ROMAN URANJEK, kolektivist

Umetnik. Provokator. Kolektivist, ki kontrira individualizmu zaradi življenja v času vulgarnega kapitalizma, ki ceni individualizem. Član skupin Irwin, Novi kolektivizem in NSK (Neue Slowenische Kunst). Zadnja leta sodeluje tudi z bosanskim umetnikom Radenkom Milakom. Ko se je pisalo leto 2002, se je s pojavom evra, nove monetarne enote, iz hedonista prelevil v »obsesivca« in se osamosvojil v križu.

Ob skodelici kave sediva na vrtu pravljične lesene hiše iz tridesetih let prejšnjega stoletja v slogu Janka in Metke. Obdajajo naju idilične barve Bohinja. Vse je zeleno, cvetoče, pripravlja se na poletje. Roman s hitrim tempom tvori stavke, razpleta zanimive zgodbe, postreže s presenetljivimi detajli. Razgovoriva se o umetnosti, sodobni in pretekli, predvsem pa o njegovih križih, ki jih vidi vsepovsod. »Poglej ga,« reče in postavi dva piškota pravokotno enega na drugega. »Tam je tudi,« pokaže na leseno ograjo. »Pa v krošnjah dreves, saj mi jih sploh ni treba iskati!« Ujeta sva v ta trenutek, vpeta v čas, ki nama ponudi začetek debate.

»Umetnika nikoli nisem dojemal kot nekoga, ki bi moral trpeti, prej nasprotno.«

UMETNOST JE POSTALA NOVA RELIGIJA

»Vsak čas je sodoben čas,« začne. Študentom rad svetuje, naj hodijo po muzejih in si ogledajo čim več slik, vendar je razlog, zakaj umetnik hodi v muzej, ta, da vidi, česa ni več treba delati. »Čas, v katerem živimo, je eden najbolj demokratičnih časov za umetnost in govori, da je lepota vsepovsod okoli nas – smeti na cesti, tale slama na travniku, če polijem kavo po mizi (in res jo polije) – tudi to je lepo, ima svojo estetsko vrednost. Tega se prej ni videlo tako. Je čas privatnih estetik, ki so se začele s pojavom privatnih metodologij v osemdesetih letih dvajsetega stoletja s pojavom nove podobe, novega ekspresionizma. Umetnost je postala nova religija. Ko sem kot mlad fant hodil po razstavah, sem prišel do muzeja in šel noter. Danes pa se dogaja, da na vstop čakaš več ur. Nikoli še ni bilo tako dolgih vrst ljudi, ki bi čakali na umetnost. Če so bili prej ljudje konzumenti boga, so zdaj konzumenti umetnosti.«

ORIGINALNOST JE BREZZVEZNA

Kot dvanajstletni deček se je odločil, da bo slikar, deset let kasneje pa je že postal soustanovitelj umetniške skupine. Začetek Irwinov sega v leto 1983. Mladi ambiciozni fantje iz Trbovelj so se namesto medsebojnega dokazovanja, tekmovanja in posledično izgubljanja kreativne energije združili po vzoru Bauhausa ali Fluxusa v skupino, ki bo ustvarjala enoten dizajn. »Izhajali smo iz tega, da smo eklektičen narod brez svoje zgodovine. Na nas je vedno vplivala tuja kultura, mi pa nikoli nismo nanjo. Iz tega minusa smo naredili še en minus in to je postalo plus, naša identiteta. Originalnost je brezzvezna, noben naš motiv ni originalen, identiteta je v izrazu.«

Umetnika še bolje začutiš v njegovem ateljeju. Njegov je odet v belo, bel je parket in bele so stene, zato nobena druga barva razen slike in okvirja ne pride do izraza. Skoraj vse stene njegovega ateljeja, ki je obenem stanovanje, so polne slik, večina njegovih, druge so dela različnih umetnikov, ki jih ceni. Vse so mu ljube. Suvereno visijo na stenah v več nivojih do stropa, vsaka posebna in v svojem okvirju, kot del celote odlično umeščena v vsak prostor posebej. Zdi se, da izvrstno poosebljajo Uranjekovo identiteto. Oko prevzamejo tudi različni ikonični predmeti, kot je plišasti medved ali čebula na blazini v pleksi steklu, darilo Marine Abramović, pa tudi barve, čopiči, knjige … in na posebnem mestu plejada črnih fasciklov arhiva križev.

EVRO IN KRIŽ

»Sem ‘obsesivec’. Potreboval sem enainštirideset let, da sem si to priznal. Pred tem sem se videl kot hedonista, umetnika pa nikoli nisem dojemal kot nekoga, ki bi moral trpeti, prej nasprotno.« Ko je dopolnil enainštirideset let, se je pojavil evro in z njim se je začela njegova obsesija s križi, natančneje osamosvojitev v križu. Na koledarju je pisalo 1. 1. 2002. »Že tisti dan sem dobil nov denar v roke. Narisal sem risbo evra in notri križ. Zadal sem si nalogo, da bom vsak dan vse leto narisal en križ.« Tako je nastala umetniška praksa enega leta in se še ni končala. »Sčasoma sem začel delati po dva, tri križe na dan, po letu dni se nisem mogel ustaviti. Konec tretjega leta sem ugotovil, da je najbolje, če naredim štiri križe na dan, ker tako lahko vsaj dva umestim v druge kontekste, v manjše serije, obenem pa mi še vedno ostaneta dva za dve liniji. Prav zdaj sta dva križa razstavljena v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu.«

