Piše: Kaja Komar . Foto: arhiv MGLC
V MGLC je na ogled razstava konstruktivista Draga Hrvackega
Na odprtju velike pregledne razstave Draga Hrvackega v Gradu Tivoli smo se obiskovalci dolgo zadrževali pred reliefi, grafikami in risbami ter presenečeno ugotavljali, kako malo pravzaprav poznamo opus umetnika, ki je tako pomemben predstavnik geometrizma in neokonstruktivizma pri nas. Razstava Prostor reda in tihih odmikov, ki bo v MGLC na ogled do 13. septembra 2026, ni le pregled njegovega ustvarjanja, temveč tudi dragoceno odkritje njegovega samosvojega likovnega sveta. »Geometrija zanj ni bila le prostor reda, temveč vir racionalne lepote in vizualne skladnosti,« je ob odprtju razstave povedal njen kustos Božidar Zrinski. Geometrija kot prostor harmonije Drago Hrvacki (1936–2021) je geometrijsko abstrakcijo v slovenskem prostoru razvijal z doslednostjo, z izčiščenim, racionalnim, a hkrati poetičnim pristopom. Z natančno kompozicijo barvnih ploskev, linij in struktur je ustvarjal vizualno napetost in ritmično harmonijo. Raziskoval je simetrijo, ritem in barvne kontraste, zato vsako njegovo delo deluje kot del širšega, premišljeno grajenega sistema. Geometrija pri njem nikoli ni delovala kot hladen sistem pravil, temveč kot prostor ravnovesja in premišljene lepote. Kot poudarja kustos razstave, imajo posebno mesto slike iz sredine šestdesetih let minulega stoletja, v katerih je Hrvacki opustil klasično perspektivo in začel graditi prostor z osnovnimi geometrijskimi oblikami. Ta dela že napovedujejo znamenite bele reliefe, ki temeljijo na raziskovanju svetlobe, senc in prostorskih odnosov ter uporabi lesa kot osnovnega materiala. V tem obdobju se je Hrvacki uveljavil kot eden pomembnejših predstavnikov skupine Neokonstruktivisti, ki je v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih zaznamovala slovensko moderno umetnost. Njegovi objekti niso bili zgolj skulpture ali slike, temveč natančno konstruirane prostorske strukture. Uvedel je denimo pogled skozi objekt, ki od gledalca pričakuje gibanje okoli objekta, kar ga postavlja v vlogo aktivnega soustvarjalca podobe. Raziskovanje geometrijskih odnosov je nadaljeval tudi v slikarstvu in grafiki. Posebno pomembni so njegovi sitotiski, v katerih je z izjemno tehnično natančnostjo razvijal mreže tankih geometričnih linij, ritmične preplete in optične učinke gibanja. Risba kot meditativni proces Eden najbolj zanimivih delov razstave so risbe iz sedemdesetih let, ki niso skice, temveč samostojna umetniška dela in premišljeno raziskovanje kompozicije vzorcev. V njih se prepletajo kvadrati, pravokotniki, valovite in lomljene linije, ki so nastajale premišljeno, pogosto z barvnimi svinčniki, rotringi in tušem. Leta 2010 se je umetnik še zadnjič načrtno vrnil k risbi in nastala je serija del, ki simbolno nadaljuje njegove bele reliefe, hkrati pa odpira bolj zračne in odprte kompozicije, značilne za pozno obdobje njegovega slikarstva. Geometrijski jezik postaja mehkejši in bolj subtilen, v ospredje stopajo odnosi med barvnimi polji, robovi in praznim prostorom. Ob odprtju razstave je direktorica MGLC Nevenka Šivavec poudarila, da je bil Hrvacki umetnik, ki je imel kljub pomembnemu prispevku k slovenski umetnosti razmeroma malo samostojnih razstav, predvsem v poznejšem obdobju ustvarjanja. Razstava Prostor reda in tihih odmikov razkriva najbolj intimno stran umetnika, ki je v strogem redu geometrije ves čas iskal prostor tišine, ritma in notranjega ravnovesja. Ponuja tudi dragocen vpogled v obdobje, ko je geometrijska abstrakcija v slovenskem prostoru dobila izrazito avtorsko in mednarodno primerljivo podobo. Na fotografijah: Drago Hrvacki, Prostor reda in tihih odmikov. Postavitev razstave, Grad Tivoli, 2026. Foto: Jaka Babnik. Arhiv MGLC.