nagledati prizorov mesta in ritualov, ki so mi tako znani in tako ljubi.
Maroko je moja ljubezen in komaj čakam, da se vrnem, predvsem pa si želim, da se v Maroko po strašnem potresu čimprej vrne kolikor se le da normalno življenje.