Beseda urednika
Piše: Aleš Čakš . Foto: Voranc Vogel/Delo
Naj vas naslov ne zavede. Ne zanima me 1. januar kot začetek novega leta, novih priložnosti, novih zaobljub in podobnih bolj ali manj traparij. Kaj je drugače 31. 12. kot 1.1.? Prav nič zares, razen seveda silvestrske histerije 31. 12. in spokojnosti 1. 1., in to zadnje mi je precej precej bliže.
Čedalje težje razumem ljudi, ki se obremenjujejo s tem, kje in kako bodo praznovali konec starega leta. Malodane sovražim vprašanje že konec avgusta: kje boš pa ti silvestroval. Resno? Načeloma mi je prav vseeno. Priznam, da je, kot pač vsak dan v letu, večer fino preživeti z nekom, ki ti je blizu. To za silvestrovo priporočam predvsem tistim, ki so osamljeni, ki v življenju nimajo pravih prijateljev. Dnevi ob koncu leta, ko večina histerizira ob navidezni čarobnosti in brezglavo zapravlja, so za osamljene posameznike prej muka kot razlog za veseljačenje. Zanje upam, da bodo našli družbo za zadnje dni v letu.
V zadnjem času sem silvestrovo nekajkrat preživel sam. Zavestno, a priznam, vselej ni bilo najbolj imenitno. Zato bom letošnjo zadnjo noč v letu v družbi prijateljic, s katerimi smo se zbližali že med študijem. Radi smo skupaj, kuhamo, debatiramo, celo načrtujemo, kako bomo preživljali starost.
In potem bo 1. januar, ko ne bo prav nič drugače, le bolj mirno in prijetno s tradicijo: novoletnim koncertom dunajskih filharmonikov. Nove priložnosti, nove zaobljube pa … ah, bo že.
Pa srečno!