Biba Bertok: pohištvo za vsakdanje življenje

Piše: Kaja Komar . Foto: arhiv MAO

Kako je videti pohištvo, ki ni samo lepo, ampak zna razmišljati o človeku, ki ga bo uporabljal? Odgovor ponuja razstava Biba: Funkcija. Ideja. Kontekst., ki je na ogled v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) kot vpogled v delo ene pomembnejših osebnosti slovenskega industrijskega oblikovanja.
Biba Bertok je bila pionirka sistemskega pohištva pri nas. V svoji karieri je zasnovala več kot 40 pohištvenih programov, večinoma za serijsko proizvodnjo. Pri tem je niso zanimali le videz, materiali in tehnološke možnosti, ampak predvsem vprašanje, kako lahko pohištvo izboljša vsakdanje življenje. Zagovarjala je funkcionalnost, prilagodljivost in kakovost ter si prizadevala za več »humanosti bivanja v današnjih betonskih celicah«. Razstavo je mogoče gledati tudi skozi predmete, barve, les in tkanine – skozi kose pohištva, ki so nekoč stali v povsem običajnih domovih.

Od rdeče Mante do rumene otroške sobe Nana
Med najbolj prepoznavnimi deli Bibe Bertok je Manta, pohištveni program iz leta 1976, ki ga je izdeloval Stil Koper. Rdeče stranice, obrobe, ki posnemajo plemenitost masivnega lesa, in usnjeni ročaji so bili za svoj čas drzna kombinacija. Ko je prototip prišel na beograjski pohištveni sejem, je pritegnil toliko pozornosti, da je Manta prešla v serijsko proizvodnjo in postala ena velikih jugoslovanskih pohištvenih uspešnic. Izvažali so jo celo na Japonsko, kjer naj bi velikost prilagodili njihovim standardom. 
Ob njej je živo rumena Nana (1974), mladinsko pohištvo iz Tovarne pohištva Garant Polzela. Otroška soba je zasnovana kot majhna hiška oziroma bunker – prostor, v katerem pohištvo ni le oprema, ampak soustvarja otrokovo domišljijo. Tudi danes, ko je na voljo toliko različnih rešitev za otroške sobe in igralne kotičke, je takšna ideja še vedno privlačna. Pri Bibi Bertok pa je bila igrivost vedno povezana z uporabnostjo. »Vedno je moralo biti dobro funkcionalno in uporabno, potem pa je bilo treba dodati še nekaj več, njen »čarobni prah«, ta njen prepoznavni osebni pečat,« o ustvarjalnem opusu pripoveduje kustosinja Špela Šubic.

Tkanina, les, barva – in veliko vztrajnosti
Pri Bibi Bertok je zanimiva tudi njena izrazita pozornost do materialov. Ni se bala tekstila, barve ali kombiniranja različnih površin, čeprav je morala za marsikatero rešitev najprej prepričevati proizvodnjo. Ena od omar na razstavi, izdelana leta 1967, je bila oblečena v tkanino. Industrija je dvomila o njeni obstojnosti in vzdrževanju, Bertokova pa je vztrajala pri kakovostnem materialu. Danes, šest desetletij pozneje, je omara še vedno funkcionalna. »Želela si je kakovost in obstojnost njenih izdelkov,« pripoveduje kustosinja. Prav takšni detajli pokažejo, da dobro oblikovanje ni nujno tisto, ki kriči po pozornosti. Lahko je skrito v ročaju, načinu sestavljanja, pri izbiri tkanine, barvi stranice ali v tem, da lahko mizo prilagodimo prostoru in svojim potrebam. Njeni pohištveni sistemi so bili premišljeni odgovori na konkretne prostorske razmere, potrebe uporabnikov in pogoje industrijske proizvodnje. Z modularnostjo in premišljeno sistemizacijo elementov je njeno pohištvo omogočalo raznolike načine uporabe in prilagajanja prostoru. Za program ABA je leta 1981 prejela nagrado Prešernovega sklada. Del pohištvenega programa Plima (1988) je tudi miza z nenavadnim mehanizmom za podaljševanje – odpremo ali zapremo jo kot kuverto. Bertokova je pri njej uporabila tudi ostanke kakovostnega lesa iz proizvodnje in jih povezala v posebno površino, kar še poudarja njen odnos do materiala in funkcije.

Pohištvo, ki ga ne pozabimo
Ob ogledu razstave mnogi obujajo spomine na domove, sobe in pohištvo, ki so ga poznali. Nekateri se bodo spomnili podobne omare pri starih starših, drugi otroške sobe, ki je bila nekoč ponos stanovanja, tretji barv, ročajev ali tekstilnih površin, ki jih danes skoraj ne srečamo več. Biba Bertok je ustvarjala za vsakdanje življenje in množično proizvodnjo. Želela je, da pohištvo ljudje uporabljajo, kombinirajo in prilagajajo svojim domovom. Prav v tem je nekoliko nenavadna lepota njenega opusa: njeno delo je bilo zelo prisotno, njeno ime pa precej manj. Kot ženska se je morala v nasprotju z moškimi kolegi še dodatno dokazovati. Po študiju arhitekture pri profesorju Edvardu Ravnikarju se je prijavila za delovno mesto v podjetju Alples v Železnikih. Vseh prijavljenih je bilo šest, pet moških in ona. »Vsi moški so po en za drugim tudi odšli. Nihče ni znal ali si morda ni upal začeti s proizvodnjo,« pripoveduje kustosinja. »Pol leta pozneje je bila povabljena še Biba, mlada diplomirana arhitektka z znanjem oblikovanja, in kot edina tudi ostala. Prav njeno delo je odločilno prispevalo k prehodu podjetja iz podizvajalske proizvodnje v razvoj lastnih avtorskih programov.« Že z zgodnjimi projekti, kot sta predsobni garnituri Alfa in Beta, je dosegla velik tržni in razstavni uspeh. Razstava zato ni le poklon oblikovalki, temveč tudi pogled na del naše bivalne zgodovine. Na čas, ko je bilo treba o vsakem centimetru stanovanja dobro premisliti, ko pohištvo ni bilo namenjeno hitri menjavi in ko so morali oblikovalci iz omejenih možnosti iztisniti čim več.
Razstava Biba: Funkcija. Ideja. Kontekst. je prvi vpogled v bogat opus, ki ga želijo v MAO še naprej raziskovati in dopolnjevati. Razstava je na ogled do 8. novembra 2026.