URŠA IN TOMAŽ DRAŽ VS. MAJA ŠTAMOL, MODNI OBLIKOVALCI, O IZZIVIH SLOVENSKE MODE

Piše: Leja Kovačič • Foto: Mario Zupanov (dvojec Draž), osebni arhiv Maje Štamol

Njihove kariere in prepoznavnost blagovnih znamk Draž in Maja Štamol lahko štejemo v desetletjih, tudi letos pa so svoje najbolj sveže ideje predstavili na tednu mode LJFW. So si ogledali tudi druge revije? Kako prepoznavne blagovne znamke približati mladim? Zakaj nihče od njih ne stavi več na ekscesna oblačila na modni pisti? Govorili smo o vsem tem, najprej pa so povedali, kako vidijo drug drugega.

Urša: Maja je mamica, ki je posvojila dve deklici, to zahteva res velik pogum, in oblikovalka, ki že 20 let ustvarja in od tega živi, to je velika stvar.
Maja: Draževe spremljam že od svoje rane mladosti, ker sem tudi sama pletla. Z velikim spoštovanjem in radovednostjo sem spremljala njihove ročne pletenine že pred mnogimi leti v paviljonu sredi Dobrne. Vsi, ki ročno delamo, vemo, kaj pomeni imeti tako dolgo pot, kot jo imajo oni, vemo, da ta pot ni preprosta. Veliko ljubezni do dela je potrebne, če bi gledali samo na finance, bi verjetno med potjo kdaj že obupali.
Urša: Zagotovo. Mi smo v podjetju štirje in ko sešteješ, koliko denarja, ki ga zaslužiš s svojimi rokami in talentom, daš državi, si včasih v stiski. Najmanj, kar bi država lahko za nas naredila, je, da bi nas namesto z 22 odstotki obdavčila z 9,5 odstotka davka. Če bi postavljali cene glede na to, koliko dela je vloženega v en kos oblačila, jih v Sloveniji ne bi mogli prodati.
Maja: Časi so za ustvarjalce z rokami težki.
Urša: Ne potrebujemo izobraževanj in svetovanj, mi bi lahko izobraževali druge, veliko bi nam pomenil enkratni prispevek za prodajno spletno stran, za predstavitev na sejmu … V eno kolekcijo gre zelo veliko sredstev, uporabljamo samo najboljše materiale, da lahko nekdo naš izdelek nosi 20 let. Smo trajnostni, a trajnost se finančno na izplača. Če si je ženska enkrat kupila črno obleko, 30 let ne bo kupila druge naše črne obleke.
Maja: Vsi se trudimo delati trajnostno, želimo, da ljudje naše izdelke nosijo 20 let. Ne razmišljamo o tem, da bi nekje nekaj poceni kupili in drago prodali. Vabim ljudi, da pridejo pogledat, koliko časa traja, da nastane izdelek.

Zakaj smo tu? Da sočloveka oblečemo

Tomaž: Poleg strasti do dela je neprecenljiv tudi stik s strankami.
Urša: Ko smo pri stiku s strankami … Zdi se mi, da ustvarjalci modnih revij sploh ne vedo, kakšen je trg in kaj ljudje potrebujejo. Midva zadnja leta tako za tedne mode kot za fotografiranja za modne revije ne delava več stvari, ki jih ni mogoče obleči. Zakaj smo tu? Da sočloveka oblečemo.
Maja: In ne zato, da se izživljamo z ekstremnimi kosi.
Urša: Težava visoke mode je, da tako kot cenena moda proizvaja smeti. Tudi če je izdelek božansko lep, se moraš zavedati, da si kot modni oblikovalec v službi ljudi, ne le v službi umetnosti.
Tomaž: Sam ne bi mogel povedati bolje. (smeh)

