Foto: Mladen Ercegovac in Youtube
Luka Marčetić – igralec, režiser in scenarist
Z izposojeno kamero iz mladinskega centra Brežice. ”Tako se je vse začelo,” mi pravi režiser in igralec celovečernega satiričnega hita Pr’ Hostar, Luka Marčetić. Priznam, na začetku me kar malce živci dajejo, saj pred mano vendarle sedi eden redkih Slovencev, zaradi katerih sem vzljubila Youtube. Ko pa začneva z lahkotnim klepetom in srkanjem vsak svojega sadnega čaja, se moja živčnost kaj hitro prelevi v sproščenost, saj me zna zelo hitro (kot že tolikokrat poprej z video-blogi) nasmejati. Razloži mi, da sta bila Jumanji in Parent Trap njegova najljubša filma otroštva, saj se je takrat kar zaljubil v Lindsay Lohan. Da pa zgolj gledanje filmov zanj ne bo dovolj, je ugotovil že zelo zgodaj. ”Vedno sem imel željo, da bi bil igralec, ampak nisem vedel, kako to sploh deluje, kako poteka snemanje. Ko si otrok, samo gledaš filme, ne zavedaš se pa, koliko je dela za tem. Poskusil sem biti vsaj statist, samo mi nikoli ni uspelo nič dobiti. Tako sem dobesedno vzel navadno kamero, ki sem si jo izposodil iz mladinskega centra Brežice, in začel delati doma v sobi.”
EDINI V DRUŽINI IN PROJEKT LJUBEZNI
V njegovi družini se s snemanjem ne ukvarja nihče, mi pojasni. ”Zanimivo je, od kod to meni. V celi zgodovini družine se nihče ni ukvarjal z videoprodukcijo. Oče je še najbolj umetniški, fotografiral je in igral kitaro v bendu. Brat je grafični oblikovalec, pa tudi bobne igra. Torej še vedno nič v zvezi z videoprodukcijo, ampak očitno je neka kreativnost med najbližjimi družinskimi člani,” smejoče doda. V njegovi preteklosti pa ne obstaja projekt, ki se ga ne spominja z veseljem. Njegov najljubši je serija Dan ljubezni. ”Če zdaj pogledam nazaj, sploh ne bi smela obstajati. Takrat nisem bil pripravljen na to, niti nisem znal narediti tega. Ampak je kar uspelo. Ko smo začeli snemati prvi kader – dialog, je bilo res očitno, da nisem dialoga nikoli snemal. Kako zdaj to spraviti v kader? V filmih sem videl, da se mora videti rama v kadru. Pa sem rekel igralcu: ‘Dej se postav tako, da ti bo rama v kadru.’ Iz tega izhajam. Če sem takrat tako razmišljal, mi je zanimivo, da je sploh uspelo. Pa še 12 epizod in toliko lokacij ter ljudi, ki so sodelovali pri tem. Noro je bilo.”
”PR’ HOSTAR JE POSTAL CELA POŠAST”
Njegov najbolj nedaven projekt, Pr’ Hostar, smo si lahko že pred štirimi leti v obliki spletne serije ogledali na Youtubu, kjer je dosegla več kot milijon gledalcev. ”Najprej je bilo mišljeno, da bi bila to še naprej serija, ampak televizijska, ki pa ni bila sprejeta zaradi takšnih in drugačnih razlogov. Fantje so bili že tako razočarani in na dnu, da so rekli: ‘Gremo sami naredit nekaj,’ in so se odločili za film. Zdaj se je izkazalo, da je ta stvar postala cela pošast, ogromna in večja od vseh nas. Ne kot slaba pošast, ampak samo, da je tako velika in grozljiva, da se je bojiš. Vsaj jaz, da ne bom govoril namesto drugih. Jaz se je bojim recimo, zaradi tega, ker je za vse nas to tudi neka nova izkušnja, s katero se še nismo soočali. Soočali smo se samo z internetom in televizijo, ne pa s filmsko industrijo, ki je skupnost zase. To je ena tretja varianta, ki ima svoja pravila, svoje gledalce, svoje komentarje, ljudi z različnimi mnenji.” Njihov filmski proračun pa je bil, kot pravi sam, zelo majhen. Okoli par tisoč evrov. ”Že v začetku smo šli v to z namenom, da se to naredi iz veselja, ljubiteljsko, ne da bi kaj zaslužili, bog ne daj. Nismo pričakovali niti centa iz tega, celo velik minus. Ampak nas sta vodili strast in volja. K sreči bomo na koncu očitno nekaj dobili nazaj, a daleč od tega, kar bi morali vsi v resnici dobiti, če bi imeli realen proračun.”
