Intervju z oblikovalko Gajo Zadravec, diplomantko Fakultete za dizajn (FD) v Ljubljani in, med drugim, prejemnico priznanja revije Goodlife za najbolj trajnostno kolekcijo študentov FD, ki so se predstavili na zadnjem LJFW.
Piše: Kaja Komar . Foto: Anja Smaka (naslovna fotografija: kolekcija NostalGIA), Aleš Čakš, osebni arhiv
Mlada modna oblikovalka Gaja Zadravec izstopa s kreativnostjo, tehnično natančnostjo in izjemno predanostjo delu, zaradi česar jo strokovnjaki uvrščajo med najperspektivnejše ustvarjalke svoje generacije. Sveža diplomantka Fakultete za dizajn je za svojo diplomsko kolekcijo Nostalgia prejela več nagrad, med drugim tudi priznanje revije Goodlife za najbolj tajnostno kolekcijo študentov Fakultete za dizajn na zadnjem LJFW. S trajnostnimi kreacijami se je predstavila že na dogodku Nazaj za prihodnost v Cityparku in na LJFW 2024. Fakulteta za dizajn ji je že tri leta zapored podelila pohvalo za najkreativnejše oblikovalske rešitve. Svoje znanje nenehno nadgrajuje in tehnično izboljšuje, saj si želi, da bi bila vsaka naslednja kolekcija še bolj iskrena in dovršena.
Novembra ste prejeli nagrado Fakultete za dizajn za vašo diplomsko kolekcijo Nostalgia, ki je bila predstavljena na letošnjem LJFW. Čestitke! Kako ste se lotili oblikovanja kolekcije?
Hvala za čestitke. Že od začetka študija sem vedela, da bo moja diplomska naloga poklon ženskam iz Prekmurja, saj je to moj dom in pokrajina, ki me močno oblikuje. Vizija je bila ustvariti kolekcijo, ki elemente preteklosti prenese v sedanjost na svež, sodoben način in tako pokaže, kako močno nas lahko navdihuje to, kar nosimo v sebi in svoji zgodovini. Med študijem sem se pogosto spraševala, zakaj z nekaterimi svojimi izdelki nikoli nisem bila zadovoljna. Ugotovila sem, da je bila večina navdiha z interneta, zato se nisem počutila kot resnična avtorica svojega dela. Že dolgo sem razmišljala o svoji identiteti: kdo sem, kaj me določa in kaj mi daje občutek izpolnitve. Vedela sem, da bo tema, ki me vrača k mojim koreninam, prava. Vendar proces ustvarjanja ni bil vedno preprost. Naredila sem tri serije začetnih skic, jih na koncu vse zavrgla in se za nekaj časa popolnoma odmaknila od naloge.
Zakaj ste se vrnili k ustvarjanju?
Prelomni trenutek je bil pogovor z babico, ki mi je pripovedovala zgodbe svojih prednic – o ženskah, njihovi moči, vsakdanjiku in izkušnjah. Po tistem večeru so ideje kar lile iz mene in nastale so prve skice. V kolekcijo sem želela prenesti tudi arhitekturne posebnosti Prekmurja, predvsem elemente cimpranih hiš. Z očetom sva se vozila po domači pokrajini in fotografirala zanimive detajle, ki so me navdihovali pri oblikovanju. Navdih so bile tudi prekmurska noša in tradicionalne ročne tehnike, ki sem jih sodobno interpretirala. Tako je nastala Nostalgia – preplet osebnih zgodb, spominov, dediščine prednikov, arhitekture, noše, narave in pristne ljubezni do domovine. Moja najbolj osebna kolekcija doslej, ker je zrasla iz raziskovanja lastne identitete.
Ste imeli strokovno pomoč?