Spoštovanje do ročnega dela se prenaša iz roda v rod

Urša: Pri mladih vidim dva pola; eni bi naročili obleko s Kitajske za 30 evrov …
Maja: 29,90. (smeh)
Urša: Drugi pa bi želeli imeti trajnostne izdelke, a si jih morda ne morejo privoščiti. Svet se je v zadnjih dvajsetih letih korenito spremenil. Nekoč so si ženske želele maturantske obleke po naročilu, potem so jih še nosile, zdaj k nam pride redko katera maturantka, pridejo pa tiste, ki so obleko kupile pred tridesetimi leti in jo še vedno nosijo. Prav tako je s poročnimi oblekami.
Maja: Tu se res opazi veliko razliko. Ko sem pred dvajsetimi leti začela, smo januarja, februarja in marca delali samo maturantske obleke, zdaj tega ni več. Zdaj si jih izposojajo ali pa si jih naročijo za 29,90 evra, potem pa pridejo k meni, če bi jim jih malo spremenila in zlikala. (smeh) Sicer pa opažam, da se ljubezen in spoštovanje do ročnega dela prenaša z mam na hčerke. Mama, ki to ceni, svoji hčerki privošči obleko za valeto in za maturo. In te hčerke pridejo k meni tudi po poročno obleko. Največkrat so to dekleta iz družin, v katerih so vajeni delati in delo spoštujejo. To so družine iz Zgornje Savinjske doline z otroki, ki so vajeni dela od majhnega. Žal pa je za obstoj, razvoj in promocijo blagovne znamke takšnih ljudi premalo.
Tomaž: Nagovarjanje mladih generacij je velik izziv. Mi vedno ustvarjamo tudi zase, ni namreč lepšega občutka od tega, da se dobro počutiš v nečem, kar si sam ustvaril. In ko sem se zadnjič pogovarjal s svojo osemnajstletno hčerko, mi je dejala, da ji je zanimivo opazovati naše stare kolekcije in da bolj so kolekcije stare, raje bi jih sama nosila.
Tomaž: Mladi so lahko navdih.
Urša: A mi niso, ker so vsi enako oblečeni. Povej mi za enega mladega človeka, ki te navdihuje s svojim stilom.
Tomaž: Zdaj si me pa našla.
Urša: Imam 25 in osem let starega sina; petindvajsetletnik je naravnan zelo trajnostno, maturantsko obleko sva šla kupit v butik v Udine, nosi jo tudi sicer, za mlajšega še težko rečem, a vidim, da rad eksperimentira. Ko pa gledam osemnajstletnike ali mlajše, me redkokdo navduši. Vsi imajo široke kavbojke, prevelike puloverje s kapuco … Na ulici me mladi z modo ne navdušijo. Potem pa pogledam Marjeto Grošelj in me navduši. Pogledam tebe, Maja, in tebe, Tomo, in me navdušita. Mi smo bili vzgojeni v časih, ko si želel biti nekaj posebnega, mladi pa bi bili danes radi vsi enaki.

Veseli in ponosni moramo biti, da ima Slovenija teden mode

Tomaž: Midva sva na ljfw nastopila v četrtek, predzadnji dan, prej nismo videli nič, ker preprosto ni bilo časa. Sem pa gledal v petek, navdušili sta me kolekciji Matica Velerja in Tanje Vidic.
Urša: Zelo smo hvaležni, da ljfw obstaja, saj ne poznam oblikovalca, ki bi s svojimi finančnimi sredstvi lahko kolekcijo predstavil na takšen način.
Tomaž: Midva sva enkrat poskusila …
Urša: To je zelo težko. Ljudje radi iščejo napake, vsi bi več in drugače, a lahko je govoriti, če nisi vpleten. Mi vemo, kako na škrge dihamo, da speljemo revijo. Oblikovalec da, kar ima. Veseli in ponosni moramo biti, da ima Slovenija teden mode. Povabljena sva bila tudi v Beograd in v Novi Sad, a se tamkajšnji tedni mode ne morejo kosati z našim, čeprav so oni prepričani, da delajo najbolje na svetu, mi pa kar sami sebe najprej malo pokritiziramo. Bolje bi bilo, če bi drug drugega dvigovali.
Tomaž: Organizatorji se res trudijo, da ugodijo vsaki naši želji.
Maja: Letos sem bila povsem zadnja, praznovala sem 20. obletnico, zato niti zadnji večer nisem videla nobene druge kolekcije. (nasmeh) Če gledam svojo pot, mi je ljfw veliko dal, saj me je izzval, da sem začela delati kolekcije, da sem razmišljala o celoti in vseh podrobnostih. Tudi sama sem kdaj organizirala modne revije in vem, da je to kompleksen projekt, ki si ga zares nihče od oblikovalcev sam ne more privoščiti.