Razmišljal in fotknil Žiga Drofenik
Zanimivo je danes opazovati otroke, kako enostavno dostopajo do glasbe, pa naj bo to s streaming servisi a la Apple Music, ilegalno preko BitTorrenta ali pa še najlažje s pomočjo največjega pirata na svetu z imenom YouTube. Največ trije kliki pa imajo na voljo vso glasbo na svetu. Zato jim težko razložim, da so bile včasih stvari mnogo bolj komplicirane.
Moj najbolj živ spomin iz otroštva je poletni večer sredi leta 1985, ko sem smel prvič bedeti čez polnoč. 13. julija se je na obeh straneh Atlantika hkrati zgodil famozni pop-rock festival Live Aid, mogoče zadnji moment v zgodovini popularne glasbe, ko so muzičarji še verjeli, da lahko spremenijo ali vsaj sooblikujejo svet.
Čeprav je celotni dogodek kasneje kontroverzno izzvenel v medsebojnih obtoževanjih med organizatorji in nastopajočimi, ali je denar, ki so ga zbirali za lačne v Etiopiji, res dosegel ljudi, ki so ga krvavo potrebovali, je name kot mulca naredil izjemen vtis. Line up je bil pravi kdo-je-kdo takratne pop-rock scene in postal moja prva lekcija v osnovni šoli pop-rocka. Začuda sploh nisem porajtal, da na koncertu za Afriko ni niti enega afriškega glasbenika.
EM-TI-VI
Veledogodek si je po satelitu ogledalo okoli 400 milijonov ljudi. Poleg TV Slovenija je koncert prenašal tudi radio Val 202. Moj oče je oba večurna koncerta (enega na londonskem Wembleyu in drugega na stadionu JFK v Philadelphii) sproti snemal na kasete direktno z radia. Vstavljal jih je eno za drugo, tako da se jih je na koncu nabralo šest.
Medtem ko so sošolci poslušali Šifrerjeve lulčke, sem si jaz prepeval, da želim svoj emtivi, čeprav takrat seveda še nisem vedel, kaj MTV dejansko je.
Prav ta serija kasetnih bootlegov je izoblikovala moj glasbeni okus. Medtem ko so sošolci poslušali Šifrerjeve lulčke, sem si jaz prepeval, da želim svoj emtivi, čeprav takrat seveda še nisem vedel, kaj MTV dejansko je in o čem Dire Straits in Sting sploh bluzijo. (MTV je sicer štartal že leta 1981, a mislim, da smo ga v bivši Jugi prvič videli konec osemdesetih v tako imenovanih poskusnih satelitskih prenosih.) Bil sem tudi premlad, da bi dojel, o kakšni krvavi nedelji pridigajo U2, a ravno prav star, da sem lahko totalno zaštekal komad Radio Ga Ga**.
**Zanimivo je, da je ravno leta 1985 svojo radijsko kariero začel Sašo Hribar, ki je leta 1990 po tej pesmi poimenoval svojo kultno oddajo in posnetek še danes – verjetno ilegalno – uporablja v špici.
ANALOGNI RAJ
Kasetni trak je še danes moj najljubši zvočni nosilec glasbe, čeprav imam kaset doma le še za vzorec, saj sem jih po zadnji selitvi na žalost večino zavrgel. Avdio kaseta je bila idealni medij za Jugo, kjer je bilo tuje muzike na voljo zelo malo in jo je bilo zato treba čim več posneti direktno z radia, če si jo želel imeti v svoji lasti. Predvsem ni bilo za zamuditi oddaj, kjer so vrteli glasbene albume v celoti, saj si jih lahko ob pozornem snemanju lepo spravil na dve tridesetminutni strani traku. Najbolj uporabno je bilo po potrebi eno in isto kaseto večkrat presnemavati z novo muziko, če si se stare naveličal. To je po več snemanjih pripeljalo do zanimivih miksov na koncu vsake strani kasete, ko so se ob izteku traku med sabo pomešali mnogi konci skladb in tako v nekaj sekundah podali tvoj celoten »download history«. Kasete so bile zelo poceni, zaradi oblike priročne za v zadnji žep hlač in zaradi trpežne plastike zmožne preživeti tudi trde padce. Največja težava je bila obraba traku, ki se je lahko pretrgal, ali pa snel s koluta, a se je z dobro mero potrpežljivosti dalo vse zlepiti ali ponovno naviti. Pravi analogni raj. In piratski zaliv.
Prednjačila je piratska združba pod imenom Studio Spaka (jaz se spomnim še Studia Asterix – ha, ta ima že v samem imenu krajo intelektualne lastnine).
OGLASNA VSEBINA
PIRATSKI ZALIV
Kot mnoge druge stvari so tudi Pirate Bay pogruntali že v bivši jugi. Zaradi popularnosti in priročnosti kaset namreč ni dolgo trajalo, da so se nekateri znašli po svoje in na divjem zahodu avtorskih pravic konec osemdesetih zagnali pravo proizvodnjo piratskih kaset ter jih na veliko prodajali na sejmih, pošiljali po pošti, po lokalih … Prednjačila je piratska združba pod imenom Studio Spaka (jaz se spomnim še Studia Asterix – ha, ta ima že v samem imenu krajo intelektualne lastnine), kjer je bilo na prodaj vse od Italo diska do Art rocka. Vse skrbno presneto z vinilk ali že s cedejev, ki so se kot nov zvočni format pojavili leta 1982. Baje so en glasbeni album hkrati snemali na več kot deset kasetnikov, tako da si lahko samo predstavljamo profitno maržo na vsak kos prodane kasete. Koliko denarja s strani avtorskih pravic je po tej poti odteklo mimo sistema, ne ve nihče. Nekateri so potem profite iz tega posla v prehodu v devetdeseta investirali v glasbene založbe, drugi v radijske postaje.
O teh stvareh sem z nostalgijo razmišljal, ko sem prebral knjigo Žige Valetiča 80ta: desetletje mladih, temeljit in kritičen pregled slovenske pop-rock glasbene scene zadnje dekade pred osamosvojitvijo Slovenije. V času, ko so nam glasbene horizonte odkrivale piratske kasete. Ko so je na radiu še vrtela kvalitetna glasba in so morda prav zato slovenski bendi ustvarili svoje najbolj nepozabne izdelke, ki so se lahko kvalitativno merili s ploščami z druge strani železne zavese.
Zdaj imam samo en problem: kje otrokoma pokazati, kako deluje kaseta, ko pa nimam doma več nobenega kasetofona. Našel sem celo svoj stari Walkman. A na moje veliko razočaranje ne dela več. Kje so zdaj pirati, ko jih rabiš?
>>>>>>
ŽIGA DROFENIK – nima pojma o notah in ne igra nobenega instrumenta, a kljub temu že več let dnevno živi z glasbo kot zastopnik multinacionalke Universal Music Publishing Group, kjer se ukvarja z glasbenim založništvom, avtorskimi pravicami Universalovih songwriterjev od Springsteena do Adele, soundtracki za oglase & filme ter občasnim bend managementom. V prostem času je zbiratelj cedejk in vinilk, ki se nikakor ne more navaditi na web streaming glasbe, kampanjski popotnik s šibko točko do arabskega peska, redni obiskovalec koncertne ponudbe ter informacijski junkie, ki za svoje dobro čisto preveč bere. Online ga najdete na Instagramu kot @ziga_podziga, ali pod vodo v kranjskem bazenu, kjer jutra preživlja z nabiranjem kondicije izogibajoč se naplavljenim upokojencem.
________________
___________________