Foto: Vesna Pogorelec
MODRINA MORJA SKOZI OKNO VLAKA
5.50. Še pol ure. Še dobre pol ure in ljubljanski zrak bo počasi postal logaški, nato se bo slovenska atmosfera zamenjala s hrvaško in na koncu bom vdihavala le še čist, slan reški morski zrak. Poberem karte, potem pa se počasi, kot dve mešanici polža in lenivca, začneva premikati proti platformi 10. Tam naju že čaka ogromna podolgovata železna zverina, v katero pobegneva takoj, ko se odprejo vrata. Zgodnja ura, ki ni ravno moja najboljša prijateljica, povzroči, da strojevodjo vprašam, ali so sedeži označeni. Vem, eden izmed mojih malo manj bistrih trenutkov. On seveda potrdi in medtem ko začnem potrto iskati prostor na vozovnici, mi ponovno odgovori, da pa vseeno niso rezervirani. Številčno označeni, toda vendarle prosti. Oddahnem si in se zasmejim, da sem tisti trenutek izgubila le nekaj možganskih celic in ne zmožnosti izbiranja sedeža. Po nekaj trenutkih odločanja sva našli kupe samo za naju.
Kupeji so čudovita sobica, ki potniku ne omogoča le neizmerne količine udobja, ampak je hkrati odličen način za sklepanje novih poznanstev, morda celo prijateljstev. Iz torbe sem vzela knjigo, ki sem jo od nekdaj želela prebrati, vendar zaradi natrpanega urnika preprosto nisem mogla. Medtem ko sem se sama potopila v svet najljubšega avtorja, pa je moja prijateljica pridno grizljala svoje super zdrave piškote in ob opazovanju bežeče pokrajine poslušala vse vrste najnovejših pop hitov.
Vožnja po tirih in reška dobrodošlica
Vemo, da je gneča na cesti ena izmed najbolj mučnih stvari na planetu. Hupanje, vročina, kričanje, preklinjanje, moledovanje in pregovarjanje so vse vrste čudovitih dejavnosti, ki po navadi sestavljajo čakanje v vrsti. Z vlakom sva se na srečo vsemu temu izognili. Na meji so nama cariniki po hitrem postopku pregledali osebni izkaznici in še preden sem ponovno vzela v roke knjigo, je pokrajina že hitela mimo nas. In moram reči, to je bila pokrajina kot nobena druga. Avtomobil ima seveda svoje prednosti, toda opazovanje prehajanja zelenja v razprostirajočo se morsko modrino skozi okno vlaka je povsem druga stvar. Ima nekakšen rustikalen čar, ki ga je težko opisati, a izredno lahko začutiti, ko enkrat z rokami, iztegnjenimi skozi okno, stojiš na hodniku. Čeprav je vožnja dejansko trajala tri ure, se je meni osebno zdelo, da smo na Reko prispeli v nekaj minutah. Čas teče hitro, ko udobno na ogromnem sedežu v dobri družbi neovirano in neobremenjeno prebiraš dobro knjigo.
Kot sončnice smo večina ljudi programirani, da se nagonsko obračamo proti soncu. Vitamin D ali kako se temu pravi. Toda obračanje in nastavljanje obraza soncu ter hkrati vdihovanje morskega zraka je stopnja višje, je z endorfini nabita aktivnost. Nekaj podobnega sem čutila, ko sva z vlaka stopili na reška tla. Nekaj v zvezi s sproščanjem hormona sreče. Ni čudno, da so tisti, ki prebivajo ob morju, zmeraj neusahljivo dobre volje, skoraj pijani. Od življenja, seveda. Po rahli začetni iskalni zmedi sva našli vodnico Alenko Šuljić-Petrc. Z avtom naju je peljala vse do svetišča trsatske Matere Božje. To je največje romarsko središče zahodne Hrvaške, ki ga je leta 2003 obiskal zdaj pokojni papež Janez Pavel II. Njemu v čast je tam postavljen tudi spomenik. Do svetišča sicer vodijo stopnice, ki naj bi jih bilo po zadnjem štetju 547, toda številka naj bi se z vsakim štetjem spremenila. Po njenih besedah je kar 93 odstotkov Hrvatov rimskokatoliške veroizpovedi. Tudi če obiskovalci morebiti ne verujejo ali so druge veroizpovedi, je obisk veličastnih cerkva in samostanov, ki krasijo Reko, skorajda obvezen. No, seveda ni obvezen, toda preprosto rečeno se tisti, ki se zanj ne odločijo, korenito prikrajšajo za pristno reško izkušnjo zgodovine, arhitekture in občutek celotnega mesta.
Luka raznovrstnosti in boj proti McDonaldsu
Po ogledu večine čudovitih arhitekturnih znamenitosti smo se odpravile na tržnico. »V vsem mestu imamo samo en McDonald’s. To je pravi boj,« se pošali Alenka. Tržnica je razdeljena na del s sadjem in zelenjavo, mesom in sirom ter seveda na ribarnico. »S supermarketi ni nič narobe, toda nikjer ni mogoče kupiti boljše domače proizvedene in industrijsko neobdelane hrane kot na tržnici.« V nasprotju z večino me vonj v ribarnici nikoli ni izredno motil in zdaj me ob pogledu na vse morske dobrote začenja popadati lakota. Navsezadnje vsi vemo, da je hrana eden izmed večjih užitkov življenja in kje bolje jesti morsko kot na morju. Prispemo v restavracijo, ki slovi po izvrstni pripravi vseh vrst rib. Tam se srečamo z Dinom Matešićem, uslužbencem Reške turistične skupnosti. Vljudno se ponudi, da nam kot domačin in dober poznavalec kuhinje te restavracije naroči hrano. Seveda sprejmeva, saj sta glavni namen in poanta tega pobega, da v kratkem času, ki ga imamo na voljo, čim bolj pristno izkusiva Reko. Poleg tega, da ne želiva naročati z menija stvari, ki jih ne razumeva, v jeziku, ki ga bolj ali manj ne znava prav dobro. Izkaže se, da je bila prepustitev izbire prava stvar, saj je hrana nič manj kot fenomenalna. Črni riž, postrežen s hobotnico, in rožnate testenine v obliki belušev so pravi balzam za brbončice, resnično doživetje za katerega koli gurmana.
