Uredniška beseda
Piše: Aleš Čakš . Foto: Voranc Vogel/Delo
Že kmalu v času študija sem sanjal o potovanjih daleč stran, na druge konce sveta, v nekaj povsem novega, drugačnega. In nisem dolgo čakal, da se je zgodilo. Pa ne samo Kopenhagen in London … pri 21 sem prvič odpotoval v New York! Delno je bila strokovna ekskurzija, delno zasebno potovanje. Nebotičnik ob nebotičniku, široke avenije in bulvarji, znameniti jazz klubi, hiter ritem življenja … drug svet. New York sem požiral z velikimi očmi. Ni čudno, da sem se pozneje v Veliko jabolko vrnil še trikrat in se še kdaj bom, ker na srečo New York ni tista ‘prava’, vse bolj čudna Amerika.
In so sledila potovanja na Irsko, Islandijo, Dubaj in Abu Dhabi, Maroko (še vedno sem zaljubljen v to deželo, čakam na peto potovanje, namreč, zanima me še Tanger), pa po vsej Španiji, večkrat (Barcelona mi je zlezla pod kožo), pa Italija, po dolgem in počez – La Grande Bellezza -, Pariz, Portugalska, Stockholm, Finska, in, seveda, Balkan … in še kar nekaj Evrope.
In so minila leta. Starejši ko sem, bolj me zanimajo mesta in dežele čisto blizu, vedno bolj tudi Slovenija (Bohinj je še vedno moj najljubši kraj, tam sem užival že kot otrok). Bolj kot v mesta, me vleče v naravo, v gozd, v temino dreves. Zaradi kulture, navad, ljudi in drugačnosti, pa Harukija Murakamija, me mika še Japonska, že dolgo tudi Kanada, predvsem vibrantni Montreal, a sem čedalje bolj muhast in malce len za daljša potovanja, do užitkov stran od doma bi rad prišel v najkrajšem možnem času.
A v vsakem primeru … bon voyage!