URŠKA KOŠIR • Fotografinja in solastnica Studia Železna

Čeprav se po Zupančičevi jami v Ljubljani pogosto sprehajam, sem nedavno v večernih urah doživela prijetno presenečenje. Povabljena sem bila na modni dogodek na Železno cesto nasproti Navja. Pričakale so me rdeča preproga, obsijana s sojem sveč, in bela zofa, ob njej pa lepa, elegantna ženska z mladim fotografom. Mislila sem, da sem se zmotila, povabljena sem bila namreč v fotografski studio. »Seveda, tu je Studio Železna Fe16. Urška Košir, me veseli,« mi poda roko in me povabi v fotostudio, ki se je za to priložnost z znamko Alessio prelevil v modno pisto, ob kateri se je ob izbrani kapljici in prigrizkih zbrala pisana druščina.

DRUŽINSKA SREBRNINA

Fotografija je bila njena strast že v otroštvu. »Doma smo imeli majhen fotoaparat, ki smo ga uporabljali le ob posebnih priložnostih. Bil je kot družinska srebrnina, spravljen visoko na polici,« o svojem prvem srečanju s fotografijo pove Urška Košir. »Starši mi ga dolgo niso dali v roke. Ko so videli, da si res želim fotografirati, so mi kupili ‘trotl’ kamero Yashico.« Od takrat sta s fotoaparatom neločljiva. Nosila ga je s seboj v šolo in na vse šolske izlete. Njene fotografije so bile vedno boljše, najraje je fotografirala sošolke in sošolce. »Ker sem bila bolj introvertirana, sem s fotoaparatom dobila vstopnico za komunikacijo z ljudmi. Že v gimnaziji sem začela fotografirati za internetne portale, kot sta psilon. org in lajf.com, in si tako prislužila akreditacijo za razne dogodke. To, da so bile moje fotografije vstopnice na zabave, mi je veliko pomenilo.« Z objavami na portalih so prišle tudi prve pozitivne kritike in spodbude. Čeprav je s prihodom digitalne fotografije še hitreje napredovala, se ni odločila za tak študij, temveč izbrala študij prava. »Faks sem hitro končala, a nekako me ni vleklo v pravo. Želela sem biti novinarka, kot honorarna novinarka sem začela sodelovati z RTV Slovenija, kjer so prepoznali moj talent za sliko, in tako sem naredila še en faks, kot temu rečem.« V okviru RTV Slovenija se je udeležila različnih izobraževanj o snemanju in ravnanju s kamero, o sliki in dokumentarnem filmu pa so predavali tudi strokovnjaki z britanskega BBC in Danske filmske akademije.

PROSTOR ZA DOMIŠLJIJO

Življenja brez fotoaparata si ne predstavlja več. Leta 2010 je začela sodelovati z revijo Playboy in njene fotografije so bile objavljene v Playboyevih edicijah po vsem svetu, večkrat tudi v ZDA. Kot prva in do danes edina ženska fotografinja se je leta 2015 podpisala pod serijo erotičnih fotografij za koledar Collegium graphicum, ki se ga je prijela oznaka slovenski Pirelli. »Žensko telo me že od nekdaj fascinira, v njem sem tudi odraščala, se včasih počutila neudobno in za to počutje iskala razloge. To sem opazila tudi pri sošolkah. Najbolj me je čudilo, da je bila s svojim telesom tako zelo nezadovoljna sošolka iz paralelke, ki je postala supermodel Slovenije. Takšna lepotica, z uradnim priznanjem, ona pa polna kompleksov,« se čudi fotografinja. Ker je vsako poletje s starši šla na počitnice v nudistični kamp, je spoznala tudi drugačen odnos do telesa. »Tam je bilo vse preprosto, brez sramežljivosti in ocenjevanja. Mladostno telo ali zgubana ženska, gola pred prikolico, pa tudi direktor je enak prevozniku, to je res fenomen.« Postopoma je svoja spoznanja o ženskem telesu združila s fascinacijo nad fotografijo.