Snemanje filma Pr’ Hostar
”Že v začetku smo šli v to z namenom, da se to naredi iz veselja, ljubiteljsko, ne da bi kaj zaslužili, bog ne daj. Nismo pričakovali niti centa iz tega, celo velik minus.”
‘EJGA’, SKORUMPIRAN ‘BIZNISMEN’
V filmu igra hrvaškega poslovneža, ki trguje z belim blagom. V kombinaciji s kvazi prevajalcem, ki ga igra Niko Zagode, sta v kinematografih požela prave salve smeha. Tudi sama sem se smejala na glas, ker je igralski učinek te dvojice resnično vrhunski. ”Goran in Dejan sta napisala ta lik in lik mojega partnerja, prevajalca. Genialen lik in genialno odigrano z njegove strani. Moj lik mi je bil tudi všeč, ker je čisto nasprotje vsega, kar sem do zdaj odigral.” Med filmom sem imela malce problema s sledenjem nekaterim scenam, ker je gorenjski naglas tako močan, mu priznam (kar je ironično, saj prihajam iz Ribnice). ”Ja sej,” mi prikima. ”Tudi sam sem tega mnenja, da človek rabi nekaj časa, ker je kar šok od prve sekunde. V začetku je mir pred nevihto, nato pa pride ena ogromna klofuta in te ne spusti do konca,” doda s smehom.
RAZLIČNI LJUDJE, RAZLIČNI OKUSI
Kaj pa po njegovem mnenju ovira slovenske ustvarjalce, da bi naredili tako kakovosten projekt? ”Nič jih ne ovira, samo obstajajo različni ljudje z različnimi okusi. Danes vidimo raznolike projekte, nove filme, kot so: drama Nočno življenje, mladinski uporniško-ljubezenski film Nika, mladinska grozljivka Pojdi z mano, kriminalka Pod gladino in še druge. Redko se kdo spravi delat nekaj odštekanega, zabavnega, tako rekoč komercialnega, ampak to zato, ker bi za takšno vsebino moral obstajati tudi kak drug finančni vir, ne samo od ministrstva za kulturo. Od komercialnih televizij, distributerjev, kino prikazovalcev, ponudnikov kabelskih storitev. Podjetij, ki imajo največ od tega. Goran ima to prednost, da je skozi produkcijo vseh teh skečev imel šest, sedem let prednosti in je dejansko videl, kakšen je odziv ljudi. Tako so se naučili delati stvari na ta način, da ni smešno samo njim, ampak tudi širši publiki. Težko je delati komedijo brez tega, da veš, kaj deluje in kaj ne. Zato so leta izkušenj pred filmom neskončno pomagala.”
Produkcijski del ekipe filma
”Redkokdo se spravi delat nekaj odštekanega, zabavnega, tako rekoč komercialnega, ampak to zato, ker bi za takšno vsebino moral obstajati tudi kak drug finančni vir, ne samo od ministrstva za kulturo.”
