JURIJ ZRNEC, igralec, komik, imitator, voditelj, režiser
IMEL BI ČASOVNI STROJČEK
V Kavarni v Drami, med eno in drugo vajo tik pred premiero nove predstave, sva na veliko filozofirala o času. Zagotovo se sprašujete, zakaj. Z Jurijem Zrnecem, človekom raznovrstnih talentov, bi lahko govorila o marsičem, pa sem izbrala čas. Strasten zbiratelj ročnih ur je. Tega pa niste vedeli, kajne?
Stenske nima. Prevelika je. Obožuje vse majhno, verjetno zato tudi ročne merilce časa. Jurij je tudi mačkoljub. Karizmatičen in čustven oven z blazno veliko domišljije prizna, da zna biti včasih težek. Prijeten in zabaven sogovornik je, besede mu tečejo in čas se ob njem kar malce zaustavi. Posluša, govori, premisli, govori. In mi pokaže dve lepotici. Najprej švicarko, njemu trenutno najljubšo. Teče kot navita! Lepa časomerilka je.
Jurij Zrnec
»Ne bi hotel za zmeraj imeti dvajset let. Dolgčas, prosim, ne!«
Jurij, kaj je za vas čas?
Čas je naš gospodar in zmeraj ga je premalo, tako kot denarja. Včasih bi ga bilo fino zavrteti nazaj, pa se ga ne da, nas pa pretekli čas opozarja, kako je treba delovati v prihodnosti.
Je to tudi razlog, da radi zbirate ure?
Da, a tu se skriva zanka. Prijatelj me je nekoč vprašal, zakaj zbiram ure, koliko jih lahko naenkrat nosiš? Eno! Če si bedak, morda dve. Ve imate pa čevlje in torbice, pustimo zdaj to. (Smeh)
Percepcija časa se z leti navadno spreminja. Kako ga trenutno zaznavate?
Iskreno bom povedal. Ni dolgo od tega, ko sem se začel spraševati okoli tega leta in koliko časa še imam na voljo v življenju. Čas sem začel dojemati s čudnim občutkom »aha, tukaj smo«, da ga počasi zmanjkuje. Otroci so že veliki … Prej se tega nisem nikoli spraševal. Zdaj ga malo drugače gledam. Bolj resno.
Ga znate z leti izkušenj bolje ujeti in izkoristiti?
Bolj ga obvladujem, bolje si ga odmerjam in mogoče gre to eno z drugim. Zanimivo pa je, da starejši ko si, manjkrat potrebuješ alarm za jutranje zbujanje. Sedem zjutraj, »čnk«! Noro, res funkcionira!
»Grozno je, da bi ljudje, sploh ženske, radi pretentali čas. To so taki ponesrečeni poskusi.«
Čas je iluzija, pravijo budisti. Ste kdaj pomislili na to?
Čas je, saj se vidi, da je! Nekaj tiktaka in temu lahko rečemo, kar hočemo. To je dejstvo. Se mi pa zdi, da bi bili moji odgovori popolnoma diametralno nasprotni, če bi se pogovarjala pred desetimi do petnajstimi leti.
Kaj bi mi takrat odgovorili?
Da je premalo časa za vse, da moram še toliko vsega narediti. Zdaj vem, da si ga je treba kar vzeti. Naučil sem se »počivanja«. To je sicer bolj stanje energije. Ne razmetavam s časom, če ni zares treba.
Jurij in Alenka te vabita na kavo. Poglej spodnji 360 video!
“Končal sem oblikovno šolo in že od malega me vse v zvezi s tem zanima. Vlečejo pa me zelo majhne stvari. Tudi majhni avtomobili.”
Ste strasten zbiratelj ur. Kaj na njih vas tako privlači?
Uf. Če gledava psihološko-psihiatrični prerez, je čezmerno kupovanje stvari lahko tudi znak kompenzacije nečesa drugega in pri sebi bi lahko rekel, da znam kakšne manj prijetne težave kompenzirati s kakšnimi takšnimi zadevami. Začnem kaj zbirati. (Smeh.) Me kaj začne zelo zanimati, imam tudi blazno domišljijo. To je ena razlaga. Druga pa, da so mi zelo všeč te stvari. In moški nimamo prav prekleto veliko možnosti izbiranja – nakita ali kaj podobnega. Ure se mi zdijo lepe. Imajo težo. Pa trud je vložen v to malo stvar.
Torej vas privlači tudi majhnost, filigransko natančna izdelava ročnih časomerilcev?