Največja zahvala gre moji mentorici, izr. prof. Tanji Devetak, ki me je skozi celoten proces usmerjala, spodbujala in verjela v nastajajočo zgodbo. Najina komunikacija je bila zelo odprta; korekture so bile kratke, a izjemno jasne. Ker sem po naravi precej trmasta, sem si želela kolekcijo razviti sama v celoti – konceptualno, konstrukcijsko in tehnično. Ker pa mi določena tehnična znanja še manjkajo, mi je bila v neprecenljivo pomoč tehnična sodelavka Lidija Rotar, ki mi je razložila postopke in ponudila rešitev, ko sem se zataknila. Prednost študija na Fakulteti za dizajn je, da so skupine majhne, kar omogoča bolj individualen pristop in boljšo osebno komunikacijo, dobri mentorji pa so tisti, ki v študentu prebujajo novo energijo za ustvarjanje.
Hvaležna sem vsem profesorjem, ki so me učili na fakulteti; vsak izmed njih je bil pripravljen deliti svoje znanje, seveda pa ga lahko prejmeš le, če si sam dovolj radoveden in predan.
Ste kolekcijo sešili sami?
Tehnično sem jo v celoti sešila sama, kar je zahtevalo veliko truda in natančnosti ter precej neprespanih noči. Sem oseba, ki izdelkov ne zaupa zlahka drugim. Pomembno mi je, da skozi ročno in strojno delo v kos prenesem svoj občutek in energijo. Velik del procesa je zajemal ročno šivanje in izjemno zahtevno strojno šivanje milimetrskih robčkov, katerih struktura je bila navdihnjena po slamnati kritini prekmurskih cimpranih hiš.
Oktobra ste prejeli tudi priznanje BIG SEE – Perspektivni 2025, kjer so zapisali, da izstopate »z izjemno kreativnostjo, predanostjo in strokovnim pristopom k delu. Pri projektih uspešno združujete inovativne koncepte s tehnično dovršenostjo, pogosto presegate pričakovanja«. Kje najdete nove ideje, inovativna oblikovanja?
Priznanje BIG SEE – Perspektivni 2025 mi pomeni veliko, saj potrjuje, da moj način razmišljanja in raziskovanja modnega oblikovanja odmeva tudi širše. Ideje najpogosteje iščem v detajlih, ki me pritegnejo spontano – v teksturah, oblikah, materialih in v zgodbah ljudi, ki jih srečujem. Navdihujejo me predvsem pristni, neidealizirani trenutki iz vsakdanjega okolja, ki jih nato preoblikujem v bolj konceptualno izhodišče.
In kaj vas mora prepričati, da koncept tudi uporabite?
Ko razmišljam o novem projektu, me mora ideja prepričati s svojo jasnostjo in potencialom, da se lahko razvije naprej. Pomembno mi je, da me miselno izzove, da odpira nove možnosti in da čutim, da jo lahko nadgradim v celoto, ki je estetsko in tehnično premišljena. Šele takrat jo vključim v proces in začnem raziskovati, kako jo preoblikovati v nekaj sodobnega in prepoznavnega.
Lani ste imeli razstavo kolekcije Movement of Life, za katero ste na LJFW 2024 dobili WOW nagrado za zajključno kolekcijo na FD. Kako ste ustvarjali to elegantno in sofisticirano kolekcijo?
