Bila sem ljubezenski emigrant

Intervju: Svetlana Slapšak je pisateljica, esejistka, kolumnistka, literarna zgodovinarka, antropologinja, klasična filologinja.

Piše: Bojana Leskovar . Foto: osebni arhiv

Svetlana Slapšak strastno, analitično, strokovno in z izjemnim slogom piše o aktualnih političnih razmerah, dogajanju vsakdanjika, zgodovini, kuhanju in mačkah. Napisala je več kot 100 knjig, tisoče esejev in kolumn.

Rojena v Beogradu, leta 1948, je odraščala v ženski družbi z babico in ločeno mamo. Babica jo je naučila, kaj je feminizem. Drža, ki jo opredeljuje tudi danes. Njen očim je bil filmski producent, hodila je na snemanje filmov in vsak dan v Kinoteko. Doktorirala je na oddelku za klasične študije Filozofske fakultete v Beogradu. Med študijem v Atenah je spoznala svojega bodočega moža, Božidarja Slapšaka, ki je študiral arheologijo. Do leta 1988 je bila zaposlena na Inštitutu za književnost in umetnost v Beogradu. Sodelovala je v gibanjih za človekove pravice, svobodo izražanja, proti smrtni kazni. Preganjala jo je tajna policija, večkrat so ji vzeli potni list, bila je sicer oproščena na montiranem sodnem procesu, a je izgubila službo. Preselila se je v Ljubljano.

Pred davnimi leti ste emigrirali v Slovenijo. Ste bili politični emigrant?
Ne, bila sem ljubezenski emigrant. Prvič leta 1974, od takrat naprej sem zelo pogosto prihajala v Ljubljano, mož pa je prihajal v Beograd. V francoščini se to imenuje à cheval. Nobene posebne razlike v okoljih nisem takrat zaznala, sem pa opazovala predvsem vse te elemente, na katerih moraš graditi odnos v novem okolju. Kako se obnašati, kako se predstavljati (da sezuješ čevlje, ko prideš na obisk, še danes nisem sprejela, moram priznati). Nekatere stvari so v novem okolju prikupne. Včeraj sem bila na pogovoru o neki knjigi o mačkah. Pride dekle in me vpraša, če bom kavo. Seveda. Turško? Seveda. Vrne se z izmučeno džezvo, ki je videla veliko boljših dni. Dobim kavo in dekle reče: ”Tako, po domače”. To je tisti občutek, kot da si še zmeraj za plastično mizo v kuhinji in piješ kavo – kjerkoli, nekoč. Seveda je bilo med Ljubljano in Beogradom veliko skupnega, veliko pa sem se naučila. V sedemdesetih in osemdesetih, ko je nastopila kriza, sem nastopala kot zasebna ambasadorka Slovenije. V tej fazi se je že vmešala politika in tako sem se leta 1992 preselila v Slovenijo. Jasno mi je bilo, da, če ostanem v Beogradu, bom ločena od Božidarja. Tako sem v nasprotju s svojimi trdnimi, feminističnimi principi, prišla k možu v Ljubljano. Ki je kar nekaj časa plačeval moje račune, ker v Sloveniji ni bilo dela zame. Šele leta 1995 se je odprla možnost na ISH, ki je bil takrat zanimiva, živahna ustanova, taka, na katero bi si tudi želela. Moje siceršnje izkušnje so bile zelo različne, najbolj negativne z zdravstvom, zato sem danes na vozičku.

