Foto: Arhiv Mladinske knjige, nrk.no
MARIA PARR, norveška mladinska pisateljica
Sediva v prostoru z rahlo zatemnjeno svetlobo, ki čaka na to, da ga zapolnijo otroci, ki komaj čakajo, da izvejo kaj novega o svojih najljubših literarnih junakih. V roki drži skodelico kave, ko na svoj preprost in skromen način razlaga o svojih zgodbah, ki so v hipu osvojile otroško domišljijo po vsem svetu. Kako jih vendar ne bi, ko pa prihajajo iz dela sveta, kjer ni redkost, da nebo razsvetli čarobni severni sij. Njegova čarobnost, kanček Mariinega humorja in ščepec otroških pustolovčin. Recept za prebuditev otroške domišljije je tu.
Z Mario Parr, norveško mladinsko pisateljico, ki je Slovenijo obiskala v sklopu Slovenskega knjižnega sejma, smo se pogovarjali v Vodnikovi hiši literature.
Maria Parr
Nikoli si nisem mogla predstavljati, kako nekdo napiše knjigo. Kako se sploh lotiti takšne stvari?
Ja, zadnje čase se to sprašujem tudi sama, saj je minilo že kar nekaj časa, odkar sem nazadnje kaj napisala. Mislim, da mi je precej pomagal dolgčas. Obe svoji knjigi sem napisala, ko sem bila še študentka. Takrat še nismo imeli raznih iPhonov in podobnih stvari, tako da ko nismo imeli kaj početi, čisto zares nismo imeli ničesar za početi. In tako sem pisala. Pisanje je bilo moja odrešitev pred dolgčasom. In ja, v zadnjem času sem precej razmišljala o tem, da bi se mogoče morala znebiti svojega telefona. Ojoj, mislim, da to ni ravno odgovor na tvoje vprašanje (smeh).
Ne vem, če v resnici sploh obstaja odgovor na to, kako napisati knjigo.
Ja, jaz tega odgovora nimam, res ne (smeh). Pisanje je ključ. Tako da samo pišite.
In ponovno pisanje.
Ja! V bistvu je ravno to ta način, kako jaz pišem knjigo.
Zakaj ravno mladinska literatura?
To je zame zelo nenavadno vprašanje, saj se mi zdi mladinska literatura najpomembnejša. Če vprašaš ljudi, katera je njihova najpomembnejša izkušnja s knjigo, je za mnoge to ravno izkušnja iz otroštva. Zame je zato privilegij pisati za nekoga, na katerega lahko tako močno vplivaš in mu postaviš smernice na njegovi poti.
Če vprašaš ljudi, katera je njihova najpomembnejša izkušnja s knjigo, je za mnoge to ravno izkušnja iz otroštva. Zame je zato privilegij pisati za nekoga, na katerega lahko tako močno vplivaš in mu postaviš smernice na njegovi poti.
Teme, o katerih pišete v knjigi so nekoliko nekonvencionale in nekaj novega v mladinski literaturi. Od kod dobite inspiracijo za zgodbe?
V sebi moram čutiti nek pritisk, da je v meni nekaj, kar hočem razumeti in povedati drugim. Navdihuje me glasba in nasploh tradicija pripovedovanja zgodb. In, saj veš … življenje nasploh (smeh). Pisanje je način, kako se soočam z življenjem. Ko sem jezna, žalostna, vesela ali karkoli drugega, začnem pisati.
Živite na zahodni obali Norveške. Moja prva asociacija, ko pomislim na Norveško, je ponavadi grozen mraz.
V resnici je podnebje zelo podobno vašemu tukaj. Kraj, kjer živim, je ob morju in pozimi je zelo mraz, ampak je tudi vlažno. Imamo oceansko podnebje, tako da je dež bolj pogost kot sneg, pa tudi poletja niso preveč vroča. Imamo tudi veliko gora in fjordov. Včasih pa vidimo severni sij, ampak bolj kot greš proti severu, bolj je to pogost pojav. Pri nas je le občasen in ko se pojavi, vsi tečemo iz hiše, da si ga ogledamo.
To vas sprašujem, ker si želim naslikati, v kakšnem okolju se dogajajo vaše zgodbe.
Kraji, kjer se dogajajo moje zgodbe, so res podobni kraju, kjer sem odrasla. Je pa prostor dogajanja v mojih knjigah seveda domišljijski in ni čisto resničen.
Maria Parr med podpisovanjem knjig v Cankarjevem Domu.
V knjigi Vafljevi srčki sta glavna junaka Trile in Lena, ki je edina deklica na šoli in ki stalno zahaja v težave. Živi sama z mamo in si tako obupno želi očeta, da napiše celo oglas. Kako razvijete oziroma portretirate karakter, ki ga otroci lahko razumejo in s katerim se lahko povežejo?
Lena in Trile sta posebna, saj sem si ju izmislila, ko sem bila še otrok. O njiju sem znova in znova pripovedovala zgodbe svojim bratom in sestram. Razvoj teh dveh junakov se je začel že res dolgo nazaj in sploh ne vem več, kako sta postala takšna, kot sta sedaj v knjigi. Ampak ko sem ustvarjala Tonjo, glavno junakinjo naslednje knjige, sem začela popolnoma od začetka in za to sem potrebovala res ogromno časa. Junake moram najprej poznati, vedeti moram čisto vse o njih, preden lahko napišem zgodbo.
Kako to izgleda?
To je videti tako, da začneš na začetku in pišeš. In potem se vrneš na začetek in pišeš (smeh). Velikokrat sem pomislila na to, da bi se morala naučiti kakšne tehnike ali česa podobnega, ker to delam zelo, zelo počasi.