Saj to! Pa to, da kar delajo! Zato me privlačijo. In tudi dizajn. Končal sem oblikovno šolo in že od malega me vse v zvezi s tem zanima. Vlečejo pa me zelo majhne stvari. Tudi majhni avtomobili.
Pri svojih 187 centimetrih se vozite v majhnih avtomobilih?
Zaljubil sem se v »smartka«. Ne znam razložiti, zakaj. Tudi govorim rad v pomanjševalnicah. Tako se mi zdi bolj prisrčno.
Torej stenske ure nimate?
Ne.
Kot ljubitelj ur predvidevam, da radi poslušate tiktakanje.
Ne! Moti me.
Jurij in Alenka te povabita na kavo. Prisedi, bosta vesela. In poslušaj zakaj je Jurijju všeč odprto srce. Ogled spodnjega videa nujen z glasom!
Strokovnjaki, ki slikajo ure za najlepši, najbolj seksi posnetek, večinoma kazalce nastavijo na deset čez deseto. Kateri čas dneva je vam najbolj seksi?
Polnoč. Ah, vsaka ura je lahko seksi.
Torej niste vezani na številke. Ali vse v življenju delate bolj po občutku?
Vse delam po občutku. »Augenmas«, na »prenglih«. Če dela, dela! (Smeh.) Pa tudi »ordnung und disciplin«. (Resno.)
Čas se včasih raztegne, včasih pa čisto skrči. Občutite to? Kako to dojemate?
Nekatere stvari se strašno vlečejo, drugih pa je konec, še preden bi trenil. To je odvisno samo od lastnega »inputa«. Če si narediš zanimive, tudi čas ne bo zelo dolgo trajal. Ali pa če se znaš v nekaj dobro umestiti. Ljudje smo narejeni tako, da se moramo navduševati nad vsakdanjim življenjem, če želimo preživeti. V še tako zoprni stvari si moraš najti vsaj eno pozitivno, da se je sploh lahko lotiš. Če ti uspe, da si znaš postaviti izzive, potem ta čas ni tako grozen. V gledališču se kdaj zgodi, da si postavljen v predstavo, v kateri mogoče raje ne bi bil, to je pa rudnik. Čas in ure crkujejo. Potem res slišiš vsak »klink« ob premiku kazalcev.
Morda pa se razlog oboževanja ur skriva v preteklosti. Verjamete v reinkarnacijo? Morda ste bili v katerem izmed prejšnjih življenj močno poklicno povezani s časom. Vidim vas v povezavi z vlaki, s čepico na glavi in žepno uro.
Zanimivo, res! Moj pradedek je bil kraljevi vlakovodja in je vozil kralja Petra. Babica mi je povedala, da sem mu zelo podoben. V njegovi družini Kremžar so bili tudi plesalci, ki so vodili ljubljanske dame na plese. Ljudje so jih najemali za to. Nikoli pa nisem razmišljal o prejšnjih življenjih. Le o tem, kaj bo naprej. Hvaležen sem za vse, kar je bilo, in bi bil zelo vesel in hvaležen, če bi tudi v naslednjem življenju skromno ostal nekje tukaj, kjer sem.
Če pa bi lahko potovali v času naprej ali nazaj, kaj bi izbrali?
Veš, da bi imel časovni strojček, takoj! Toliko stvari bi rad videl, da težko izpostavim samo eno. Recimo piramide, če začnem z najbolj klišejskimi.
Dejansko je vse, s čimer se ukvarjate v življenju, povezano s tem, da se premikate po času.
“Vse delam po občutku. »Augenmas«, na »prenglih«. Če dela, dela! (Smeh.) Pa tudi »ordnung und disciplin«. (Resno.)”
Hvala bogu, da mi ta način življenja omogoča, da se lahko igram s čustvi in DNK drugih likov. Transformacija me zanima in mislim, da imam občutek zares preleviti se v nekoga drugega. Se pravi, ne samo igrati nekoga, ampak biti to. To je sicer zelo fino, marsikdo iz stroke pa bi povedal, da je precej nevarno. Človeška psihologija je mejna stvar in hitro lahko obstaneš nekje v liku. Zagotovo ti ni dolgčas! Pa partner ima doma več ljudi. (Smeh)
Katera je vaša najnovejša urarska trofeja?