Že v Beogradu sem se odločila, da sem z veseljem proti, in taka sem bila tudi v Sloveniji. Če sem bila v Srbiji konec osemdesetih največja sovražnica vsega srbskega, sem bila v Sloveniji pač ena Srbkinja. Kar ni bilo prijetno, je pa delovalo izobraževalno na moj ego. Naučila sem se ponižnosti. V Sloveniji sem si ustvarila nekaj, kar ne gre vštric z mano; ljubezen do lepote, ne moreš ne imeti rad Slovenije in izjemnega kroga prijateljev. Na drugi strani pa izrazito sovraštvo, razbili so nam okna stanovanja, ki je v pritličju, pošiljali bel prah po pošti. Ob takih skrajnostih lahko samo relativiziram, najdem razumno distanco. Ko se je začela vojna, smo živeli v komuni s prijatelji, ki so prišli iz različnih krajev nekdanje države. Gneče v stanovanju se ne da opisati, a je bilo prelepo. Vsi smo bili brez denarja, živeli smo z Božidarjevo plačo. To je bilo obdobje preživetja na majhnem prostoru v zelo sovražnem okolju.

Moja posebna izkušnja je bila Grčija, preden sem prvič prišla v Ljubljano. Borba z diktaturo, streljanje, beg pred tanki in obdobja, ko štipendije ni bilo in si mesec preživel s škatlo nes kave in keksov. Tako sva z Božidarjem prišla do stopnje, v kateri je bila revščina sistem. Videli smo stvari, ki jih sicer nikoli ne bi in navadila sva se na politični sistem, ki je popolnoma drugačen. Pomeni, da si angažiran 24 ur na dan, ostali čas pa, kakor hočeš. Po dvajsetih letih projektov, pisanja, predavanj je nastopil čas za upokojitev. Groza! Čakala sem na odločbo sodišča o višini pokojnine, ki je bila sicer meni v prid, a sem bila še naslednje leto brez prihodkov.

Ko se človek preseli v novo okolje, mora pričakovati, kaj se mu bo dogajalo? Mu je tako lažje?
Slovenija je bila v osemdesetih šik dežela, v Beogradu spoštovana in priljubljena. Časopis Politika je imel tečaj slovenščine, Mladina se je prodajala v središču Beograda, uporabljali smo slovenske besede. Moj prihod v Ljubljano je bil nakup grafik, v Rašico smo šli pogledati, če je kaj novega. Res ja, malomeščanska atmosfera, a si našel stvari, ki jih drugje ni bilo. Manično sem radovedna in vsakič, ko potujeva, je moje standardno vprašanje Božidarju, ali bi lahko živela tukaj? Zelo rada spreminjam okolje, rada opazujem, kaj se dogaja. Zaljubljena sem v spremembe. Zdaj seveda ne več, sedim v nekem vogalu in pišem, nič drugega. Še vedno pa si zamišljam, kje bi lahko živela in kako bi se počutila.

Kdaj ste si nazadnje rekli, tukaj pa ne bi bila?

Težko rečem, ampak včeraj sem bila v Kranju, bilo je pusto, nikjer nikogar. Lepo mesto, s srednjeveškim jedrom, ampak depresivno.

Kaj pa države?

Daljni vzhod, četudi sem zaljubljena v Japonsko, Kitajsko. V Indijo ne bi šla, čeprav je fascinantna in pisana, težko bi prenesla vsakodnevne prizore grozljive bede in kast. Tudi v Ameriki bi težko živela, zdaj sploh. Ko sem se vrnila iz Amerike, živela sva v campusu v New Jersiju, jaz pa sem predavala na katedri za ženske študije, je bil zame pravi šok to, da je bila Slovenija enobarvna. Ni bilo različnih barv ljudi, to mi je res manjkalo. In drugi šok, na ulici se ti nihče ne nasmehne, ko ga pogledaš, za razliko od Amerike. Neki trenutki iskrenosti, ki je v Evropi ni.

Na to, kakšen način življenja si izbereš, ko imaš sploh to možnost, vpliva veliko različnih okoliščin. Vi ste si izbrali borben način življenja. Kaj je to pomenilo? Biti v Sloveniji proti je (bila) težava, najti zaveznike …

Še večjo težavo!

Kdo je tisti, ki vam je v oporo, da lahko živite to svojo držo? Božidar vem, da je.

