Piše: Aleš Čakš . Foto: Aleš Čakš, Center za kreativnost (MAO)
Jutri se odpre 18. Bienale arhitekture v Benetkah. Nacionalni pavilijoni in razstave bodo na ogled do 26. novembra letos.
Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v slovenskem paviljonu na bienalu predstavlja projekt +/– 1 °C: V iskanju dobro uglašene arhitekture. Komisarka Maja Vardjan iz MAO je za kustose slovenskega paviljona na odprtem razpisu izbrala skupino arhitektov z Juretom Groharjem, Evo Gusel, Mašo Mertelj, Anjo Vidic in Maticem Vrabičem.
Slovenski projekt paviljona se ukvarja z vprašanjem ekologije, ki je v preteklem desetletju najbolj vplivala na razvoj arhitekture. V arhitekturi je ekologija največkrat razumljena kot »energetska učinkovitost«, ki vprašanje ekologije praviloma rešuje s tehnologijo, skrito med stenami. V iskanju alternative obstoječim sistemom gradnje so kustosi paviljona s 50 evropskimi arhitekti in ustvarjalci raziskovali in analizirali primere vernakularnih objektov iz Evrope, ki vprašanje ekologije – za razliko od trenutne sodobne prakse – obravnavajo celostno, kot neločljiv del arhitekturne zasnove.
Kako o slovenskem pavilijonu razmišljajo njegovi kustosi Eva Gusel, Jure Grohar, Maša Mertelj, Anja Vidic in Matic Vrabič: »Projekt dojemamo kot odlično platformo za preizpraševanje stanja sodobne arhitekture in obravnavo problematik, s katerimi se vsak dan srečujemo pri svojem delu. Bienale je priložnost, da stopimo korak nazaj in z distance kritično artikuliramo svoje delovanje. Z naslavljanjem problematike ekologije v arhitekturi skozi primere vernakularnih praks želimo vernakulno zapuščino prikazati kot živo in za sodobnost še kako aktualno, saj lahko njene koncepte kreativno uporabimo pri snovanju arhitekture.«
Po navedbah Maje Vardjan, komisarke slovenskega paviljona, beneški arhitekturni bienale že dolgo ni več zgolj razstava dobre arhitekture, na kateri države prikazujejo svoje zgrajene projekte, temveč deluje kot vzpodbujevalnik novih oblik prostorske in kulturne produkcije. “V tovrstnih projektih mnogi arhitekti in ustvarjalci arhitekturo obravnavajo kot del širšega družbenega, političnega, kulturnega in ekonomskega konteksta, pri čemer je bienale zanje priložnost za raziskovanje, testiranje idej in razvoj alternativ, ki premikajo meje ustaljenega razumevanja arhitekture. Mednje sodi tudi instalacija slovenskega paviljona, ki združuje prvine raziskovalnega in arhitekturnega projekta.«
V središču: Afrika
Letošnja kuratorka bienala je Afričanka Lesley Lokko, svetovno uveljavljena romanopiska, akademičarka in ustanoviteljica Afriškega inštituta prihodnosti (The African Future Institute) v Gani, leta 2015 pa je v Johannesburgu ustanovila Graduate School of Architecture. Prvič v zgodovini bienala arhitekture bo v središču Afrika in afriška diaspora. Letos je na bienalu 84 sodelujočih posameznikov, od tega jih je polovica iz Afrike. Osrednji prizorišči sta po tradiciji Giardini (osrednji pavilijon) in Arsenale, kjer je razstavljen tudi slovenski pavilijon, in med drugimi, zelo zanimiv uzbekistanski pavilijon z zidanim labirintom, polnim (zgodovinske) mistike.