Vaše zgodbe za otroke vsebujejo tudi bolj resne teme, vrednote in življenjske dileme, kot na primer smrt, ločitev, bolezen. Kako jih prevedete v jezik, ki ga je otrok zmožen razumeti in se z njimi poistovetiti?
Pri tem imam v mislih svoje otroke, po drugi strani pa pišem tako, kot bi si želela, da bi odrasli pisali zame, ko sem bila jaz otrok. Ljudje me sprašujejo — ali se z otroki lahko pogovarjaš o vsem? Mislim, da je bistvo v tem, da spregovoriš tako, da otroci začutijo, da se lahko oni z nami pogovarjajo o vsem. Jaz veliko uporabljam humor — tako v vsakdanjem življenju kot tudi pri pisanju. Tako ti je dovoljeno, da se smeješ, tudi če so stvari žalostne in komplicirane. Težko bi mi bilo pisati resne knjige, v katerih ne bi smela uporabiti humorja. Ampak v resnici o tem ne razmišljam preveč. Veliko stvari, ki jih počnem med pisanjem, ne delam zares zavestno. Precej se zanašam na svojo intuicijo. Mislim, da je to moje glavno orodje, ko pišem.
Pisateljica z ilustratorjem njenih knjig Juretom Engelsbergerjem.
Veliko stvari, ki jih počnem med pisanjem, ne delam zares zavestno. Precej se zanašam na svojo intuicijo. Mislim, da je to moje glavno orodje, ko pišem.
Svojo prvo knjigo Vafljevi srčki ste napisali že v svojih študentskih letih. Kako ste se odločili, da boste napisali knjigo?
Vedno sem pisala zgodbe. Ko sem bila še šolarka, sem napisala nalogo o pisateljici Astrid Lindgren, nad katero sem bila tako zelo navdušena, da sem si želela biti kot ona. Takrat sem se na nek otroški način odločila, da bi rada postala pisateljica, zato sem začela pisati nekaj, kar je čez deset let postalo knjiga. Tako so nastali Vafljevi srčki.
Ko ravno omenjate Astrid Lindgren, naj vam povem, da sem prebrala nekaj slovenskih kritik vaših knjig in večkrat vas primerjajo ravno z Astrid Lindgren.
To ni pošteno do Astrid Lindgren! Seveda je to kompliment zame, ampak še vedno mislim, da to niti slučajno ni pošteno (smeh).
Zakaj tako pravite? Dobivate veliko nagrad in ste zelo popularni v mnogih državah po svetu.
To, kar je dosegla ona in kar želim doseči tudi jaz je, da med svojim pisanjem ni nikoli nehala misliti na otroke. Preko vsake njene knjige lahko spoznaš, da je bila vedno na nivoju otrok, vedno jim je zrla naravnost v oči. To zagotovo ni lahko, kajti ko pišeš za otroke, lahko hitro začneš mežikati z odraslimi očmi. Prav v tem ji želim slediti. Otroke je jemala resno, pri tem je bila zelo dobra.
Zakaj je pomembno, da otroci berejo knjige?
Ne vem, če je to sploh pomembno. Mislim, da si lahko zelo bister in dober človek tudi ne da bi bral knjige. Kar potrebuje vsak, pa so zgodbe. Vsak otrok potrebuje zgodbe, ki jih lahko dobi na različne načine, ampak knjige so zelo zelo dober način, kako se srečati z njimi in si ustvarjati slike v glavi. Vsakega otroka bi morali spodbujati k branju, ampak če noče, tega seveda ne bo počel.
Vsak otrok potrebuje zgodbe, ki jih lahko dobi na različne načine, ampak knjige so zelo zelo dober način, kako se srečati z njimi in si ustvarjati slike v glavi.
Vaše knjige so prevedene v več kot 20 jezikov, celo v kitajščino in korejščino. Bi rekli, da vaše zgodbe in vaši karakterji govorijo univerzalen jezik, ki prerašča kulturne razlike?
Mislim, da vsega tega še vedno nisem dojela. Že samo to, da sem tukaj, v tuji državi, z ljudmi, ki so prebrali mojo knjigo in ki jih ne poznam, se mi še vedno zdi nenavadno. Že ko sem napisala svojo prvo knjigo, sem bila šokirana nad odzivom, kajti moje zgodbe so namreč zelo lokalne. Odrasla sem v istem okolju kot otroci iz knjige. In že samo dejstvo, da ljudje berejo moje zgodbe praktično povsod … (odkimava z glavo). Ampak po drugi strani pa je bilo v otroštvu tudi meni razburljivo brati o tujih deželah in to lahko razumem. Če je zgodba dobra, je definitivno univerzalna.
Pravite, da še vedno ne morete dojeti, kaj se vam dogaja. Se sploh zavedate, kako priljubljene so vaše knjige v resnici?
Jaz sem tako zelo slaba pri vsem, kar ni pisanje (smeh). Lahko sem srečna, da imam založniško hišo in agenta, ki poskrbijo za vse drugo, jaz pa dogajanje samo nekako opazujem z varne razdalje (smeh). Seveda je vse skupaj zelo razburljivo, ampak v resnici o tem ne razmišljam preveč in se s tem niti ne ukvarjam kaj dosti. Moje knjige, ki so izšle v tujini, mi preprosto pošljejo po pošti (smeh).
_______
Knjigi Marie Parr Vafljevi Srčki in Tonja iz Hudega brega sta prevedeni tudi v slovenščino. Obe knjigi lahko kupite v Mladinski knjigi ali na spletu na tej povezavi.