Intervju: Mag. Mojca Brezavšček, psihologinja in psihoterapevtka
Z Mojco Brezavšček, psihologinjo in psihoterapevtko, smo se pogovarjali o vplivu koronavriusa na duševno in emocionalno stanje Slovencev. Kot pravi, naj bi se število ljudi, ki so na novo klicali za začetek procesa psihoterapije v tem času zmanjšalo. Izrazito pa se je povečalo število oseb, ki so poklicale zaradi soočanja z akutno težavo in potrebo po pomiritvi ali zgolj pogovoru.
Kaj je spremenil koronavirus pri odnosih med ljudmi? Je pri nekaterih olajšal spopadanje z duševnimi boleznimi in ga pri drugih otežil?
Pojav koronavirusa je v naša življenja vnesel veliko sprememb, negotovosti in pri mnogih tudi veliko strahu. V temeljih je zamajal odnose, kot smo jih bili navajeni. Nenadoma je tisto, kar je bilo prej zaželjeno, postalo prepovedano in celo obsojano; recimo druženja in socialni stiki, dotiki, objemi. Socialna izolacija, strah pred boleznijo ter strah pred negotovo prihodnostjo je pri mnogih poslabšalo splošno psihično počutje, destabilizacija življenjskega okolja in navad pa je pri nekaterih vplivala na poslabšanje duševnih bolezni.
Je pa dvomesečna karantena, ko se je življenje umirilo, marsikomu omogočila, da se je morda po dolgem času ‘srečal sam s sabo’, se bolj povezal s partnerjem in otroki. Tem je ta čas lahko prinesel tudi veliko dobrega.
Kakšne stiske imajo ljudje v tem času in kako se kažejo vsakodnevno pri različnih starostnih skupinah?
Stiske so različne. Od spopadanja z osamljenostjo in izolacijo do težav zaradi premalo ‘časa in prostora zase’, saj so mnoge družine, ki so bile do zdaj navajene preživeti skupaj le nekaj ur dnevno, v tem času skupaj 24 ur. Če dodamo še številne obveznosti, kot je delo na domu in šolanje otrok, si lahko predstavljamo, da lahko med njimi prihaja do hudih napetosti in trenj.
Predvsem bi izpostavila mladostnike, kajti v tem času so odrezani od fizičnega druženja z vrstniki, ki so v tem starostnem obdobju zelo pomembni, ter seveda starejše. Pri mnogih je dobil občutek osamljenosti še drugačno dimenzijo. Stiske se kažejo na različne načine: od zgolj povečane iritabilnosti, po domače sitnobe, do hudih tesnob in depresije.
Med samoizolacijo je bilo veliko poudarka na “delu na sebi”. Je to eden od načinov soočanja z negotovostjo stanja?
Delo na sebi je precej izrabljen pojem, ki sam po sebi nič konkretnega ne pove. Kakor vsaka stiska ali težavno obdobje, ki ga v življenju doživimo, nam tudi to posebno obdobje ponuja priložnost za pogled vase. Težave, s katerimi se danes soočamo, zahtevajo rešitev in kličejo po olajšanju. Ta so lahko bolj ali manj konstruktivna. Med manj konstruktivna zagotovo sodi denimo poseganje po alkoholu, s katerim si lahko kratkoročno olajšamo občutek osamljenosti ali stiske, na dolgi rok pa seveda ne prinese olajšanja, kvečjemu nove težave. Bolj konstruktivni pristopi zahtevajo drugačno razumevanje, preusmeritev pogleda: od občutka nemoči, ki se nam tako zlahka ponuja (zagotovo nad veliko stvarmi, ki v tem obdobju pomembno vplivajo na naše življenje, nimamo nikakršnega nadzora) k novi perspektivi in iskanju tega, nad čimer kljub vsemu imamo nadzor in vpliv. In tega ni malo. Lahko gre za navidezno banalne stvari: recimo da lahko dan v izolaciji preživim tako, da se smilim sama sebi v razmišljanju, kaj vse zamujam, lahko pa si rečem, ok, sem doma, katere so stvari, ki jih že dolgo nisem počela ali zanje nisem imela časa. Lahko je to telovadba, branje knjig, učenje novih receptov ali pospravljanje stanovanja. Vse to nam bo ob koncu dneva prineslo zadovoljstvo in občutek, da prevzemamo krmilo življenja v svoje roke.
Anksioznost oziroma tesnoba je pogost pojav v situacijah, na katere nimamo vpliva in ne poznamo prihodnosti. Najpogostejši predlogi za soočanje s tovrstnim čutenjem so vadba (joga), zdrava prehrana, prakticiranje meditacije. Kaj vi predlagate?
Naštete aktivnosti so koristne in zdrave in gotovo pomagajo pri lajšanju stisk ter preizkušeno krepijo našo psihično stabilnost. Pozitivni učinki redne vadbe joge in meditacije na fizično in psihično stanje so znani in dokazani. Pri akutnem tesnobnem ali depresivnem stanju pa so omenjene aktivnosti premalo za izboljšanje stanja, predvsem, če gre za osebo, ki z njimi še ni imela izkušenj. Pri izrazitejših simptomih je vsekakor koristen pogovor s strokovnjakom, psihoterapevtom. V veliko pomoč je lahko socialno okolje, pogovor s prijateljem, družinskim članom, ki je v teh časih seveda večinoma omejen na telefon ali internet. Zdaj, ko so nam spet omogočeni izhodi, lahko intenziven sprehod v naravi ali športna vadba opazno izboljšata naše razpoloženje.
Delo od doma je zdaj postalo nekaj običajnega. Mnogi so odkrili, da jim takšno delo res ustreza, medtem ko se drugi nikakor niso znali prilagoditi tovrstnemu načinu dela. Je razlog za to introvertiranost/ekstravertiranost ali so v ozadju še drugi razlogi?
Pomembne so seveda okoliščine, v katerih delujemo. Če imamo denimo svoj prostor, katerega vrata lahko zapremo in v njem nemoteno delamo, je to seveda nekaj povsem drugega, kot če se na kuhinjski mizi stiskajo mama ali oče z računalnikom in telefonom ter dva od doma šolajoča se otroka, ki potrebujeta nadzor in spodbudo.
Delo od doma navidezno izgleda kot raj za introvertirane osebe. Vendar pa so prav introvertirane osebe zdaj ugotovile, da so s stiki v službenem okolju (klepet ob jutranji kavi) popolnoma zadostile svojim socialnim potrebam. Ker drugih pomembnih socialnih odnosov niso vzpostavile, jim izostanek teh jutranjih kav krepi občutek odrezanosti od sveta, stiska je zato seveda hujša.
Menim, da imajo ekstravertirane osebe v tem času manj težav, saj imajo običajno široko razvejano mrežo socialnih odnosov, ki jo lahko tudi v tem, fizično omejenem kontekstu, zahvaljujoč telefonu in spletu, z lahkoto dosežejo.