THE ROOM IN KATE UPTON
Na njegovi spletni strani sem prebrala, da je njegov najljubši film The Room, saj ga je gledal že več kot petnajstkrat. Ker sama v življenju nisem pogledala enega samega filma več kot trikrat, ga preprosto moram povprašati, zakaj je film zanj tako poseben. ”The Room je drama. Gre za najslabši film na svetu, gre za totalno katastrofo. Največkrat sem ga gledal, več kot petnajstkrat. V tem filmu je vse tako popolnoma narobe, da je to nemogoče narediti. To se je zgodilo naključno, nekaj takega je nemogoče ponoviti. Zato je tako čudovit. Že več kot 10 let igra v kinih in še vedno polni kine po svetu. Namensko sem šel v London, da sem si pogledal film v kinu in tudi spoznal režiserja. Bil sem totalno paf. Ko sem igral s Kate Upton v eni reklami, sem ostal ravnodušen, pač ena manekenka. Tukaj mi je pa srce na polno razbijalo, kot majhna punčka sem bil. Ta tip je naredil najslabši film na svetu. Sam ne moreš tega naredit, to se mora zgodit. Zdi se mi, da si mora vsak, ki se hoče ukvarjati s filmom, pogledati ta film. Ravno zato, ker popolno prikazuje vse, česar ne sme biti v filmu. Torej, vse napake, ki jih lahko narediš, najdeš v tem filmu, ker se v njem pojavijo slučajno. Če bi šel to delati namerno, kar nekateri tudi poskušajo, bi bilo pač očitno.”
Oglas Kate Upton Game of War Commercial
”Ko sem igral s Kate Upton v eni reklami, sem ostal ravnodušen, pač ena manekenka. Tukaj mi je pa srce na polno razbijalo, kot majhna punčka sem bil. Ta tip je naredil najslabši film na svetu. Sam ne moreš tega naredit, nemogoče, to se mora zgodit.”
FLEGMATIK Z VIZIJO
Ko ga povprašam, kako bi se opisal v nekaj besedah, mi odgovori, da je po naravi zelo flegmatičen in nekonflikten. ”To sicer ni dobro. Tudi takrat, ko bi moral spregovoriti, ne spregovorim, ker potem nastane konflikt, s tem se mi pa ne da ukvarjati. To v kombinaciji s flegmatičnostjo, nastane miren ‘kreg’. Tam se bo na primer direktor fotografije na filmu drl name, jaz bom pa: ”Ja nič, dejmo to rešit. Kako ti lahko pomagam?” Na vprašanje, ali še vedno občuti isto veselje do igralstva kot včasih, pa mi odvrne, da malo manj, saj zdaj raje režira. ”Rajši imam kontrolo nad vsem, kakor samo nad eno vlogo. A vseeno, ko igram v izdelkih drugih avtorjev, njihovo vizijo maksimalno spoštujem.”
”TRUDIM SE, DA BI OSTAL”
Včasih pa se mu zdi ta industrija prenaporna. ”Zdaj to najbolj vidim v bistvu s filmom Pr’ Hostar, kako zna biti vse skupaj preveč utrujajoče. Ne prideš do toliko gledalcev brez nekih slabih izkušenj. Vedno ko nekaj uspeva, pride nekaj, kar ti hoče to podreti. To se sicer dogaja vsem, ki se ukvarjajo z umetnostjo. Eni obupajo, eni ostanejo. Jaz se trudim, da bi ostal, ker brez tega dobesedno ne morem živeti.” Glede na rezultate filma in prejšnjih izdelkov še doda, da je čas, da se bolj resno, manj gverilsko začne lotevati prihodnjih del. Pri tem pa ne bi pozabil na korenine in bi še kdaj delal kaj za Youtube in ostale platforme. Kot certificirana obsedenka z Youtubom to še kako rada slišim. Celovečerec ali 10-minutne spletne serije, samo da se smejim. Saj je smeh vendarle pol zdravja. Seveda je pregovor popolnoma klišejski, ampak po mojem mnenju tudi popolnoma resničen.