»Nisem niti vedela, da mi je žensko telo tako blizu, dokler me niso mentorji na fotografskih delavnicah začeli opozarjati, da je to moja tema. In da se opazi, da znam tako nagovoriti žensko, da se ob meni počuti varno.« Že od nekdaj ji je bila všeč revija Playboy, zaradi tiska in dobrih fotografij. Ko jo vprašam, kako posneti erotično fotografijo, da ni vulgarna, mi odgovori: »Kaj sploh je vulgarno? Playboy ima v različnih delih sveta različne standarde golote. Na vzhodu so punce v kopalkah ali spodnjem perilu, nikoli ne kažejo intimnih delov. Italija, ki je bolj katoliška, ima pravilo, da so spodnji intimni deli vedno zakriti. Slovenska revija je glede tega precej odprta, nič ni treba skrivati, edino merilo je, da se intimni deli vidijo diskretno. Punce so gole, ampak nekaj prostora pa pustimo za domišljijo.« Njene fotografije lepotic imajo prepoznavno estetiko. »Ko fotografiram, iščem estetiko, lepoto, osredotočena sem na sceno, in če ženska to začuti, se sprosti,« mi razloži fotografinja. »Ne počuti se več kot objekt, ampak subjekt – to je zelo pomembno. Ne samo žensko, kogarkoli slikaš, moškega, otroka, tudi če je to avto, moraš čutiti spoštovanje. Če fotografiraš zunaj, paziš, da modelov ne zebe. Ne zadržuješ jih v položaju, ki ni naraven in je lahko neprijeten. Če želiš kaj na modelu premakniti in vstopiti v intimni prostor, jo na to opozoriš.«

Med Playboyevimi fotografi izpostavi Aleša Bravničarja. »Aleš lovi estetiko, zanj ni ključno le telo, ampak celota. Če pogledamo njegove fotografije, vidimo, da je kot kipar, da lepotice kot kipe postavi v prostor.« Njeni idoli med fotografi so še David LaChapelle, Helmut Newton, Ellen von Unwerth in Ana Diaz, fotografinji pri Playboyu. »In David Dubnitskiy, ki je šele vstopil v fotografijo in si v treh letih na instagramu pridobil milijon sledilcev, njegovi zasanjani portreti s pridihom erotike pa se prodajajo po vsem svetu.«

ŽELEZNA VOLJA NA ŽELEZNI CESTI

Urška je kreativna vodja več samostojnih projektov in fotografskih razstav, doma in v tujini. »Večkrat se pošalim, da sem se kot majhna igrala z barbikami, zdaj pa fotografiram žive barbike, da jih pokažem svetu,« komentira fotografinja. Ker je pred leti njen mali fotostudio postal premajhen za vse ideje, ki jih je želela uresničiti, je odprla Studio Železna Fe16, prostor navdiha s še boljšo kemijo. Studio, ki se je predstavil na lanskem dogodku 500 podjetnic, je ime dobil po ulici v Zupančičevi Jami v Ljubljani, v kateri je, in vendar bi lahko bil razlog tudi njena železna volja, ki danes pomaga uresničiti ideje še drugim. Studio Fe16 lahko najamemo, tako prostor, opremo kot njihovo celostno storitev. »Našo sejno sobo lahko najamete za poslovne dogodke, studio za snemanja, se odločite za teambuilding. Ponujamo t. i. foto teambuildinge, ki temeljijo na sproščeni interakciji vseh. Organiziramo tudi butične ‘high-end’ dogodke, imamo svoj catering z ekološkimi certifikati (vina Rodica, zlati ghee), poskrbimo za rdečo preprogo in sprejem.« Prednosti prostora so že izkoristila podjetja za predstavitev svojih novih izdelkov, za snemanje oglasa pa produkcijska hiša.

