Uredniška beseda
Piše: Aleš Čakš . Foto: Voranc Vogel/Delo
Marsikdo me pozna kot hedonista. In, hej, saj sem vendar urednik revije za dobro življenje.
Drži, sem hedonist, rad uživam, rad potujem, najraje imam krajše mestne pobege po Evropi, uživam v dobri hrani, zlasti sredozemski, rad imam modo, a ne kupujem preveč, ker malo pa le moram biti trajnosten. Obožujem morje, sprehode po gozdu, branje literature, pogosto zaidem v kino in na umetniške razstave ter poslušam glasbo, zadnje čase je to najpogosteje jazz. Pride tako z leti.
Ne morem se pritoževati nad življenjem, tudi zato ne, ker je delo, ki ga opravljam, nekaj, kar res rad počnem. Osrečujeta me tudi občasno modno oblikovanje in pisanje knjig. Čisti užitek skratka.
A že nekaj časa moje hedonistične ‘podvige’ za trenutek ali dva grobo zmotijo podobe grozot v Gazi. Ta strašljiva vojna, to nesmiselno ubijanje nedolžnih ljudi, še zlasti nebogljenih otrok, ne morejo mimo mene. Preprosto ne morem zatiskati oči pred tem in se pretvarjati, da je življenje fino in brezskrbno. Žal ni. Že dolgo ne več. Za milijone ljudi po svetu je življenje kot nočna mora.
Čedalje pogosteje se zato med užitke, ki sem jih opisal, prikrade žalost. Kako lahko politični voditelji sveta dovolijo vse nesmiselne vojne, morije, groba kršenja človekovih pravic? Zaradi denarja, vojnega dobičkarstva, razkazovanja politične moči? Karkoli že so razlogi, vsi so skrajno napačni, obsojanja vredni in nevredni moralnega človeka.
Ob žalosti se poraja še očutek nemoči, saj ne morem storiti nič, da bi bilo drugače. Škoda, da imamo dobro življenje samo nekateri in ne vsi. Narobe svet.