On je moj kitajski zid. Na stvari, ki me motijo, se odzovem zelo burno; kletvice, kričanje, vse sorte. To mi zelo pomaga. Ko vse to izkričim, ko nimam več glasu, začnem premišljevati na drugačen način. Ne morem pa vse to potunkati in se potem jeziti še nase, to mi ni všeč. S tako frustracijo bi se počutila grozno. Nihče ne more mirno prenesti vsega, kar se mu dogaja, to bi bilo zelo slabo in tudi nima smisla, da se zadrgne, zapre. Lažje je tvegati, vedeti, kaj se bo zgodilo. In nikoli ne dvomiš o tem, kaj se bo dogajalo – zmeraj bo hudo.

Ko razmišljate o svojih reakcijah, o svojih dejanjih, zapisih, kolumnah, razmišljate tudi o posledicah?
O ja, absolutno. Pravzaprav delam neko vrsto ‘kalkulacije’, a se večinoma izide slabo. Je pa bolj zabavno. Najhuje bi bilo, da bi me bilo sram same sebe. Videla sem ljudi, ki so propadli, zboleli tudi fizično, ker vsega tega niso znali menedžerirati. S sabo so bili neiskreni, trpeli, trpelo je okolje. Od tod izhaja tudi nasilje v družini. Nisi se sposoben pogovoriti, se zdreti na nekoga in obratno. In si potem agresiven do drugih. Kar je neznosno. Seveda moraš imeti nekoga, ki je potrpežljiv. Ko imam svoje scene, drame, kričanja in drugo, to Božidar prenaša.

Mačke tudi?

Mačke se počutijo močne in so zelo proti.

Kako se pa to vidi?

Začnejo se pogovarjati in intervenirati. Prav neverjetno. Hočejo, da se prepir konča.

In ko se konča, kako se pomirita? Eden/oba se morata opravičiti drug drugemu? Mora nekdo biti prvi?
Eden mora dati znak, da je popustil, nič drugega ni potrebno in razprave, kdo je imel bolj prav, ni. Imam dober spomin in arhiv, iz katerega lahko vlečem mnoštvo dejstev za svoje mnenje. Vem, neznosna sem, ampak kratko traja. Božidarjeva toleranca pa je neverjetna in hvaležna sem mu za ravnovesje.

Saj, človek se jezi doma, ampak, vsaj mene, frustrira ta nemoč. Nič ne moremo spremeniti, na zelo malo stvari vplivati. Imate občutek, da s pisanjem nekaj spreminjate? Da na nekaj vplivate? Da ima pisanje vsaj dolgoročen vpliv?

Svoj horizont sem zelo zmanjšala, prav zaradi tega občutka izločenosti. Nimam množične publike.

O ja, jaz pa mislim, da jo imate.

No, kakorkoli. Če se pojavi nekdo, ki rad bere mojo knjigo ali pa kolumne, mi je to dovolj. Kar pa zadeva prihodnost, priznam, da si zadnjih šest mesecev niti ne upam misliti na prihodnost. Res. Še posebej ne razmišljam o tem, kar jaz počnem. Me bo kdo bral, me bo kdaj sram. Po drugi strani pa sem hvaležna, ne vem sicer komu natančno, da sem doživela to, kar se dogaja v Srbiji. To je tak občutek osvobajanja in zadovoljstva, ko vidiš mlade, za katere nimaš pojma, kako so prišli do tega duha, duhovitosti, znanja, ki ga prepoznavaš ob dogajanju. Kar nenadoma množice ljudi, ki so artikulirani, duhoviti, pametni, dobri menedžerji, politiki, ki imajo vse mogoče talente, da uresničijo drugačno družbo. Ki se ne bo imenovala komunizem, socializem, fašizem, nacizem, bo pa precej bolj tolerantna in s tem tudi ubijalska do desnice. To je zdaj na obzorju in me osrečuje.

