Piše: AoČ . Foto: osebni arhiv, Matjaž Tančič

Na Tartinijevem trgu v Piranu stoji hotel s 50 sobami, v vsaki visi izvirno delo lokalnih umetnikov. Že skoraj tri leta ga vodi tridesetletni Rudi Medved, ki v turizmu dela od študentskih let in danes drugim hotelirjem svetuje o novih tehnologijah. Z njim smo se pogovarjali o tem, zakaj se gostje vračajo v Piran, koliko časa ekipi privarčuje umetna inteligenca in zakaj bo strešna terasa v prihodnjih letih v središču dogajanja.

Kako ste prišli v hotelirstvo?
Že od začetka študija turizma so bile vse moje službe v turizmu in hotelirstvu. Delal sem praktično vse. Bil sem natakar, pomivalec posode, delal sem v turistični agenciji, prodajal križarjenja, delal v marketingu in imel tudi svoj start-up. Na koncu me je najbolj pritegnilo hotelirstvo. Art Hotel Tartini vodim že skoraj tri leta in v tem uživam.

Hotel ima v imenu besedo umetnost. Kaj ta pomeni v praksi?
V vsaki sobi visi izvirno delo lokalnih umetnikov, ne reprodukcija. Gostje to opazijo bolj, kot bi pričakovali. Umetnost v hotelu ni dekoracija, temveč razlog za pogovor. Ljudje se ob njej ustavijo, vprašajo, kdo jo je naredil, in hotel jim ostane v spominu kot prostor, ne kot številka sobe.

Kdo so vaši gostje?
Približno polovica je nemško govorečih in domačih, slovenskih gostov. Drugi pridejo iz bližnjih držav, večinoma z avtom. Zadnja leta je vse več Američanov in Avstralcev, ki se v Piran pogosto zaljubijo. Veliko je povratnih gostov in veliko takšnih, ki pridejo v Piran za vikend.

Središče Pirana je živahno, poleti tudi hrupno. Kako to rešujete?
To je lep primer, zakaj beremo vsako povratno informacijo gostov. Hrup se je v mnenjih ponavljal, trga pa ne moremo utišati. Zato gosta zdaj v vsaki sobi čakajo čepki za ušesa in povezava do pomirjujoče glasbe za spanje. Majhna rešitev, ki gostu pokaže, da smo ga slišali. 

Koliko ljudi skrbi za hotel?
V sezoni nas je skupaj s tistimi, ki delajo v piceriji, več kot dvajset, pozimi pa deset stalno zaposlenih. Imam veliko srečo, ker sodelavci zelo hitro sprejemajo spremembe. V teh treh letih smo spremenili veliko, pa nismo naleteli na skoraj nobeno resno nasprotovanje. Pri stalno zaposlenih se vidi, da jim je nov način dela všeč.

V hotelu sredi Pirana se zanesljivo zgodi marsikaj. Vam je kakšna zgodba še posebej ostala v spominu?
V sezoni se v hotelu zgodi kaj zanimivega malodane vsak dan, še zlasti v Piranu. Največ vedo naše sobarice. One vidijo podrobnosti vsake sobe in vsakega gosta. Mislim, da bi lahko s temi prigodami napisali knjigo. Osebno mi najbolj ostanejo v spominu trenutki, ko vidim goste, ki so vsej ekipi hvaležni za skrb, da je bil njihov dopust odličen. 
 
Kako vam v hotelu pomaga umetna inteligenca?
Predvsem v administraciji, v delu, ki ga gost nikoli ne vidi. Račune beremo samodejno, stroške in prihodke analiziramo avtomatsko. Umetna inteligenca nam pomaga odgovarjati na del e-pošte in sporočil gostov, pripravlja marketinške vsebine in novice za goste. Razvili smo lastno rešitev, s katero sobarice lažje vodijo evidenco čiščenja sob, in jim s tem prihranili veliko dela. Z lastnim programom analiziramo tudi spletne komentarje gostov. Ocenjujem, da smo skupaj pridobili okoli 20 ur na teden.

Veliko govorite o tehnologiji v hotelirstvu. Kaj vas kolegi najpogosteje vprašajo?
Predavam že štiri leta, predvsem o novih tehnologijah in inovacijah v turizmu in v hotelih. Najraje pa z njimi delim to, kar smo res naredili pri nas: kaj smo v hotelu optimizirali z umetno inteligenco ali drugimi orodji in kako bi to lahko naredili drugi. Trenutno me skoraj vsi vprašajo isto: kako uporabljate AI in kaj vam je v resnici rešil?

Kje pa tehnologija v hotelu nima kaj iskati?
Pri gostu. Ko nekdo pride po štirih urah vožnje, utrujen, z otroki na zadnjem sedežu, ne potrebuje klepetalnika. Potrebuje človeka, ki ga pogleda in reče, da je vse urejeno. Stroj je hiter, ni pa (še) čustven. Tistih 20 ur ne pomeni manj ljudi, ampak več časa za goste.

Kako se bo hotelirstvo spreminjalo v prihodnjih letih?
Gostje že danes veliko uporabljajo umetno inteligenco pri vseh korakih potovanja. Hkrati pa bodo vse bolj iskali tisto, česar ni mogoče kopirati: pravi kraj, prave ljudi, zgodbo. Za majhne hotele je to dobra novica. S hotelskimi verigami ne moremo tekmovati v velikosti, lahko pa v tem, da gosta poznamo po imenu in se mu posvetimo. Ravno to naš hotel razlikuje od drugih.

Kakšni so torej načrti hotela v prihodnje?
V prihodnosti bomo več pozornosti namenili dogodkom in porokam. Tako bomo bolje izkoristili našo teraso, ki ima po mojem najlepši razgled v Piranu. Načrtujemo manjše prenove sob in še boljšo izkušnjo za goste v njih. Ves čas beremo povratne informacije gostov in na njihovi podlagi izboljšujemo ponudbo. V Pizzeriji Pino smo letos dodali testenine, drugo leto pa pričakujem še kaj novega. Izboljšali bomo tudi ponudbo za poslovne goste, predvsem sejno sobo, ki zdaj sprejme do 50 oseb.

Kam bi v Piranu peljali prijatelja, ki prvič pride k vam?
Odvisno od letnega časa. Zdaj, zunaj sezone, je najlepša naša terasa. Ni več tako vroče, sončni zahod pa je še vedno najlepši. Najljubša soba je seveda predsedniški apartma, ki je največji in ima svojo zasebno teraso. Ponavadi vsakemu pokažem prav ti dve stvari: teraso in predsedniški apartma.

Kaj bo čez deset let luksuz v hotelirstvu?
Človek, ki si zapomni, kako piješ kavo. Receptor, ki te po treh letih pozdravi po imenu. Pogled s strehe na trg ob sončnem zahodu. Vsega tega ni mogoče naročiti na spletu. Lahko pa poskrbimo, da imamo ljudje več časa za to.