Tudi vas j**e ego?

Aleš Čakš12. 6. 2017

LiteraturaPlatno0 komentarjev414 ogledov

Foto: Peter Giodani

INGRID DIVKOVIĆ, hrvaška pisateljica

Ne zamerite mi tega naslova. Pravzaprav sem si ga sposodila od nje. Je močan. Prav tako kot ona. Vendar ne vulgaren. Kot tudi ona ni. Ingrid Divković je čudovita mlada ženska, polna energije, z nasmehom na obrazu, vedra in tudi nemirna. Predvsem pa radovedna. In kot sama pravi, zelo konservativna. Kletvic ne uporablja. V umetniškem izražanju pa si jih rada privošči. Razkrije zgodbo, kako je nastal naslov njene prve knjige. »Najprej sem ji dala naslov Zgodba o gospodu Egu. Pa se mi ni zdel pravi. Občutek sem imela, da je ego v naši družbi tako velik, da si zasluži močnejši naslov. Potem je knjiga nekaj časa čakala brez njega. En sončen dan sem sedela s prijateljico na kavi in sva govorili o drugih temah, moških in take reči, o katerih se punce pač pogovarjamo (smeh). Govorila mi je o moškem in ugotovili sva, da je dober, samo škoda, ker ga j**e ego. In to je bil klik. Ni bilo drugega glagola, ki bi mu bolj ustrezal. Prišel je pravi naslov.«

»Precej drastičen naslov,« so ji govorili nekateri ljudje. Drugi, da je šlo za marketinški trik. A Ingrid pove, da je z njim šokirala tudi sebe. »Kar se kletvic tiče, sem sicer zelo konservativna. V vsakdanjiku jih skorajda ne uporabljam. V umetniškem izražanju pa je bil ta glagol nenadomestljiv. Sama sebi sem naredila paradoks. Če bi bil naslov Zgodba o gospodu Egu, bi izbrala varno pot, to sem načeloma jaz. Vesela sem, da sem poslušala svoj glas.« Ko je leta 2013 knjigo Vas j**e ego? izdala na Hrvaškem, je bila kar trikrat ponatisnjena in razprodana.

»Če se bojite, kaj bodo rekli drugi, potem raje ne pišite. Ker vas bo bolela duša. Če danes kupite mojo knjigo in jo zažgete, vržete stran, to ni moj problem.«

KAJ VAM BO TALENT, ČE NIMATE FORCE

Ko je začela pisati, se je veliko naučila o sebi, o drugih. Drugače je začela gledati na življenje. Predvsem se je naučila, da ne more vseh stvari delati vrhunsko. Lahko večino dela dobro. »Ampak te bi pa rada vrhunsko. V življenju ne moremo imeti vsega, to so zablode, in da bomo v vsem odlični. V tem trenutku želim pisati, ustvarjati z vsem srcem in videti, kam me bo vodilo.« Pa to ni vse, kar potrebuje za vrhunsko pisanje in umetniško ustvarjanje. »Za pisanje ne potrebuješ samo talenta. Mislim, da je celo še bolj pomemben pogum. Kaj vam bo talent, če nimate force – tako pravimo mi na Reki (smeh) –, poguma, da to pokažete svetu. Če se bojite, kaj bodo rekli drugi, potem raje ne pišite. Ker vas bo bolela duša. Če danes kupite mojo knjigo in jo zažgete, vržete stran, to ni moj problem.«

S pojmom ega se je prvič srečala med študijem filozofije. V bolj študijskih okvirih s Freudovimi dognanji. »A že na faksu mi je bilo čudno, da imajo profesorji, ki učijo, raziskujejo in pišejo o egu, sami največji ego. Ko imaš visoka pričakovanja, in ti ljudje jih imajo, to vedno znova izražajo skozi ego. Le da ga takrat še nisem prepoznala, nisem vedela, kaj je to.«

Potem jo je življenje učilo. Vedno bolj je bila pozorna na reakcije ljudi, na svoja čustva in odzive, na družbeno izražanje. V nekem življenjskem obdobju je bila ohromljena. Zdrava fizično, z diplomo v žepu, a brez vsakršne motivacije, želje. Otopela. »Ko je moje stanje, ko sem končala študij, doseglo čustveno dno, ne vem, ne kdaj ne zakaj, sem se usedla in začela pisati knjigo. Takoj sem si rekla, da nisem psihologinja po stroki, a želim izraziti in pokazati, da imamo z gospodom Egom težave v naši družbi. Rekla sem si, pa napiši to zgodbo. Zase.« Knjigo je napisala v 13 dneh. To je bila njena terapija.

Njen najljubši citat … »Na koga čakaš, da se zgodiš sebi.«

NE NOSI ZNAMK, BODI SVOJA ZNAMKA

Temperamentna in duhovita Rečanka, ki govori hitro in čustveno, prizna, da jo je v življenju velikokrat vodil inat, kljubovanje. Smeje se pravi, da verjetno zaradi njenih bosanskih korenin. Zdaj je nehala delati z inatom. Svoje knjige ni velikokrat prebrala v celoti, a jo zna na pamet. Večino stavkov uporablja kot citate, jih objavlja na družbenih omrežjih in iz njih piše nove zgodbe na svojem blogu. Njen najljubši citat … »Na koga čakaš, da se zgodiš sebi.« To je tudi zadnji stavek v knjigi in ko ga je objavila na spletu kot citat, je postal zgodba zase. Začel je odpirati različne svetove.

Hudomušno pravi: »Pisatelji nismo finančno inteligentna bitja. Že ko sem bila majhna, sem ozavestila, da nisem materialistka v negativnem pomenu. Seveda je dobro imeti denar, a imam do njega pozitiven odnos. Stvari me ne zasužnjujejo ali definirajo.« Kar nekajkrat so ji ljudje s svojim egom želeli pokazati, da je majhna, manj vredna od njih. Prihaja iz delavske družine, kjer so imeli vedno dovolj, a nikoli preveč. Kot najstnica je spoznala ljudi, ki so imeli vedno veliko in so se odevali v drage znamke. »In so mene, običajno dekle brez znamk, ampak s stilom, prizadeli. Dali so mi vedeti, da sem manj vredna kot oni. Izpovedala sem se mami. Pa mi je rekla: Hčerka moja, ne nosi znamk, bodi ti svoja znamka. Zgodbo o tem sem pred dvema letoma napisala na svojem blogu. Odziv je bil nor. Vsi mogoči portali, hrvaški, srbski, bosanski, so ga citirali in pisali o njem. Ljudje so me klicali, mi pisali in se mi zahvaljevali.«

»Oba sta uničujoča, samo superiornega je laže prepoznati. Imamo enkraten primer tega ega. Donald Trump. Klasičen primer. Nobenega drobca hvaležnosti in empatije nima.«

KDO IMA ZDAJ VEČJI EGO?

Spet drugič jo je prizadel odhod ljudi, ki so ji bili blizu. »Ko je prišel moj uspeh, jih je mnogo izginilo iz mojega življenja. To je verjetno naravno. Ko si tak kot drugi, si del njih, če pa se kdo odloči narediti kaj drugačnega, je odslovljen. Ko sem jim spoznanja o egu samo govorila, je bilo vse ok, ker so si verjetno rekli, kar naj ona tam nekaj piska. Ko pa sem začela javno pisati, tudi knjige, takrat so se začeli čutiti ogrožene. Bilo mi je težko, mislila sem, da sem jaz kaj zagrešila. Potem sem si rekla, da to ni naravno; če delaš, kar te res veseli, in s tem nikogar ne ogrožaš, je prav, da gre, če mu takšna nisem všeč.«

Dotakneva se tudi očitnega in neočitnega ega ali povedano drugače, superiornega in inferiornega. »Moj oče je zelo avtoritativen, mama pa je bila vedno v nekem strahu. Oče ima torej dominanten ego, za katerim se verjetno skriva bolečina izkušenj. Tako je ljubezen akumuliral v moč. Mama pa je iz generacije žensk, ki so skrbele za družino. In je znala velikokrat reči, da je vse to žrtvovala zame in za sestro. Vloga žrtve torej. Mama je žrtev, oče je strah in trepet. Kdo ima zdaj večji ego? Oče je bil strog, seveda, ampak mamino čustveno izsiljevanje je bilo prav tako hudo, če ne še hujše. To je ta ego, ko vas nekdo stalno vleče vanj s svojim pritoževanjem, skrbmi kot žrtev. Seveda sta oba uničujoča, mogoče je samo, da je superiornega laže prepoznati. Imamo enkraten primer tega ega. Donald Trump. Klasičen primer. Nobenega drobca hvaležnosti in empatije nima.«

AMBASADORKA LEPIH MISLI

Pravijo ji ambasadorka lepih mislih. Če mora izbirati med lepimi in težkimi besedami, bo vedno izbrala lepe. Zato je njena najljubša beseda … »Ljubezen. Do življenja, do rasti, do bolečine, do knjig, do ljudi … Ljubezen je transformacijska beseda in energija.« In beseda, ki ji zdaj največkrat pride na pot? »Inspiracija. In ego. In ker jo zdaj vedno bolj ozaveščam in zato večkrat slišim, je to beseda jaz. To je zdaj moja vaja. Da jo čim večkrat slišim in vidim, kaj sporoča.«

Kako torej piše? Kje najde inspiracijo? »Potovanja, različni kraji me mečejo iz območja udobja in pisatelji to potrebujemo. Če sem na istem prostoru, ne napredujem. Če pa hodim okoli in spoznavam ljudi in kraje, se veliko naučim. To me hrani. Ne morem biti dolgo pri miru. Vsaj stokrat sem se že selila. In zdaj sem tu v Ljubljani, s sabo domov bom nesla nova spoznanja. Rada bi šla tudi na Tajsko, na meditacijo v tišini. To bo zame velik izziv, ker zelo rada govorim (smeh). Kmalu pa odpotujem na Majorko. Pisat tretjo knjigo.«

______

Povzeto po članku Obisk, revija Goodlife, junij 2017