Duel: Tadej Golob vs. David Zupančič, pisatelja
Piše: Leja Kovačič . Foto: Saša Kovačič, osebni arhiv, arhiv Kinodvor
»Davidovo prvo knjigo sem preletel, jo je pa prebrala moja hči,« pove Tadej, David pa po tem, ko si pisatelja prvič sežeta v roke, doda: »Moja žena je prebrala vse Tadejeve knjige, jaz pa imam danes eno s seboj, da mi jo Tadej podpiše, potem bom začel od začetka. Doma imam samo Virus, kar je primerno za mojo službo.« Spregovorimo o tem, kateri trenutki v času pisanja so najtežji in kateri najlepši, o literarnem elitizmu, televiziji, instagramu in o tem, na kaj pomislita ob besedni zvezi knjižna uspešnica.
Tadej: Zame besedna zveza knjižna uspešnica pomeni, da bom lahko še nekaj časa živel od pisanja. Vsaka moja naslednja knjiga mora biti vsaj zmerna knjižna uspešnica, če ni, sem v težavah.
David: Moj pogled je malo drugačen, ker ne živim od tega. Delam v Kliničnem centru, a me pisanje tako veseli, da bi nekoč verjetno rad živel kot pisatelj. In s tem, ko s knjigo ne razočaram, si puščam ta vrata odprta.
Tadej: Bi vztrajal pri pisanju, če ne bi bilo odzivov, če se knjige ne bi prodajale?
David: Pri drugi knjigi sem že zavil v drugačno smer, prihodnje leto pa bom sploh začel z leposlovjem. Moral sem se prepričati, da pišem zase, da ne bom vedno ciljal na slog Sive cone. Seveda je smešno, da rečeš, da pišeš zase, in hkrati upaš, da bo naklada velika. (nasmeh) Kar pišem zdaj, bo bolj nišno, a me to nikakor ne demotivira. Tebe so kriminalke najbrž zanimale od nekdaj?
Tadej: To, da sem začel pisati kriminalke, da bi od tega živel, je bil izgovor, od nekdaj so me zanimale, a sem se tega žanra zelo bal, ves svet je namreč poln kriminalk.
David: In koliko dela je treba vanje vložiti … Jaz recimo ne vem nič o policiji.
Tadej: Tudi jaz nisem imel pojma. In ga pravzaprav še zmeraj nimam, zato se moram vsake lotiti, kot da je prva.
David: Stroka se zdi enotna v nasvetu: piši o tem, kar poznaš. To velja verjetno predvsem na začetku, tudi meni je medicinska knjiga zlahka stekla. Bojim se pa besede roman. Ker jih res spoštujem in imam glede tega izjemno visoke standarde.
TEŽAVE S PISANJEM, ČE SIJE SONCE
Tadej: Osnutek zgodbe, to je še najlažje, z idejami nikoli nisem imel težav. Potem že členitev ideje na poglavja predstavlja delo, nato pa je vsaka naslednja faza težja, čeprav se tolažim, da bo lažja. Govorim si, da moram doseči število znakov, potrebnih za kriminalko, a takrat se težave šele začnejo. Ko bereš, popravljaš, iščeš napake, ko jih najdejo drugi, ki berejo za teboj.
David: Zame je izziv tudi najti čas, ko nisem v službi ali s hčerko. Potem pa je težko tudi … Ubiti svoje ljubljenčke. (nasmeh) Torej ko napišeš nekaj, kar ni popolno, ti to veš, toda ali boš kar izbrisal? Težko je tudi, ko se ti pisanje ustavi. Tadej, kaj ti narediš v tem primeru?
Tadej: Pri Svinjskih nogicah sem napisal uvodno zgodbo, na tem sem delal pol leta, potem pa ugotovil, da nima smisla, in izbrisal 100.000 znakov z enim pritiskom gumba. Težave s pisanjem pa imam, če sije sonce. (smeh obeh) November in december sta moja ustvarjalna meseca. Ko sije sonce, pa se mi zdi, da zapravljam življenje za računalnikom.
VSI SMO GLAVNI LIKI SVOJIH ŽIVLJENJ
Tadej: Liki zaživijo po svoje, pobezljajo. V svojih delih lahko najdem like, za katere sem mislil, da bodo negativni, a so se proti moji volji spremenili v pozitivce. (smeh obeh) Tarasov šef naj bi bil njegov nasprotnik, a sta postala prijatelja, jaz pa nisem mogel narediti nič.