Najnovejša je še na poti. Kvadratna z rimskimi številkami, Goljat se imenuje. Čisto zadnja pa je majhna švicarka. Zaljubil sem se v njeno odprto srce, kot se reče temu tipu ure (open heart). Skozi steklo se vidi, kako notri migeta srček. Lepo, kajne? Malce kirurgije. (Smeh) Všeč mi je odprt mehanizem, ki utripa. Zdi se, kot da vidiš v dušo. Zanimiv se mi zdi tudi čisto odprt sistem, skeleton, kjer se vidi vse. To je šele nekaj lepega. Čisto sem se navdušil nad to zadnjo urico. Morda je le malo majhna za mojo roko.
Najnovejši Jurijev časomerilec
»Koliko jih lahko naenkrat nosiš? Eno! Če si bedak, morda dve.«
Kdaj ste postali urarski zbiratelj?
Pred sedmimi do desetimi leti, ko sem si ta hobi lahko privoščil.
Ura na roki je za vas dnevna nepogrešljivka. Naj vidim, na levi, kajne?
Da, obvezno imam uro na roki, včasih jo celo zamenjam čez dan. Določene ure tudi »umrejo«, ker jih prerastem. Nekatere ostanejo in jih čez čas spet vzamem ven in podoživim. V nekem obdobju sem si jih naročil tudi za predstave. Izbral sem uro za določen karakter in jo potem nosil v vseh ponovitvah.
So v vaši zbirki tudi vintage primerki? Verjetno so bili vmes tudi liki iz drugih časovnih obdobij?
Ne, samo eno tako imam. Vse druge so nove. Za predstave pa sem si večinoma izbral take, ki so videti stare.
Kako pa je kaj z željami po najboljših primerkih?
Veš, kako je, človek bi si jih želel, a so zelo zelo dragi. Prav veliko takih v moji zbirki ni.
Kako poteka izbor za novo urarsko zapestno spremljevalko?
Zdaj se že bolje spoznam nanje in se laže odločim za novo. Obstaja res veliko ur. Zavedam se, da bo strošek zamenjave vseh baterij velik, če mi crknejo in nesem na servis kovček ur. »Potrebujete to danes ali boste lahko prišli prihodnji teden,« bi najbrž rekel urar.
Čas je najbolj pošten sodnik, ker vedno pokaže resnico. Se strinjate?
A jo? Bolj je zdravnik kot sodnik. Leči rane, to je dejstvo. Pišuka ja, res je. Čas pač je. Z budisti se žal ne morem strinjati. Treba je pogledati v naravo, listje odpada, vmes cveti … Žal je tako. Grozno je, da bi ljudje, sploh ženske, radi pretentali čas. To so taki ponesrečeni poskusi. Mislim, da času ne moreš ubežati. Treba ga je sprejeti. Človek je lahko lep, tudi ko je starejši. Celo še lepši! Bolj moder. Vse, kar pride, je prav, da pride. Ne bi hotel za zmeraj imeti dvajset let. Dolgčas, prosim, ne! Morda za kakšen dan, ko si rečeš, poglej, kako se imajo fino.
Zdite se pomirjeni s tukaj in zdaj, polni novih izkušenj in spoznanj preteklosti, močnejši, modrejši gledate naprej v čas prihodnosti.
Moraš, ni druge izbire. Lahko sicer vržeš puško v koruzo, a ne prideš prav daleč. To je povezano s slabo izkušnjo ali če si imel težko obdobje in ga premagal. Kar koli je to, bolezen, ločitev, in si jo preživel z minimalno škodo in so se stvari uredile. Veliko se je dogajalo pri meni, a mi jih je uspelo ne samo premostiti, preanalizirati, temveč »zmagati«. To je dragocen čas, žal boleč, a zelo dragocen. In ne bi ga menjal, ker sem zato danes veliko bolj odgovoren gospodar svojega časa.
Foto: Peter Giodani
____________
To veste, da Jurij rad pomaga? Pa je tipičen moški, ki ne bo nikoli vprašal za navodila za pot recimo?
“Vedno vprašam za pomoč, nisem ponosen. Sploh včasih, ko še ni bilo teh globalnih satelitov in smo šli na predstavo v kulturni dom v neznano mesto. Kje boš zavil, tabel ni. Zato vprašaš. Sploh ker se ti navadno mudi.”
Pa je mojster ročnih spretnosti?
Če je nujno, ja, sicer raje koga plačam, da mi to naredi. Preprosto se mi zdi, da hodim v službo, služim svoj denar in da je moj čas pomemben, potrebujem ga zase. Zato se tudi ne lotevam toliko stvari. Žarnice in podobno pa že »porihtam«. (Smeh)
Poglejte kako hiter je Jurij in kako priskoči na pomoč. Obilna straža prva pride!
________
PREBERITE ŠE: