Foto: Jernej Lasič in shutterstock
NE MOREŠ BITI STAR BREZ DENARJA
ALEŠ LOKAR, vodja upravljanja KD Skladov
Ko sem brskala po različnih informacijah o varčevanju, denarju, finančnih naložbah in navadah evropskih narodov ter navadah Slovencev, sem nekje naletela na tole misel: »Lahko si mlad brez denarja, ne moreš pa biti star brez njega.« Izrekel naj bi jo ameriški pisatelj in pesnik Tennessee Williams, ki je v mladosti okusil tesnobo revščine, potem pa skozi umetniško življenje– po njegovih dramskih predlogah so posneli številne filme, najbolj znana sta Tramvaj Poželenje in Mačka na vroči pločevinasti strehi – veliko nihal s svojim premoženjem. Ampak ravno ob tej njegovi misli sem se ustavila. Tako zelo stvarna je. Potem sem začela prebirati, da smo Slovenci prav v varčevanju za starost eni najslabših v Evropi. Sicer na splošno veliko varčujemo, a strokovnjaki pravijo, da ne najbolj pametno. Tako mi razloži tudi najboljši upravljavec premoženja letošnjega leta Aleš Lokar. »Slovenci smo zelo šibki v finančnem znanju. Veliko jih misli, da bo za pokojnino poskrbela država. Jaz mislim, da bo poskrbela samo za zelo osnovna sredstva, za osnovni ali višji standard pa bomo morali poskrbeti sami.« Varčevati je treba začeti pravočasno in tu začneva najin pogovor, kako se je varčevanje Slovencev spreminjalo zadnjih 25 let, kolikor je tudi že star prvi slovenski vzajemni sklad KD Galileo.
SLOVENCI V NASPROTNI SMERI KOT SKANDINAVCI
In zakaj sva se ustavila najprej pri njem? Zato ker so naše varčevalne navade obrnjene prav v nasprotno smer kot navade anglosaških, skandinavskih držav, držav Beneluksa ali še nekaterih drugih znotraj evroobmočja. Mogoče samo nekaj osnovnih številk za začetek o prvem slovenskem skladu. »KD Galileo je bil ustanovljen leta 1992, to so bili pionirski časi, to je bilo nekaj čisto novega v Sloveniji. In časi hude gospodarske krize zaradi razpada jugoslovanskega trga. Ko so ga ustanovili, je bila ideja, vse drugo pa je bilo upanje,« pove Aleš Lokar. In upanje je bilo upravičeno, kot kažejo številke. Po 25 letih delovanja ima velik krog strank in čez 140 milijonov evrov sredstev. KD Galileo se je tako vzpenjal s trgi, prestal največjo finančno krizo v novejši zgodovini ter nato začel znova in nadaljeval pot navzgor. Aleš Lokar razloži, kje se je zgodil premik navzgor po krizi. »Do leta 2002 smo bili omejeni z vlaganjem v tujino, tako se je ves ta denar investiral le na slovenski borzi. Delnice slovenskih podjetij so se do 2007 močno napihnile, potem so močno padle.
“Lahko si mlad brez denarja, ne moreš pa biti star brez njega.”
KD Galileo sem začel upravljati nekako z dnom krize, torej leta 2009, in takrat smo sklenili, da bomo sklad prestrukturirali. Tako je postal globalni razpršeni sklad. Prej seveda to ni bil, ker nam zakonodaja ni omogočala. Zdaj imamo zelo likvidne naložbe in ta rast kaže dobro upravljanje po krizi.« KD Galileo je letos prejel tudi nagrade za najboljši sklad zadnjih treh in zadnjih petih let v kategoriji mešani – globalni fleksibilni. V zadnjem letu je bila njegova donosnost 8,3-odstotna, v zadnjih treh letih 13,4-odstotna, v zadnjih petih letih pa kar 53-odstotna. Kot je razvidno iz podatkov na njihovi spletni strani je od ustanovitve pred 25 leti sklad dosegel 12,8-odstotno povprečno letno donosnost. In kaj to pomeni, če pretvorimo v evre? Če bi pred 25 leti vložili sto evrov, bi jih danes imeli več kot 2000. Če pa bi od začetka vanj vlagali po sto evrov mesečno – torej bi vplačali nekaj več kot 29.000 evrov – bi bila vrednost naložbe danes prek 87.000 evrov.
“Če bi pred 25 leti vložili sto evrov, bi jih danes imeli več kot 2000.”
Danes je KD Galileo eden od 16 podskladov KD Krovnega sklada. V KD Skladih imajo najmočnejšo ekipo upravljavcev premoženja pri nas. Po odličnih rezultatih, ki se merijo s preseganjem primerjalnega indeksa, pa premagujejo tudi velike tuje ekipe, ki imajo sto ljudi in več in upravljajo milijarde evrov sredstev.