»Večkrat se pošalim, da sem se kot majhna igrala z barbikami, zdaj pa fotografiram žive barbike, da jih pokažem svetu.«

Pri njih se srečujejo profesionalni fotografi in ljubitelji lepega, na delavnicah pridobivajo znanje oboževalci fotografije, profesionalna ekipa ustvarja unikatne poslovne, osebne in družinske portrete, umetniško fotografijo, akte, produktno fotografijo … »Fotografija je močna, ker smo ljudje vizualna bitja. Zanimiv podatek je, da naši možgani v le nekaj urah, od zajtrka do kosila, z družbenih omrežjih in jumbo plakatov konzumirajo toliko fotografij, kot so jih še pred pol stoletja v 60 letih svojega življenja!« Moči fotografije se, čeprav še vedno premalo, zavedajo tudi podjetja, ki vse pogosteje naročajo profesionalno portretiranje svojih zaposlenih. »Zelo je pomembno, da poslovni portret naredi profesionalni fotograf, saj bo le tako izražal strokovnost, urejenost, prijaznost in priljudnost. Takim osebam bomo veliko lažje zaupali svoje potrebe in reševanje morebitnih težav, s tem pa tudi denar. Njihova podoba bo pustila občutek varnosti in profesionalnosti – zmagovalno kombinacijo, ki jo s kakovostnim poslovnim portretom tudi hočemo doseči.«

STUDIO JE DRUG SVET

Za vsako fotografijo stoji ekipa, torej vsaj pet ljudi, od vizažista do frizerja, ki prispeva svojo energijo, pravi Koširjeva. »Vedno poudarimo, da je ženska na naslovnici končni ‘izdelek’ dela celotne ekipe. Naša je uigrana, natančno vemo, kako komunicirati, in ker smo že mi tako sproščeni, se tudi model hitreje sprosti. Če je vzdušje na snemanju napeto, tudi fotografija ne more biti dobra.« Pa so vse lepotice na fotografiji v resnici tako lepe? »Lepota je zanimiva. Pogosto se zgodi, da nekdo, ki je na prvi pogled nezanimiv, pred objektivom zaživi. Ali nasprotno, ženska, ki je lepa kot slika, pred objektivom deluje povsem mrtvo.« V Fe16 poskušajo s svojim znanjem iz vsakega potegniti najboljše. »Za vsako stranko, ki pride k nam, najprej poskrbimo, da se prestavi v drug, naš svet. Pogostimo jo s kavico, poklepetamo, začnemo ličiti. Večina se na tej točki že tako prepusti, da pozabi na težave ali nelagodje.« Dve uspešni poslovni ženski sta se po sprva kar precejšnjem nelagodju ob vizažistki in frizerju tako sprostili, da je nastala tako dobra fotografija, da se je znašla v reviji Manager in na naslovnici njune knjige. Podobno rešujejo vse napetosti med družinskimi člani pri družinski fotografiji pa tudi pri intimni budoar fotografiji, po kateri sprašuje vse več bolj ali manj sramežljivih žensk. Da nastanejo res dobre fotografije, si je treba vzeti čas. »Najprej se spoznamo, pogovorimo, da ugotovimo, kaj si katera želi. Naj ženske ne skrbijo, k nam pridejo mlajše, starejše, brez otrok, pa tudi takšne po štirih porodih, suhe ali bolj močne. Pri teh poudarimo obline, ki vsekakor so njihove prednosti. Vsaka punca ima kaj lepega. Mi v studiu iz njih naredimo boginje tako, da samo potegnemo iz njih to, kar že imajo,« poudari Koširjeva. »Večkrat se je že zgodilo, da je ženska, ki je pred fotografiranjem videla samo svoje napake, po tej izkušnji in pozitivnih odzivih na fotografije začela čisto drugače gledati nase in se ceniti.«

Piše: Kaja Komar • Foto: arhiv Urške Košir