Silvester Plotajs Sicoe je slikar
Piše: Živa M. Brecelj . Foto: Aleš Čakš, osebni arhiv
“Sicoe je izmišljen vzdevek, ki ne pomeni nič,” pojasni Silvester Plotajs. Izmislil si ga je pri likovnem krožku v osnovni šoli, ker se mu je zdelo imenitno imeti drugo ime za ustvarjanje. In tako je ostalo. Pozneje, natančneje leta 1988, je diplomiral pri profesorju Emeriku Bernardu na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, nadaljeval podiplomski študij slikarstva pri profesorju Gustavu Gnamušu in grafike pri profesorju Lojzetu Logarju. Še pozneje se je študijsko izpopolnjeval na akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem. Leta 2021 je prejel prestižno stanovsko nagrado Riharda Jakopiča, ki
jo podeljujejo ALUO, Moderna galerija, Zveza likovnih kritikov in ZDSLU.
UMETNOST, KI SPOMINJA NA UMETNOST
Silvester Plotajs Sicoe je figuralik in kolorist večinoma velikih formatov, na katerih nam v vsaki sliki posreduje kup različnih informacij. Nima pravil, kako ustvarjati, nič ni prepovedano. Gradi, ruši in spet gradi. Navdušuje se nad nemškim ekspresionizmom, vsebinsko pa upodablja kaotičnost sočasnega urbanega sveta in idole množične kulture. Slika v čistih, živih, močnih barvah z energično potezo čopiča. Veliko črpa tudi iz podzavesti, nezavednega, prizorov, ki se pojavljajo v sanjah, déjàvujev in navsezadnje tudi iz poezije, ki jo piše. Plotajs je odprt za vse vplive: “Ko največ delam, najbolj opazujem dela drugih slikarjev in slikark. Moji najljubši so Hockney, Picasso, Matisse, Goya, El Greco, Baselitz, Rose Wylie, Pregelj, Kiki Kogelnik. Pri njih opazujem, kako se je oblikotvornost spreminjala skozi stoletja, hkrati pa želim ustvariti nekaj svojega. Verjamem, da se v moje delo prikradejo vplivi od drugod, kar počnem namerno, želim, da se opazijo. Zelo blizu mi je tudi eklekticizem našega časa. Nočem ustvarjati čiste umetnosti. Zelo pomembne so reference, da se elementi v mojih delih na nekaj nanašajo in da lahko pozoren gledalec to opazi ter ga na nekaj spomni.”
VEČ JE VEČ IN NIKOLI PREVEČ
Sicoejeve slike s prepletanjem barv in komunikacijo skozi podobo so gradnik neomejene ekspresivnosti. Intenzivne in raznolike, po načelu več je več in nikoli preveč, izzivajo gledalca, da v vsakem delu razišče meje med ekspresivnostjo barve in odzivnostjo svetlobe. Sicoejeve podobe so skupek njegove posebne občutljivosti za objekte in subjekte. Njegove teme se razvijajo postopoma ter izražajo od družbenih odnosov in situacij do osebnih izkušenj. V njegove slike se nenehno vključujejo podobe iz filmov, oglasov, oblikovanja in fotografij, torej podobe preteklosti, sedanjosti in prihodnosti umetnosti in kulture, ter podobe njegovih osebnih izkušenj. Naslovi, kot so Van Gogh + Partizan = Šaman, Verjamem v ljubezen, Akt med brezami, Ne glej mi v joške, Let’s do business, Vrtoglavica, nakazujejo kontekste, v katerih lahko razumemo dela in njihove pomene. Tako je slika Van Gogh + Partizan = Šaman pravzaprav parafraza slike Francisa Bacona Študija za portret van Gogha, Vrtoglavica pa vizualna aluzija na Hitchcockov istoimenski film, igralko Kim Novak, predvsem pa strah pred odprtimi prostori. Na ta način njegove slike posredno pripovedujejo zgodbe, hkrati pa ostajajo enigmatične in umetniško delo popeljejo na raven izjemnega objekta, delčka hiperrealnosti ali izbrane realnosti, ki jo Sicoe ureja po svojih merilih. Sicoejeva angažirana umetnost je izrazito iskrena, neposredna v izrazu in neprizadeta, ne ozira se na trenutne prakse in trende. Upošteva ustvarjalnost primitivnih kultur z vsega sveta, ki ohranja primarno moč in izraznost ter omogoča razvoj besedilnosti. Tako je o njegovih delih razmišljal Sarival Sosič, muzejski svetnik za sodobno vizualno umetnost v Mestni galeriji Ljubljana.
Likovni kritik Aleksander Bassin se je ob Plotajsovi razstavi v Cankarjevem domu leta 2022 celo vprašal, ali je Plotajs nemara protagonist nove antipop generacije, generacije, ki ji je hedonizem primaren in vedno navzoč ustvarjalni vzgib ter ki si zagotavlja svoje izhodišče za naracijo v podobah javnih idolov ter drugih fetišiziranih človeških in živalskih likov, zasebnega konvencionalnega inventarja.
FILMSKI SPOMIN
Laik bi lahko v njegovih delih našel vzporednice s plemensko umetnostjo in imel bi prav. Leta 2013 je Sicoe odkril knjige fotografij plemena ob afriški reki Omo, ki poslikava svoja telesa in se okrašuje s cvetjem. Po tej knjigi je naslikal cikel slik, ki vsebujejo plemenske vzorce. Plotajs se tudi sicer navdihuje iz afriške umetnosti, naše ljudske umetnosti, iz filmov, literature. “Od nekdaj me je najbolj navdihoval režiser Alfred Hitchcock, predvsem njegov film Vrtoglavica, enigmatični film, ki ga lahko znova in znova gledam. Iz njega sem uporabil nekaj prizorov, zlasti značilni prizor, v katerem glavno igralko Kim Novak vidimo v hrbet, ko si v muzeju ogleduje portret neke dame, ‘close-up’ frizure in vrtoglavico v njeni glavi. To je Hitchcock. Ta prizor sem pri svojih slikah večkrat uporabil. Zelo me je navdihnil tudi film Mrtvec režiserja Jima Jarmuscha, na podlagi katerega je nastalo nekaj slik. Pri starejših slikah sem uporabil tudi reference iz filmov s Catherine Deneuve, Tarkovskega, bratov Coen … V štiridesetih letih ustvarjanja sem veliko filmov predelal skozi slike. Zanimajo me predvsem določeni ključni filmski segmenti in prizori. Zlasti Hitchcock je bil mojster takšnih prizorov, kjer je ustvaril nekakšen punktum, ključ do razumevanja filma. Zgodbe njegovih filmov, na primer kriminalke, so le površina, če pa se želimo spustiti do globine filma, pa je treba prepoznati nekaj ključnih prizorov in jih razumeti. Zbiram fotografije s temi prizori, jih nekaj časa opazujem, in ko ideja v meni dozori, ustvarim reinterpretacijo na platnu, pri čemer ne gre za preslikovanje, temveč preoblikovanje teh prizorov,” razloži umetnik.
Sicoe najde vrsto referenc za svoje delo tudi v literaturi, zlasti v estetiki in magiji japonskega pisatelja Harukija Murakamija, ki se zelo skladajo z njegovim slikarstvom. Kot zanimivost pove, da je našel nekaj slik, ki jih je naslikal, še preden se je seznanil z Murakamijevo literaturo, in ugotovil, da so naslikane natančno po njegovih knjigah, zlasti po delu Kafka na obali. Kako preroško.