SLOVENCI KONSERVATIVNI ALI EKSTREMNI
Kljub vsem tem številkam pa smo Slovenci še vedno precej konservativni pri varčevalnih načrtih oziroma jih sploh nimamo. Še vedno sredstva najpogosteje ležijo na bančnih računih, ki v zadnjih letih skoraj nimajo nobene donosnosti. »Drugi ekstrem pri nas so nepremičnine. Takoj ko se nabere presežek sredstev, ljudje vidijo absolutno varno naložbo v nakupu nepremičnine. S pametnim upravljanjem sicer to lahko nosi neko rento, ampak kot smo videli v zadnjem ekscesu leta 2005 in 2006, se ni izteklo dobro, predvsem ker je zadaj ponavadi še kak vzvod, na primer kredit,« pravi Aleš in doda, da so podhranjen del pri nas prav varčevanja v skladih, pa naj bodo obvezniški ali delniški. »Nič ne delamo v primerjavi z Evropo v obliki pokojninskih varčevanj. Tukaj smo zelo skromni, zaostajamo. Smo pa zelo ekstremen narod, ki se hitro navduši za marginalne zgodbe. Med letoma 2005 in 2007 je bila to balkanska evforija. Slovenci smo tja vložili nadpovprečni delež denarja. Danes je to evforija z raznimi kriptovalutami in spet v tem odstopamo. Ne vem, kako se bo ta zgodba končala, a tveganje, ki ga tukaj sprejemamo, je po moji oceni zelo veliko.« Pravi, da smo Slovenci nagnjeni k ekstremnim finančnim odločitvam, kar vsekakor ni preveč dobro. Zaradi pomanjkanja finančnega znanja in želje po hitrih donosih sprejemamo ekstremne in s tem tvegane odločitve.
Aleš Lokar
“Smo pa zelo ekstremen narod, ki se hitro navduši za marginalne zgodbe. Med letoma 2005 in 2007 je bila to balkanska evforija. Slovenci smo tja vložili nadpovprečni delež denarja. Danes je to evforija z raznimi kriptovalutami in spet v tem odstopamo.”
Morda je prav zato tisti pravi zmagovalec tu res KD Galileo, ker je namenjen široki množici ljudi, ki želi varčevati bolj propulzivno oziroma bolj aktivno, kot je bančni depozit. Kot razloži Aleš Lokar, vlagatelj nima veliko dela z njim, ker sklad aktivno upravlja njegova ekipa strokovnjakov pri KD Skladih.
Najbolj ustaljen sistem v evropskih državah pa je vlaganje v pokojninske sklade. Aleš najde dober primer tudi pri sosedih. »Hrvaška ima dober sistem. Tam gre del pogače, ki ga vsak posameznik vplačuje, v SPIZ, drugi del pogače pa v pokojninske sklade, ki jih upravljajo zasebne družbe. Mesečno zberejo tako več kot 50 milijonov evrov. To je sistem, ki bi ga morali pri nas bolj poudarjati in bolj spodbujati, da bi ljudje tako varčevali. Saj so tudi pri nas davčne ugodnosti, če tako varčuješ.«
NAČRT ZA STAROST JE VAŠA DOMENA
Če spadate v generacijo zdajšnjih 40-letnikov, Aleš pravi, da je pri teh letih nekako zadnji vlak za začetek varčevanja za dostojno vsoto za starost. Sicer pa mi razloži tudi tveganja. Dobro je vedeti, da se vsi naložbeni razredi, tako konservativni, npr. nepremičnine, kot tudi bolj tvegani (delnice), gibljejo ciklično. Ob tem pa splošno pravilo investiranja pravi, da se lahko z daljšim časom varčevanja izpostavljenost do tveganja povečuje. Daljši časovni horizont pomeni manjšo izpostavljenost dnevnim, tedenskim in mesečnim nihanjem vrednosti, kar znižuje tveganje. »Na dolgi rok je tako varčevanje vedno uspešno. A pri tem je pomembno – imeti morate varčevalni načrt in se ga držati.«
Premišljeno je treba zastaviti svoj naložbeni cilj, to je končni privarčevani znesek. Določiti je treba čas varčevanja in izračunati znesek, ki ga lahko mesečno namenimo plemenitenju premoženja. Mesečno varčevanje je lahko vedno prilagojeno finančnim zmožnostim posameznika. »Tako je, pri naših varčevanjih ni nobene vezave in zato nobenega likvidnostnega tveganja. Vlagatelji niso vezani ne na periodiko vplačevanja, ne na višino zneska, ne na to, koliko časa morajo biti v skladu. Če se kar koli zgodi, lahko v treh ali štirih dneh brez penalizacije dvignejo svoja sredstva.«
“Po drugi svetovni vojni pa ni več nobenega desetletnega obdobja, ki bi bilo negativno.”
Še posebno varne so dolgoročne naložbe na deset let ali več. Američani imajo najdaljšo zgodovino borze, ustanovljena je bila že leta 1817, in Aleš pravi, da se iz njihovih številk kažejo značilnosti kapitalskih trgov. Tudi to, da so dolgoročne naložbe veliko bolj varne, kot se zdi na prvi pogled. »Če gledamo premikajoča se desetletna obdobja v celotni zgodovini ameriške borze, mislim, da najdemo samo dve, ko nisi zaslužil. Po drugi svetovni vojni pa ni več nobenega desetletnega obdobja, ki bi bilo negativno.«
Če smo začeli s starostjo, končajmo s prihodnostjo naših otrok. Res ni treba veliko, da jim zagotovimo uspešen začetek samostojne poti ali študij v tujini. »Ko so se rodili moji otroci, sem naredil varčevalni načrt in vsak mesec vplačujem vanj. Izračunal sem, da se bo, če vzamem povprečno letno donosnost delniških trgov, ki se giblje okoli 6 odstotkov, v 18 ali 20 letih nabralo za dve leti študija v tujini. Če ga ne bodo potrebovali za to, pa bo recimo del pologa za stanovanje. Lepa popotnica za samostojno življenje.«
________________
Če ste že tu, preberite še tole …