Piše: Kaja Komar . Foto: Blaž Gutman/MGML, arhiv umetnikov
Razstava ART VITAL – 12 let tandema Ulay / Marina Abramović v Cukrarni v Ljubljani do 3. maja 2026 ponuja celovit vpogled v eno največjih ljubezenskih zgodb umetniškega tandema. Umetnika Marina in Ulay sta med letoma 1976 in 1988 v duhu manifesta Art Vital ustvarila vrsto prelomnih performansov, brisala meje med zasebnim in javnim ter z radikalnimi raziskovanji telesa in identitete pustila neizbrisen pečat v umetnostnozgodovinskem diskurzu 20. stoletja.
Kdo sta Marina in Ulay?
Marina Abramović (1946), pogosto označena kot »kraljica performansa« oziroma »babica performansa«, je danes ena najprepoznavnejših umetnic na svetu – občinstvo jo obožuje ali sovraži, le redko koga pusti ravnodušnega. Ulay (1943–2020), rojen kot Frank Uwe Laysiepen, pa je bil že pred njunim srečanjem uveljavljen umetnik. Bil je pionir eksperimentalne polaroidne fotografije, raziskoval je identiteto, transformacijo in fluidnost jaza. Njuna zgodba se je začela skoraj usodno – srečala sta se 30. novembra 1975, na njun rojstni dan, ko sta v nizozemski oddaji Body art izvedla vsak svoj performans. Med letoma 1976 in 1988 sta skupaj živela in ustvarjala ter tako ustvarila enega najvplivnejših tandemov v zgodovini performansa. V zgodnjih delih sta se pogosto oblačila in gibala enako, ko sta se ukvarjala s pojmom individualne identitete in gradila občutek skupnega »drugega«, novo entiteto, skupni umetniški jaz. Njuna praksa je temeljila na prepletanju umetnosti in vsakdanjega življenja. Telo je postalo medij raziskovanja bolečine, vzdržljivosti, odnosa in ranljivosti. Intenzivni performansi so premikali meje fizične in psihične vzdržljivosti ter gledalcem ponudili pristno izkušnjo soudeleženosti.
12 let, ki je zaznamovalo umetnost
Marina Abramović je na tiskovni konferenci pred odprtjem razstave poudarila, da so bila najlepša leta njenega življenja tistih pet let, ko so z Ulayem in šarplaninko Albo živeli in potovali v Citroënovem črnem kombiju, ki je eden osrednih eksponatov razstave v Cukrarni. Najbolj »udobna leta«, je še dodala, a brez kakršnega udobja materialnih dobrin. Prav to nomadsko življenje brez stalnega ateljeja ali doma jima je omogočalo popolno svobodo in predanost umetniškemu raziskovanju.
Njuno sodelovanje se je začelo s performansom Relation in Space (1976), v katerem sta raziskovala vzdržljivost, zaupanje in ranljivost. Sledili so še Imponderabilia (1977), Breathing In / Breathing Out (1977), Rest Energy (1980), pozneje še Nightsea Crossing v različnih delih sveta (med 1981 in 1987). Vrhunec njunega skupnega ustvarjanja je bil monumentalni projekt The Lovers – The Great Wall Walk (1988), ko sta prehodila vsak svojo polovico Kitajskem zidu. Na trimesečni pohod sta se odpravila 30. marca 1988 (številke so v njunem ustvarjanju zelo pomembne!), vsak iz svoje smeri (Marina iz Rumenega morja, Ulay pa iz puščave Gobi), se srečala na sredini, se objela kot prijatelja, ne več ljubimca, in se sporazumno poslovila.
Po razhodu je Marina Abramović nadaljevala svojo umetniško pot, njen znan performans Artist is Present (Umetnik je prisoten, 2010) ob retrospektivi v newyorškem muzeju MoMA je utrdil njen status. Na performansu, kjer je Marina stoično sedela v svoji dolgi rdeči obleki, nasproti nje pa so se za nedoločen čas menjavali obiskovalci, se je usedel tudi Ulay. Njuno tiho, a zelo čustveno srečanje po 22 letih je postalo viralna senzacija.
Sprava, brez katere razstave ne bi bilo
Čeprav gre zasluga za razstavo številnim institucijam, ima ključno vlogo Lena Pislak, Ulayeva vdova in vodja Fundacije ULAY. Prav ona je leta 2016, med ajurvedskim tretmajem v majhnem mestu v Indiji, kjer so se po naključju srečali, prva pristopila do Marine in tako spodbudila proces sprave med umetnikoma, ki sta bila v pravnem sporu. Brez tega koraka razstava ART VITAL ne bi mogla nastati. Razstavo sta zasnovali kustosinji Alenka Gregorič in Felicitas Thun-Hohenstein, nastala pa je v sodelovanju z Ulay Foundation (Lena Pislak) in Marina Abramović Archive (Sidney Fishman).
Tik pred odprtjem je izšla fotoknjiga Love. Hate. Forgiveness. z redkimi, doslej neobjavljenimi fragmenti iz skupnega življenja obeh umetnikov. Mnogi med njimi so vključeni v razstavo, ki zaseda vsa nadstropja Cukrarne in je zasnovana kot pripovedna celota. Obiskovalci lahko vidijo pisma, dnevniške zapise, risbe, skice, fotografije in videoposnetke ključnih performansov ter prvič tudi obsežen del Ulayevega osebnega arhiva. V okviru razstave bodo tudi reperformansi igralcev Katarine Stegnar in Primoža Bezjaka, ki sta na tiskovni konferenci že izvedla prvi reperformans A Similar Illusion.
ART VITAL ni nostalgičen pogled nazaj, temveč ponuja premislek o tem, kaj pomeni ustvarjati v tandemu, prepletanju intimnega in javnega, mestu performansa v sodobni umetnosti. Ker je Ulay v Ljubljani preživel zadnje desetletje svojega življenja, razstava ni le pregled njunega dela, temveč tudi čustven poklon zgodbi, ki je zaznamovala sodobno umetnost.