Foto: Planica in Zavarovalnica Triglav
DNEVNIK GORANA JANUSA, glavnega trenerja smučarjev skakalcev
Vdih. Izdih. Vdih. Izdih. Počep, odriv, zdrs in polet. Le nekaj sekund, borih, siromašnih sekund, je ločilo mladi skakalni up od ovekovečenja, vsa Slovenija pa je bila z očmi prilepljena na ekran, kot da je na sporedu ponovna poroka britanske kraljice. Le da smo v tem scenariju Angleži mi sami, britanska kraljica pa Peter Prevc. Nato pristanek. In končno, zmaga. Vsem steče po venah naval adrenalina in v istem trenutku nastane popolno evforično stanje, ponos celotnega ljudstva male kokoške pa se nad Prevcem izlije kot mehiški val, ki nima ne konca ne kraja. Ne nazadnje tudi vsi statusi na Facebooku, popiti kozarci vina in posnetki kričečih komentatorjev pričajo, da je bila lanska Planica eden glavnih razlogov, da smo vsi pozimi potočili kar nekaj tistih ponosen-sem-da-sem-Slovenec solzic.
Več kot 300 dni na leto. Toliko časa preživijo skakalci skupaj na vseh treningih in tekmovanjih. Pa saj jim ni težko. Umirjeni in osredotočeni Goran Janus, vedno nasmejani mladi očka Jernej Damjan, 17-letni Domen Prevc, ki v prostem času dela hiške na drevesu, in »šef skakalne mafije« Peter Prevc so skupaj s sotekmovalci precej mogočna, leteča družba. Vendar so vsi tudi popolnoma navadni ljudje, njihove medalje kljub vsemu prestižu ne zmorejo razkriti, kakšni so skakalci na nezasneženi, suhi, domači zemlji. Jernej Damjan je tudi sam poudaril, da so vsi kot majhna družina in za velike egoiste preprosto ni prostora. Seveda pa so si tudi zelo različni, saj so konec koncev različne generacije. To pa ne pomeni, da vsi poslušajo sodobno mainstream Justin Bieber pop glasbo. Peter je omenil, da med pripravami na planiško velikanko najraje posluša stari rokenrol, Brucea Springsteena, Dire Straits, Janus pa ima prav nasprotno veliko raje tišino.
Pogled s planiške velikanke
Tudi šport ga je mikal od malega, vendar se je najprej preizkusil v nogometu, košarki in smučanju, skoki pa so prišli šele po desetem letu. Na začetku sicer ni preveč dobro shajal s skakalnicami, ravno zaradi strahu.
PREMAGAL STRAH PRED SKAKALNICAMI
Rojen v Beogradu, odrasel v Ljubljani. Trener slovenskih orlov je bil že kot otrok zelo delaven, zato so mu domači velikokrat pogledali skozi prste, če je zganjal kakšne norčije. Tudi šport ga je mikal od malega, vendar se je najprej preizkusil v nogometu, košarki in smučanju, skoki pa so prišli šele po desetem letu. Na začetku sicer ni preveč dobro shajal s skakalnicami, ravno zaradi strahu. Seveda pa je tudi tega kasneje premagal in okoli skakalnic ustvaril svojo celotno kariero. V sezoni 1989/90 je na tekmi svetovnega pokala v Saporu zasedel 24. mesto in se prvič uvrstil med dobitnike točk. Svoj najboljši rezultat kariere je osvojil že sezono kasneje z osmim mestom na tekmi v Bad Mitterndorfu. Da je tudi sam vreden naziva slovenski orel, pa je dokazal leta 1997, ko je na planiški velikanki kot predtekmovalec dosegel daljavo 205,5 metra, kar je bil takratni slovenski rekord in prvi skok slovenskega skakalca v Planici prek 200 metrov. Po koncu tekmovalne kariere se je posvetil trenerstvu in po več kot desetih letih delovanja kot pomočnik glavnega trenerja, Matjaža Zupana, pred sezono 2011/12 končno tudi sam nastopil kot glavni trener slovenske reprezentance. Skakalne sezone pod njegovim vodstvom so se zapisale v zgodovino, saj so se tekmovalci, kot so Robert Kranjec, Jernej Damjan, Jurij Tepeš, Domen Prevc in predvsem Peter Prevc, z nizanjem enega uspeha za drugim ustoličili za resnične narodne, leteče heroje.
