Piše: Aleš Čakš . Foto: Getty Images, Paris 2024
Ko tole pišem, čakam na zaključno slovesnost olimpijskih iger v Parizu. Nestrpno sem čakal tudi na otvoritev letošnjih olimpijskih iger. Obetal se je spektakel vseh spektaklov in se tudi zgodil. Francozi so že na zimskih olimpijskih igrah v Albertvillu leta 1992 dokazali, kakšen narod spektakla in umetnosti so, in nič drugače ni bilo letos. Pa čeprav je v več kot štiriurni otvoritvi precej časa silovito deževalo.
Prvič v zgodovini olimpijskih iger se je odprtje zgodilo v središču mesta; v Parizu je bilo to s katedralo Notre-Dame, baziliko Sacre Coeur, znamenitim Eifflovim stolpom in trgom Place de la Concorde malodane monumentalno. Športniki so se več kot 300.000 gledalcem predstavljali z ladjic, ki so se ena za drugo vozile po Seni, medtem pa se je odvijal spektakularen kulturno-umetniški program. Ta je mnoge navdušil, tudi mene, zlasti katolike pa razjezil, češ da so domnevno podobo Zadnje večerje oskrunili s kraljicami preobleke, s katerimi je vizionarski snovalec otvoritve želel zgolj sporočiti, da smo prav vsi na nek način enaki, predvsem pa, da je za vse dovolj prostora pod soncem in da je sovraštvo odveč. A mnogi tega sporočila žal niso razumeli.
Da je mir tisto, kar ta hip svet najbolj potrebuje, je umetniški režiser Thomas Jolly nakazal z izjemno točko na Seni s pesmijo Imagine Johna Lennona.
Ko se strasti glede otvoritve olimpijskih iger še niso povsem pomirile in ko so mnogi še naprej vzdihovali nad čudovito odpeto pesmijo Himna ljubezni, ki jo je zapela bolna Celine Dion (poklon neuničljivi in večni Edith Piaf), že se je zgodila nova afera, a na športnem prizorišču: po 46 sekundah v ringu je italijanska boksarka prekinila dvoboj z Alžirko Imane Kalif, ker da je imela brutalne udarce. Začela se je silovita gonja zoper boksarko, ki naj ne bi bila ženska, temveč transseksualka z obilico moškega testosterona, zaradi česar ji je v preteklosti svetovna boksarska organizacija že prepovedala tekmovati. A MOK (Mednarodni olimpijski komite) ji je tekmovanje na olimpijskih igrah v Parizu dovolil.
Kresala so se mnenja, tudi mediji so pisali nasprotujoča si dejstva, najbolj verodostojna do zdaj pa so, da je Imane rojena ženska z ženskimi organi, da ima res povišane količine testosterona, a očitno v dovoljeni meri. Ženske nasprotnice so jo v preteklosti tudi že premagovale in na koncu je postala tudi olimpijska prvakinja. Alžirija je nanjo nadvse ponosna, MOK pa v prihodnosti čaka resna razprava, kdaj in v kakšnih okoliščinah kateri od tekmovalk ali tekmovalcev (ne) sme tekmovati, da ne bi ogrozili t. i. športnega fair playa.
Olimpijske igre so namreč najprej šport. V Parizu se je z 10.500 športniki iz 206 držav v 329 športnih disciplinah zgodilo marsikaj presežnega. Padali so svetovni rekordi v plavanju, atletiki (denimo 625 centimetrov Šveda Duplantisa v skoku s palico), ameriška moška in ženska štafeta v teku na 400 metrov sta le za 15 oziroma 10 stotink zgrešila več desetletij stara svetovna rekorda. Američani so prejeli 126 medalj, največ zlatih, 40, sledijo jim Kitajci z 91 medaljami. Odličja je osvojilo več kot 90 držav, prvič med njimi tudi Santa Lucia (v atletiki), država z manj kot 200.000 prebivalci. Prvikrat so pod skupno zastavo tekmovali tudi športniki-begunci, kar krepi športni duh in povezanost ljudi z vsega sveta. In to je imel v mislih Thomas Jolly pri snovanju unikatne otvoritvene slovesnosti.
Slovenija je osvojila 3 medalje: dve zlati – plezalka Janja Garnbret in judoistka Andreja Leški – in eno srebrno: Toni Vodišek v formuli kite, novi disciplini olimpijskih iger, kar pomeni, da je Slovenec pisal olimpijsko zgodovino. ‘Nesrečno’ četrto mesto je dosegel metalec diska Kristjan Čeh, pa izjemna moška rokometna reprezentanca, peti so bili odbojkarji, šesta plavalka Neža Klančar na 50 metrov prosto …
Janja Garnbret je zelo čustveno doživela drugo zlato olimpijsko medaljo. Kot že nekaj časa najboljša plezalka na svetu je tudi med sotekmovalkami in pri občinstvu z vsega sveta nadvse priljubljena in dokazuje svojo človečnost, tudi s tem, ko sta s trenerjem dovolila, da se jima na treningih pridruži Američanka Brooke Raboutou, ki je bila na koncu Janjina največja tekmica v finalu plezalne kombinacije (balvani in težavnostno plezanje). Brooke je na teh treningih vidno napredovala, Janja ji je nesebično pomagala, zato ne preseneča, da se je Američanka, ko je bilo že jasno, da jo je Janja premagala, njenega zlata veselila vsaj tako kot svojega srebrnega odličja.
Takšni prizori in dejanja so med drugim tisti, ki osvetlujejo šport v najboljši luči in ohranjajo upanje, da je profesionalen šport še plemenit in vreden spoštovanja.
Zaključna slovesnost olimpijskih iger v Parizu 2024 se je vendarle sklenila na stadionu Stade de France. Nanj se je zgrnila večina športnikov, ki se je borila za olimpijska odličja, gledalcev pa je bilo okrog 80.000! Za razliko od otvoritvene slovesnosti je bil zaključek za odtenek manj kulturno-umetniški in bolj športno-akrobatsko-umetniški, ter, denimo, s karaokami bolj namenjen športnikom, ki so se po srditih bojih za odličja lahko sprostili in peli svetovne glasbene uspešnice.
Takšen duh zaprtja olimpijskih iger zanesljivo ne bo buril duhov in razvnemal verskih čustev.