Dejan Jarič, dr. med., je mlad zdravnik, ki je belo haljo zamenjal za holistično zdravljenje, v katerem združuje svoje znanje, ki ga je pridobil pri študiju transpersonalne psihologije. Kot predavatelj, napredni trener za osebni in duhovni razvoj ter terapevt theta-med-terapije (TMT®) s svojim celostnim pogledom na človeka in poznavanjem epigenetike išče vzroke za bolezni svojih strank, jim pomaga pri soočanju s samim seboj in prehajanju v avtentični jaz.

Zakaj ste se odločili za študij medicine?

Naj zveni še tako klišejsko, sem se za študij medicine odločil, ker me je zanimala iskrena pomoč ljudem v težavah. Poleg tega me je zanimal tudi celostni pogled na človeka, saj sem si v gimnaziji pri epizodah močne depresije pomagal brez klasične medicine, s transcendentalno meditacijo, ki me je peljala na pot duhovne transformacije.

Kako ste se počutili med študijem in med specializacijo (pediatrija, nefrologija), saj ste si vendarle drznili pogledati prek znanstvenih okvirov?

V času mojega študija je bil holističen pogled veliko manj sprejemljiv kot danes. Med specializacijo pediatrije sem doživljal mobing, tudi zato, ker sem že izvajal seanse transpersonalne psihoterapije. Nato sem imel še osebno krizo in sem se še enkrat poglobil vase, se potem vseeno odločil za novo specializacijo iz nefrologije, a vendarle spoznal, da to ni zares moja prava pot. Da v tem sistemu ne bom mogel izkoristiti svojega polnega potenciala, ki ga imam v svojem dušnem zapisu, sem letos spomladi zaključil z zahodno klasično medicino in se vpisal na doktorat iz holistične medicine na Kvantni univerzi v ZDA (Quantum University), da bi lahko svoja znanja nagradil, dopolnil, pa tudi pridobil uraden dokument, s katerim bom pri nekaterih ljudeh morda pridobil še večjo verodostojnost. Kot pravi kvantna fizika, je naše telo 99,9-odstotna energija. To zahodna medicina še vedno zanika, saj se ukvarja predvsem s fizičnim telesom in blaženjem simptomov, redko pa zdravi vzročno.

Poleg medicine ste študirali tudi na Inštitutu transpersonalne psihologije.

Ta veja psihologije se ukvarja z bistvom, sržjo, tistim, kar človek pravzaprav je. Osredotočamo se na dušo, torej zavest, človekov popolni potencial, s tem fokusom terapevt ne pada na drame uma, ega, čustev, ampak lahko, ko ima stik s to zavestjo, lažje pomaga ljudem prepoznati njihova omejujoča prepričanja, vzorce, navade, stališča, koncepte in zaobljube, ki se skrivajo v vseh telesih posameznika. Na ravni okolja ga relativno ovirajo vplivi tega življenja, torej druge osebe – v prvi vrsti starši ali skrbniki, avtoritete, kultura, izobraževalni sistem … Potem so še vplivi prednikov, kar preučuje epigenetika. Vemo, da ima lakota, ki jo je utrpela moja praprababica, lahko učinek na mene, čeprav nikoli v življenju še nisem bil zares lačen in imam lahko zdaj občutek pomanjkanja, ki ga recimo lahko zdravimo z zalogami hrane. Obstajajo pa še tretji, karmični vplivi. Dr. Ian Stevenson je dokazal reinkarnacijo s študijo, v kateri je sodelovalo 3.000 otrok, ki so se spontano, brez hipnoze, spominjali svojih preteklih življenj, in ko so preverili v arhivih, se je dejansko vse ujemalo. Potem je še kolektivna podzavest, denimo vpliv krščanstva; v smislu trpeti moram, da bom bližje Bogu.

Kako?

Ljudje smo skupek fizičnega, eteričnega, astralnega-čustvenega, miselnega, tudi karmičnega telesa in v vseh teh telesih imamo blokade. Pri terapiji delamo na vseh teh telesih, da se prek kvantnega enotnega polja zamenjajo vsa škodljiva prepričanja pri posamezniku, da lahko tako preseže vse te nižje dele sebe in pride v stik sam s seboj. Da torej preide iz mentalnega v avtentični jaz. Prva terapija je pogovorna. Pomembno mi je, da spoznam novo stranko in skupaj postaviva cilj terapije. Vsakega obravnavam individualno in celostno, tako tudi pripravim program. Če gre za nekoga, ki že ima klinično diagnozo, pripravim program zdrave prehrane, gibanja, joge, meditacije, zavestnega dihanja za oksigenacijo telesa, prizemljevanje (grounding), knajpanje, uporabljam kvantno medicino in aktivator matičnih celic. Če gre za bolj psihološko težavo, delamo z bolj psihoterapevtskim pristopom, da poiščemo omejujoče mentalne vzorce. Osredotočeni smo na spremembo omejujoče percepcije, torej na spremembo načina mišljenja, preseganje mentalno-čustvenih vzorcev, omejitev iz podzavesti. Prek usmerjenih psihoterapevtskih vprašanj posameznike vodim, da gredo v podzavest, da v sebi prepoznajo ključne vzroke, od česa bežijo, čemu se izogibajo, da pridejo do svojega srca, da začutijo sebe in končno presežejo blokade.