Vam daje to upanje, da svet še ni povsem izgubljen? Poglejte samo politike; Merza, Vučića, von der Leynovo, da o Trumpu ne izgubjava besed?
Evropa se do Palestine obnaša kot zadnja pocestnica. In ta ogaben obrat, kaj je danes antisemitizem. Fašizem. Nespoštovanje lastnih, judovskih žrtev. Grozljivo. Hkrati veš, da obstaja velik del Izraela, ki je proti vojni, analitičen in kritičen, a ne more nič. Potrebujejo torej študente. Sanjam o tisoče čolnov, v katerih plujejo predvsem ženske, ki se izkrcajo na obali Palestine.

Ki bi jih, glede na videno, pobili že na morju.

Se bojim, da res. Svet vrti vojna industrija, da si “opomore”, tako kot si je farmacevtska v času epidemije. Zahteva svoj delež. Zanimivo, na čem je nastal ameriški standard, ki ga občudujemo. Na vojni industriji, med drugo svetovno vojno. Orožje, ki je prineslo zmago v 2. svetovni vojni, so bili kamioni. Ko vojn ni bilo, so bile krize.

Ko ste prišli živet v Slovenijo, je bila to drugačna država in družba, kot je danes. Razlike?
Razlika je v enotah, ki bi jih imenovala pozaba, nesramnost, izguba političnega vonja in neverjeten padec javnega diskurza, to je najbolj vidno, povsod. Prva leta po osvoboditvi so še bili ljudje, ki so znali veliko povedati. Ko so se dogajali nacionalizmi in grobosti, si vedno pomislil na to, da se bo nekdo oglasil in povedal, kako je s tem. Danes pa ne več, ni stabilnega mnenja, razmišljanja, logike. Ja, pri levici ja, tam so razumni, a še vedno manjka široka akcija. Manjka to, da greš v zadnjo vas, delaš in povezuješ različne generacije (kar je uspelo v Srbiji). Pa nobenega veselja ni. To ni nekaj, kar imaš, pa potem razviješ. Nasprotno, veselje se razvije iz tega, da nekaj delaš. Ljudje bi res nekaj delali; zakaj ne delovne akcije, recimo. Gradnja železnice, cest. Včasih si z avtobusom prišel v vsako vas. Danes ne več. Zakaj bi gradili Turki, ki jih takoj izolirajo, kot bi bili kužni. Zakaj smo takšni? Od kod ta zloba?

Kaj storiti?

Družba bi morala poskrbeti za to. Imeti bi morali službe, ljudi, sistem prilagajanja, učenja, ne prisile. Da se ne pozabi na nikogar. Ko potujem po Sloveniji, me zmrazi, pretrese, ko vidim revščino po vaseh, po drugi strani pa neverjetno bogate ljudi. Osamljenim, starim, revnim ljudjem, ki vedno živijo na robu vasi, bi morala družba pomagati. Socialno stanje je grozljivo, a o tem ne piše nihče, nihče o tem ne govori. Ko objavijo statistične podatke, vidiš, koliko je revščine v Sloveniji. Kako nepravično! A denar za to je! Evropski denar.

Kje je vzrok, da ne?

Lokalna oblast, ki je za lokalce zelo privlačna in je leglo korupcije. Pa ostanki razrednega duha, ki se je razvil naknadno, manj izobraženi ljudje verjamejo, da so bogati vrednejši in boljši. In potem se zgodi tak škandal, da Ljubljana nima več kina. Imamo samo Kinoteko in umetniški Kinodvor in tisto nesrečo na Rudniku. Glavno mesto brez kina?! Grozljivo. Razlog? Ni dodatnega zaslužka. Izginila je tudi obrtniška poštenost, ljudje ne delajo več, da bi uživali v svojem delu, ampak menjajo poklice tako, kot se menja denar. Kaj lahko narediš iz takšne družbe? Nič. Lahko pa sanjaš socializem, ki še ni obstajal.