Pravi spomin ali fotografija?
Niste edini. Večina se prvih treh do štirih let svojega otroštva ne spomni. Pravzaprav se življenja pred sedmim letom starosti na splošno spominjamo zelo malo. In ko poskušamo razmišljati o naših prvih spominih, je pogosto nejasno, ali so to pravi spomini ali pa so samo spomini na podlagi fotografij in zgodb, ki so nam jih povedali drugi.
OTROŠKA AMNEZIJA
Na prvi pogled se zdi, da se dogodkov kot otroci ne spominjamo zaradi še nepopolno razvitega spomina. Toda Jeanne Shinskey, predavateljica na oddelku za psihologijo Univerze Royal Holloway, pravi, da otroci, starejši od šestih mesecev, lahko že tvorijo kratkotrajne spomine, ki trajajo nekaj minut, in dolgoročne spomine, ki zdržijo tedne, celo mesece. V njeni opazovalni študiji so šestmesečni otroci, ki so se naučili, kako pritisniti ročico za upravljanje igrače, spomnili, kako to dejanje izvesti dva do tri tedne po tem, ko so nazadnje videli igračo.
Predšolski otroci pa si po drugi strani lahko zapomnijo dogodke, ki gredo leta nazaj. Vprašanje je le, ali so dotični dolgoročni spomini v tej zgodnji starosti resnično avtobiografski ali so na tak ali drugačen način prisvojeni.
Seveda pomnilniške sposobnosti v zgodnjih starostnih obdobjih niso podobne odraslim in se razvijajo vse do adolescence. Ene najboljših teorij, ki smo jih dobili kot razlago za amnezijo v otroštvu, so bile razvojne spremembe v osnovnih spominskih procesih. Ti osnovni procesi vključujejo več področij možganov in vključujejo oblikovanje, vzdrževanje ter kasneje tudi pridobivanje spomina. Na primer hipokampus, kateremu psihologi pripisujejo odgovornost za oblikovanje spominov, se še naprej razvija vsaj do sedmega leta starosti. Otroci in najstniki imajo tako več zgodnjih spominov kot odrasli. To nakazuje, da težava morda ne tiči v samem oblikovanju spominov, temveč v vzdrževanju.
To pa ni vse, kot bi rekli v reklamah. Drugi dejavnik, ki igra eno izmed glavnih vlog v vsem tem, je jezik. Od prvega do šestega leta starosti otroci napredujejo od enobesednih poimenovanj pa do tekočega govorjenja maternega jezika. To nakazuje na velike spremembe v verbalnih sposobnostih, ki se prekrivajo z otroško-amnezijskim obdobjem.
Do neke mere je res, da je sposobnost opisovanja dogodka povezana s tem, kako dobro se ga bomo spomnili mesec ali leto pozneje. Laboratorijska skupina je izvedla poskus na to temo z intervjujanjem malčkov, ki so jih službe za nujno pomoč pripeljale na urgenco zaradi pogostih otroških poškodb. Otroci, starejši od 26 mesecev, ki so lahko takrat govorili o dogodku, so se ga spominjali še pet let kasneje, medtem ko se mlajši od 26 mesecev, ki o incidentu niso mogli govoriti, niso spominjali ničesar ali zelo mazlo. To kaže na to, da se spomini izgubijo, če niso prevedeni v jezik.
POSAMEZNIKI SE V INDIVIDUALISTIČNIH DRUŽBAH NE SPOMINJAJO VEČ
Za razliko od preproste ponovitve pridobljenih informacij se spominjanje vrti okoli družbene funkcije izmenjave izkušenj z drugimi. Na ta način se ohranjajo družinske zgodbe. Bolj koherentne zgodbe so bolje zapomnjene. Na primer, člani plemena Maorov imajo kot odrasli najstarejše spomine na otroštvo od katere koli druge preučevane družbe, zahvaljujoč zelo visoko razvitemu pripovednemu slogu staršev.
Na splošno pa odrasli v kulturah, ki cenijo avtonomijo in avtonomno izražanje (Severna Amerika, Zahodna Evropa), poročajo o večji količini zgodnejših spominov na otroštvo kot odrasli v kulturah, ki cenijo povezanost (Azija, Afrika).
V kulturah, ki spodbujajo več avtonomnosti, se roditeljsko spominjanje namreč bolj osredotoča na otrokovo individualno izkušnjo, želje in občutke ter manj na njihove odnose z drugimi, družbenimi rutinami in vedenjskimi standardi. Na primer, ameriški otrok se morda spomni, da je v vrtcu dobil zlato zvezdo, medtem ko bi si kitajski otrok morda zapomnil skupno učenje pesmi. – Jeanne Shinskey
Medtem ko še vedno obstajajo stvari, ki jih ne razumejo o otroški amneziji, raziskovalci napredujejo. Obstaja več perspektivnih longitudinalnih študij, ki pomagajo pri zagotavljanju natančnih poročil o dogodkih, ki so v večini boljše kot retrospektivna postavljanja najstnikov ali odraslih v stanje spominjanja preteklih dogodkov. Poleg tega bo z napredkom nevroznanosti nedvomno več študij o razvoju možganov in razvoju spomina.
V tem času pa je pomembno, da se zavedamo učinkov konkretnih dogodkov v našem otroštvu, ki se jih morda ne spomnimo, pa vendar močno vplivajo in oblikujejo naše vedenje. Prvih nekaj let življenja je tako paradoksalno pozabljeno in hkrati izredno pomembno pri konstruiranju našega odraslega jaza.
____