»Kaj pa je vam najbolj všeč pri Reki?« medtem vprašam Alenko. »V čem se razlikuje od drugih hrvaških mest?« »Prvenstveno zaradi položaja,« mi odgovori. Reka je bila v nasprotju z drugimi hrvaškimi mesti zgrajena okoli reke Rječine in njena lega omogoča, da lahko med smučanjem gledate na morje oziroma v istem dnevu obiščete tako smučišče kot plažo. Poleg tega je bila vedno znana kot mesto multikulturnosti. Kot nekdaj velika industrijska sila je v bivši Jugoslaviji privabila veliko delovne sile iz Makedonije, Srbije, Bosne in Črne gore, tako da se je tu oblikovalo mnogo različnih skupnosti. Različnih po religiji in nacionalnosti. Rezultat je veliko mešanih zakonskih zvez in več kot 22 narodnih manjšin. Prevladujoče so bosanska, srbska in italijanska, ki pa ima celo svoje šole, vrtce in izdaja svoj časopis. Nasploh se celotna mentaliteta giblje okoli sprejemanja vsakogar, ne glede na narodnost, veroizpoved ali spolno usmerjenost. Ponos in glavna značilnost Reke je torej raznovrstnost tako v geografski legi kot sestavi prebivalstva. Vse vključujoča raznovrstnost.«
Karnevali, festivali, nogomet in rock’n’roll
Ponosni pa niso le na različnost. Daleč od tega. Reka je članica mednarodnega združenja karnevalskih mest in vsakoletni karneval je tam dolgoletna, izredno pomembna tradicija. Njihov se od karnevala v Benetkah ali Riu de Janeiru razlikuje predvsem po tem, da maske izdelujejo ročno. Niso izposojene iz gledališč ali trgovin, temveč jih izdelajo skupine, ki se na karnevalu predstavljajo. Pri vsem tem je najpomembneje, da so v karneval vključeni vsi, od otrok do starejših občanov. Tukaj spet pride v igro sprejemanje in vključevanje vseh, pri čemer ni omejitev, ni pristopnih zahtev. Takrat pravijo, da maškare vladajo mestu. Po domače, »karnevalsko ludilo«. Ta norost lahko traja kar devet tednov, zadnji dan pa v središču mesta poteka velik sprevod, ki vključuje tudi skupine iz tujine in sosednjih držav. Karneval pa ni edino večje dogajanje. Zadnji dan maja je skupaj z barkami na reki v mesto priplul tudi Fiumare, kvarnerski festival morja in pomorske tradicije. Takrat Reka s povezovanjem pomorske in trgovske zgodovine postane svojevrsten časovni stroj, ki obiskovalca s tradicionalnimi plesi in pesmi popelje nazaj v preteklost. Milo rečeno imajo Rečani radi zabavo. Kdo je pa nima. Na najino srečo sva tudi sami ujeli delček tega vzdušja, ko je Reka zvečer pripravila sprejem svojih nogometašev. Reški nogometaši so namreč po enajstih letih s pomočjo slovenskega trenerja Matjaža Keka premagali zagrebški Dinamo in postali hrvaški prvaki. Tako se je na glavnem trgu dogajala prava ludnica oziroma norenje, na katerem ni manjkalo niti piva niti hrvaške himne. Spodobi se in pravično je.
»Kaj pa Reki manjka?« podrezam še zadnjič. Vse vendarle ne more biti popolno. Odgovor je spet preprost. »Hoteli,« pravi Dino. Tuđmanova zapuščina, ki se nanaša na privatizacijo lastništva nepremičnin, je povzročila, da preprosto primanjkuje nastanitev za turiste in obiskovalce. Privatizacija in burja, značilna za primorje, sta razloga, da Reka ne more prirejati velikih dogodkov, kot je festival Ultra. Pa nič ne de. Je bila pa navsezadnje vedno mesto rocka. Rock, ki se je igral v intimi kluba in občasno zaplaval na ulice mesta. Neosebni megalomanski glasbeni spektakli na nogometnem igrišču pač niso za vse. In prav je tako.
Topla po temperaturi in sprejemu
Nasploh je bila Reka topla po temperaturi, kar sem seveda pričakovala od obmorskega mesta. Nisem pa se zavedala, kako izredno topel bo njihov sprejem, ustrežljiv in domač njihov pristop ter predvsem kako bogata je njihova kulturna in naravna dediščina. Vtisnila se mi je v spomin kot očarljivo mestece, ki se lahko pohvali z mnogo več kot samo lepimi plažami in promenado. Je mesto s hitrim utripom, ki svoje identitete ne gradi na postavljanju zidov, temveč temelji na vključevanju, multikulturnosti in dobri stari rock’n’roll glasbi.
Vožnja nazaj je bila mirna. Kot polha sva prespali skoraj celotno pot in se vrnili v Ljubljano bolj polni energije. Vlak je resnično raj za vse užitkarje, ki radi udobno potujemo, ne maramo zastojev na carini in med vožnjo sproščeno počnemo, kar koli si zaželimo. Na izi.
_________
Za vas smo pripravili še kratko video zgodbo ležernega potovanja z vlakom iz Ljubljane do Reke.
_________