ZAKAJ PRAV KRIŽ?

in zakaj osamosvojitev v tem likovnem simbolu? »Laibachi so naredili enega najpomembnejših plakatov v svetu. Znotraj skupine Irwin smo se dogovorili, da imajo tako vrednost, da jih je smiselno vzeti kot izhodišče.« Ključni je bil torej plakat s križem, ki je povzročil mnogo prahu, in tedanja županja Ljubljane, Nuša Kerševan, je prav zaradi njega prepovedala ime Laibach. »Križ je od takrat del našega izraznega sredstva in se pri vseh interpretacijah navezuje na Maleviča. Sam sem ga vzel dvajset let kasneje zato, ker je eden od likov z najširšim interpretativnim poljem. Je grški simbol za plus, govori o smereh neba, v sebi ima peti element, akašo. Zanimivo se mi zdi, kaj je o njem dejal ameriški slikar Franz Kline. Rekel je, da je križ zanj eden izmed najbolj erotičnih likov, ker v njem vidi žensko horizontalo, v katero se zadre moška vertikala.«

»Včeraj sem naredil križe na najnovejše reklame za Mercator in turistične prospekte Bohinja. Zdaj je to malo obskurno, čez dvajset let bo nostalgično, čez sto pa bo postalo čista nostalgija, estetika, ki je izginila.«

Od osamosvojitve v križu teče šestnajsto leto, fascikli se povečujejo, prav tako število križev na dan. Od leta 2005 peti križ naredi v knjigo, ki jo kupi tisto leto in vanjo stran za stranjo vsak dan vstavlja križe. Seveda mora imeti vsaj 365 strani. Pri ustvarjanju ves čas pada na estetiko časa, v katerem živi. »Zame je to meditacija, razmišljanje o zgodovini forme skozi umetnost. Prvi križi so bili nepopisani listi papirja, kmalu sem ugotovil, da je okoli nas ogromno zastonj papirjev. Kamor koli grem, mi jih ponujajo z reklamami, časopisi, umetniškimi revijami … Iz vsega tega, tudi iz knjig, trgam liste, ki govorijo o času, v katerem živim. Včeraj sem naredil križe na najnovejše reklame za Mercator in turistične prospekte Bohinja. Zdaj je to malo obskurno, čez dvajset let bo nostalgično, čez sto pa bo postalo čista nostalgija, estetika, ki je izginila. Vsaka doba živi svojo estetiko. To je neke vrste reciklaža.«

Dates, Radenko Milak & Roman Uranjek 2016; January 10, 2016, David Bowie Died

RADENKO MILAK & ROMAN URANJEK

Pred tremi leti je začel sodelovati z umetnikom iz Banjaluke, s katerim se predstavljata pod imenom Radenko Milak & Roman Uranjek. Prav zdaj razstavljata v dunajski galeriji Christine König. Radenko dela akvarele in s kustosom iz münchenske Neue Galerie sta ustvarila posebno knjigo. Kustos je za vsak dan v letu izbral pomemben zgodovinski dogodek, od atentata na Johna F. Kennedyja do Jurija Gagarina, Radenko je nato narisal akvarel po zgodovinski fotografiji dogodka. Uranjek je idejo nadgradil s svojo obsesijo. »Iz arhiva križev poiščem križ iz določenega dneva, ki sedaj obstaja že v skoraj 16 variantah. Izberem primernega in ga postavim poleg akvarela ter ga na novo interpretiram na Radenkov format, druge križe dam v linijo.« Vsak ustvarja svojo polovico umetnine, na njegovi je vedno vsaj petnajst let konceptualnega dela.

KARTOTEKA SPOMINOV – SMO TO KAR SPOMNIMO

Ritual naredi svet zapomnljiv, pove in razloži svojo ideologijo o kartoteki spominov. »Kartoteka spominov pomeni, da sva midva zdaj samo to, česar se spomniva. Če si na večerji z vljudnimi ljudmi, ki se lepo obnašajo, boš to večerjo hitro pozabil. Če pa si z nekom, ki naredi škandal, stopi na stol in recitira, ali še kaj hujšega, si boš to zapomnil in gre v kartoteko tvojega spomina. Moji križi mi pomagajo, da se natančno spomnim dneva, ko so bili narejeni. Pred desetimi leti sem jih začel tudi fotografirati in jih umeščati v avtorske elektronske knjige, ki jih bo, to sem določil, triintrideset. Vse to gre v zapomnljivost časa in obenem te knjige govorijo o socialnem življenju dobe, v kateri živim. Koliko je zabav, večerij, ljudi, s katerimi se družim …«

Za konec mi pove še eno spoznanje, ki ga navdušuje in mu ga je predal njegov pokojni profesor ljubljanske Akademije za likovno umetnost, Marjan Tršar: »Vsakega umetnika poznamo po njegovi najboljši sliki, ne po najslabši.«

Narahlo začne padati. Znak, da morava prenehati. Srečanje z Romanom Uranjekom gre nedvomno v mojo kartoteko spomina.

Foto: Peter Giodani

>>>>>

Odprtje razstave Irwinov 100 let smrti Ivana Cankarja bo 18. junija v Mestnem muzeju Ljubljana.

_________________

Povzeto po članku PLATNOrevija Goodlife, poletje 2018

__________________

Če si že tukaj, preberi še…