Tudi za svoje glavobole ste iskali vzroke. Najprej ste morali preseči prvo stopnjo osebnostnega razvoja, t. i. mentalni ego (ko niste imeli stika s seboj), nato prešli na raven t. i. avtentičnega jaza in prevzeli popolno odgovornost za svoje življenje, misli, občutke, dejanja …

Vse izhaja iz nas samih, zato je pomemben naš pogled nase in na svet. Sam sem potreboval 11 let kognitivne, humanistične in transpersonalne psihoterapije, ogromno delavnic, seminarjev, triletno šolo za terapevte na Akademiji TCT® … Soočiti sem se moral z zanikanji, kompromisi, neuspehi, ni bilo vedno lahko. Večina ljudi beži stran od sebe zaradi obrambnih mehanizmov ega, ker se nočejo soočiti s svojo globljo realnostjo, prevzeti odgovornost zase in za svoje življenje. Ampak to je za osebni in duhovni napredek nujno. Mnogi igrajo vlogo žrtve in verjamejo, da so drugi krivi za njihove težave. A če s prstom kažemo na drugega, trije prsti kažejo nazaj – ti si tisti, ki se moraš spremeniti. Vse, kar se dogaja zunaj, je naša mentalna projekcija. In vse, kar vidimo zunaj in nam ne paše, je tudi v nas samih. Če vidimo jezo drugega, je ta jeza tudi v nas in take ljudi bomo pritegnili v svoje življenje. To resnico, o kateri zdaj govori kognitivna nevroznanost, je lepo povedal Mahariši, ki je pripeljal transcendentalno meditacijo na Zahod : “Kakršen si ti sam, takšen je tvoj svet. Vse v vesolju je določeno s tvojo lastno izkušnjo. Zato ni zelo pomembno, kaj je zunaj, kajti vse je le odraz tvojega stanja zavesti. Zelo pomembno pa je, kaj je znotraj tebe, kajti vse zunaj je le odsev tega, kar je znotraj.”

“Ljudem pomagam, da transformirajo nezavedna prepričanja, nezavedni um, da naša resnica v umu postane usklajena z resnico v srcu.”

Spoznali ste tudi velikega epigenetika, dr. Brucea H. Liptona …

Spoznal sem ga lani na njegovem predavanju v Zagrebu in ga vprašal, kaj bi svetoval meni kot mlademu zdravniku, ki pogosto doživlja odpor in nerazumevanje pri stroki, ker govori resnice, ki so danes tudi že dokazane. Ob premoru med kosilom je povedal svojo zgodbo in svojo nerazumljenost znotraj stroke in razložil, da je treba biti pogumen in slediti svojemu srcu, da ljudje želijo resnico in naj se ne ukvarjam z ljudmi, tudi zdravniki, ki pač še ne dojemajo nove resnice kvantne fizike. Na koncu kosila je prišel do mene in me potrepljal po ramenih. Začutil sem, da se je poistovetil z mojo zgodbo in se mu je ob tem odprlo srce. Še sva v kontaktu in morda bo kmalu tudi obiskal Slovenijo.

Seveda ne morem mimo koronavirusa. Kaj lahko sami naredimo za svoje zdravje v tem času? Komentar bralca na spletni strani Walt Street Journala je bil, da manj kot bere o virusu, manj je možnosti za okužbo.

Strah je ključna ovira in to ljudje v ozadju dobro vedo. Nisem pristaš ustrahovanja in nikoli nisem ustrahoval ljudi, kot to počnejo določeni zdravniki. Dokazano je, da človeku, ki je prestrašen, pade inteligenca in imunski sistem. Saj tudi nas trema na izpitu pogosto omejuje, da ne povemo vse, kar zares znamo. Večina ljudi še vedno verjame podkupljenim medijem, ki so v večinski lasti elite, ki na žalost še vedno vodi ves svet. Verjamem pa, da se bo sistem kmalu spremenil in bo svet po tej vojni v ozadju bolj pravičen za vse. Vsak posameznik, ki dvigne svojo zavest, je pomemben, in če bo vsak naredil spremembo, smo skupaj lahko močni in naredimo popolno spremembo sistema in družbene ureditve. Virus obstaja, a umrljivost je manjša od gripe, umirajo le starejši oziroma imunsko kompromitirani ljudje z veliko pridruženih bolezni in ni smrtno nevaren za zdrave ljudi, mlade, za vse, ki hodijo v službo, v šolo. Zato restriktivni ukrepi, kot sta pretirano razkuževanje rok in nošenje mask, niso na mestu. Če imaš masko več ur na obrazu, je lahko celo zelo škodljivo, saj v telo ne pride dovolj kisika. Dihanje je osnovni pogoj za metabolizem celic, kjer s pomočjo oksidacije glukoze nastaja energija, ki jo uporablja celica za svoje preživetje, višek pa pošilja v okolje. Z intenzivnostjo obremenitve se veča potreba po globljem in hitrem dihanju, kar pa maska otežuje ali celo onemogoča. Prej pride do anaerobnega dihanja, ki pa je veliko manj učinkovito kot aerobno, ogljikov dioksid se zaradi maske izloča prepočasi, pride do vrtoglavice, slabosti, v skrajnem primeru celo do smrti. In tu je še občutek nelagodja, strahu. Tako se lahko v to metabolno zanko vključijo še hormoni stresa, adrenalin in kortizol, ki še pospešijo bitje srca, sprožijo naval krvi v velike mišice, pospešijo dihanje in tako vplivajo še na dodatno neugodje ter močno željo po odstranitvi maske, ki ovira naravno dihanje. Veliko ljudi globoko zadiha, ko stopi iz trgovine in si odstranijo masko. Naj še poudarim, da raziskovalci na Stanford univerzi (Myers, 2020) ugotavljajo, da je pri maskah z N95 certifikatom vnos kisika zmanjšan za od pet do 20 odstotkov, kar pomeni, da lahko povzročijo slabost, vrtoglavico in na dolgi rok celo poškodujejo pljuča. norma.

Piše: Kaja Komar . Foto: arhiv intervjuvanca