Kolekcija Movement of Life je nastala v tretjem letniku študija pod mentorstvom takrat še izr. prof. Matee Benedetti. Pri izbiri teme sem imela popolno svobodo in že takrat sem vedela, da moram izhajati iz sebe, čeprav se še nisem tako dobro poznala kot danes. Zato sem se pri iskanju koncepta znova vrnila v domače okolje in skušala najti element, ki v meni prebuja pristna čustva. Spomnila sem se očetovih druženj – čajank, ki jih prireja, že odkar pomnim. Pri nas doma so se vedno zbirali prijatelji, razpravljali o različnih temah, jaz pa sem kot otrok tiho sedela v dnevni sobi, poslušala pogovore in pila čaj iz japonskih skodelic. Vsaka skodelica je bila edinstvena, najbolj pa so me presenetile njihove glazure, barvni prelivi in vzorci. Prav ti detajli so postali izhodišče za razvoj celotnega koncepta kolekcije. V raziskavo sem vključila tudi širši japonski vpliv – od barvne simbolike, oblačilne zgodovine, do njihovega načina življenja. Na podlagi vzorcev, ki sem jih oblikovala sama, sem potiskala pristno chiffonsko svilo. Tako je bila celotna kolekcija izdelana iz 100-odstotne svile, materiala, ki je že sam po sebi trajnosten. Metražo, ki ni bila potiskana, sem kupila v italijanski prodajalni ‘dead stock’ tkanin, kjer prodajajo neporabljeno blago večjih modnih hiš, kar je dodatno prispevalo k trajnostnemu značaju projekta.
Pa silhuete?
Silhuete sem gradila skozi drapiranje svile na lutki, pri čemer sem se osredinila na lahkotnost, fluidnost in naravno gibanje materiala. Kolekcija je postala odraz nežnosti, zračnosti in subtilne elegance, ki jo nosi japonska estetika.
Znani ste tudi po unikatnih trajnostnih kreacijah. Kako gledate na trajnost v modi in kako jo vključujete v svoje oblikovanje?
Trajnost v modi razumem kot odgovornost do okolja, ljudi in procesa ustvarjanja. Moda danes ne more več obstajati brez zavedanja, kako velike posledice ima tekstilna industrija, zato skušam trajnost vključiti povsod, kjer je to mogoče. Pri svojih projektih se pogosto odločam za kakovostne naravne materiale, ki imajo daljšo življenjsko dobo, za reciklirano ali ‘dead stock’ metražo, pa tudi za tehnike, ki spoštujejo počasnejši in bolj premišljen pristop k oblikovanju.
Trajnost je del mojega ustvarjanja in tudi življenjskega sloga. Kupujem manj, a bolj kakovostno. Cenim oblačila, ki jih imam, in iščem način, kako lahko oblačilo živi dlje, bodisi s popravili, preoblikovanjem ali skrbno izbiro materialov že na začetku.
Se mlade generacije zavedajo pomena trajnosti?
Vedno bolj! Čeprav smo obdani z množico hitrih trendov, se vse več mladih zavestno odloča za trajnostne izbire: kupujejo lokalno, izbirajo rabljen tekstil, dajejo prednost kakovosti in želijo razumeti, od kod prihaja njihovo oblačilo. Prav v tej generaciji se skriva največji potencial za spremembe, saj smo mi tisti, ki lahko s svojimi odločitvami vplivamo na prihodnost mode in pokažemo, da se estetika in trajnost lahko odlično dopolnjujeta.
Kaj načrtujete za prihodnost? Imate morda v mislih že naslednjo kolekcijo in nove projekte?
Želim predvsem razvijati in graditi svojo blagovno znamko ter ustvarjati bolj personalizirane, individualno prilagojene kose. Zelo me veseli delo s strankami, saj verjamem, da lahko skozi oseben pristop in dialog nastanejo edinstveni izdelki, ki odražajo tako mene kot njih.
Rada bi nadaljevala tudi s konceptom, ki je bil izhodišče za Nostalgio, ga razširila in nadgradila v še bolj nosljivo, izčiščeno kolekcijo. Želim ohraniti močno zgodbo, a hkrati oblikovati kose, ki lahko živijo v vsakdanjem življenju ljudi. Del mojih načrtov je tudi izboljšava konstrukcij, tehnik in same izvedbe, saj si želim, da vsak izdelek predstavlja rast mojega znanja.
Moja velika želja je, da v bližnji prihodnosti ustvarim kolekcijo, s katero bi se lahko samostojno predstavila na Ljubljanskem tednu mode – upam, da že v letu 2026. Da stopim pred občinstvo kot oblikovalka z jasno vizijo in smerjo.