David: Tudi v resničnem svetu je redko kdo samo dober ali samo slab. Lik je lahko hkrati rasist, a je do nekoga drugega zelo dober. Tudi Stephen King je v knjigi On Writing pisal o tem. V resničnem svetu ni ‘najboljše prijateljice’, ‘kurbe z zlatim srcem’, vsi smo glavni liki svojih življenj in vsi smo večplastni. Če banaliziraš, boš ustvaril dolgočasen lik.
ČE JE NEKAJ BERLJIVO, ZAKAJ BI BILO TO SLABO?
Tadej: Morda sem malo naiven, a mislim, da kar koli bereš, je bolje, kot da ne bereš nič. Knjiga zahteva energijo. S tem, kaj bi Slovenci morali brati, se ne obremenjujem, prodajam zgodbe.
David: Literarni elitizem mi gre na živce. Ni res, da knjiga ne more biti kakovostna, če si jo požrl v enem dnevu. Katero koli knjigo katere koli zvrsti lahko napišeš zanimivo ali pa nezanimivo. Ni pogoj za dobro knjigo, da je tako debela in težka, da jo bereš pol leta. Na zelo zanimiv način lahko napišeš literarno delo ali pa spišeš dolgočasno kriminalko. Če je nekaj berljivo, zakaj bi bilo to slabo? V času tiktoka imajo ljudje potrebo, da beseda teče. Težave vidim tudi pri poučevanju književnosti, sam recimo v gimnaziji nisem užival v branju pesmi, zdaj jih berem vsak večer in se jih učim na pamet. Ker mi ni treba razmišljati, kje se je nekdo rodil in kdaj je v Cukrarni umrl. Berem zaradi forme, jezika in ideje. Ne bi rad pametoval ljudem, kaj naj berejo, razumem pa, da te, če veliko bereš, lahko razjezi, da nekdo, ki dela osnove napake pri pisanju, proda milijone knjig.
Tadej: Po drugi strani pa čutiš olajšanje, ko prebereš kaj slabega od kakega uveljavljenega avtorja. (nasmeh) Zadnjič sem bil prav vesel, ko sem našel knjigo Agathe Christie, ki je prav slaba. Zelo jo cenim, da ne bo pomote, a ta knjiga res ni dobra.
TELEVIZIJA, PODKAST, DRUŽABNA OMREŽJA
Tadej: To, da knjiga zaživi v seriji, je priznanje tvojega dela. Ni res, da so vsi filmi, posneti po knjigah, slabši od knjig. Pri tem vedno pomislim na Botra, ki je povprečna knjiga, filmi pa so fantastični. Če bi kdo iz mojih knjig znal narediti Botra, bi bil zelo zadovoljen, pa tudi s serijami, ki smo jih videli doslej, sem bil.
David: Zame bi bilo veliko priznanje, če bi kdo vložil svoj umetniški dar v interpretacijo mojega dela. Družabna omrežja pa … Meni so olajšala pot, takoj sem dobil založbo, obstaja pa seveda nevarnost, da se temu pripisuje skoraj nadnaravne moči. V prvih intervjujih je bila večina vprašanj o instagramu. Veliko avtorjev me recimo po številu sledilcev presega, a niso prodali toliko knjig kot jaz, je pa tudi res, da če rečem, da se je knjiga prodala, ker je dobra, lahko izpadem nadut.
LETO 2020
Tadej: Pred letom 2020 sem se staral in razvijal linearno, nesrečo v gorah sem doživel kot mlad človek, ko sem prišel iz bolnice, pa sem bil star, kolikor sem. In se znašel v neki iracionalni družbi proticepilcev.
David: Jaz predvsem upam, da smo se iz obdobja epidemije kaj naučili, morda smo bolj hvaležni, da je zdaj mir. Je bilo pa tisto obdobje začetek konca našega zdravstva. Vse daljše stavke, ljudje vse manj zaupajo zdravnikom, zdravstvo kot da še čaka, da se pobere. Ne smemo pa verjeti, da svet sestavljajo spletni komentatorji. Če bi bilo tako, bi me vsak tretji, ki pride v bolnico, na gobec, v resnici pa imam le nekaj slabih izkušenj. Ljudje te poslušajo, če si se pripravljen z njimi empatično pogovarjati. Trudim se, da bi ostal optimist.
Tadej: Tudi jaz, je pa res, da se je treba truditi. (nasmeh)