Te kar malo zaskrbi, kako boš izpeljal, da bodo vsi zadovoljni. Želiš vsem dati podpis. Ko si na vrhu, slišiš množično vzklikanje. Takrat se še bolj zbereš. Ko pa uspešno opraviš spodaj, si pa zelo zadovoljen.
Prav bratje Prevc pa so se v zadnjih letih izkazali za magične dečke, še posebno Peter. Njegova skakalna pot se je začela pri devetih letih na domači skakalnici, ki stoji le nekaj metrov od njihove hiše. Peter je čez noč postal sopomenka za uspeh, njegova mlajša brata, Cene in Domen, pa prav tako vse bolj sledita njegovim stopinjam. Še posebno najmlajši Domen ga vse bolj dohiteva. Zdi se, da je družina Prevc ustvarjena za letenje. Vse do vrha. Planica pa je njiihov dom. Še posebej je lani Peter užival v četrtek, ko Zavarovalnica Triglav že 37. leto zapored v podporo pripelje otroke. “Bilo je super. Otroci so bili skoraj bolj žalostni kot veseli, saj jih veliko ni prišlo na vrsto, da bi se srečali. Odzovejo se na vsak gib in je poseben občutek, ko vsi spremljajo vsak tvoj korak. Te kar malo zaskrbi, kako boš izpeljal, da bodo vsi zadovoljni. Želiš vsem dati podpis. Ko si na vrhu, slišiš množično vzklikanje. Takrat se še bolj zbereš. Ko pa uspešno opraviš spodaj, si pa zelo zadovoljen. Lepo je biti v četrtek uspešen v Planici.”
(Zdaj pa vklopite svoj pametni telefon – če to berete na računalniškem zaslonu – v trgovini poiščite aplikacijo Mirage AR9, si jo namestite in odprite. Potem s telefonom najprej poskenirajte spodnjo naslovnico, potem pa še tole fotografijo bratov Prevc. In v videoposnetku poglejte še, kaj je najboljša stvar, ki so jo bratje Prevc doživeli skupaj!)
ČAROBNI PLANIŠKI DNEVNIK LETA 2016
Vsako leto je Planica čarobni kraj, kjer se dogajajo neverjetne zgodbe. Ena taka je bila letos … Mi pa smo se z Goranom Janusom v pogovoru pomudili pri lanski. Saj se je še spomnite, ne? Mogoče ste bili celo med tistimi 111.000 obiskovalci, ki so na vseh treh tekmah prvič v zgodovini videli tri slovenske zmage. Robert Kranjec v soboto ter Peter Prevc v petek in nedeljo sta ponesla planiško evforijo do vrhunca. Trener Goran Janus nam je čisto malo dovolil pokukati v zakulisje takratnega dogajanja.
PONEDELJEK – PRILETELI Z NORVEŠKE
Če se lotim tistega tedna lani pred samo planiško velikanko, smo v ponedeljek šele prileteli z Norveške, tako da smo bili zvečer že doma. V torek smo imeli lažji kondicijski trening in takoj v sredo že potovanje z Jesenic z vlakom. Popoldne smo imeli že zbor za Planico v Kranjski Gori, kjer smo tudi vsi bivali. Vsi tekmovalci smo se dobili, vseh trinajst in vsi trenerji in celoten štab. V četrtek zjutraj smo imeli uradni trening. Vstali smo ob pol šestih in ob šestih šli na zajtrk. Ob 7.15 je bil odhod na letalnico. Tam smo opravili vso rutino pred skokom, ob devetih pa se je začel uradni trening.
Kdo bo nastopil na planiški velikanki, smo se v skupnem pogovoru z Igorjem Medvedom in Gorazdom Bertoncljem odločili že prej. Ampak predvsem je Igor Medved tisti, ki nekako, če po domače rečem, »zafila« fante do številke 13.
Peter Prevc – polet v Planici
Ker sem bil tudi sam skakalec, se držim tega, da se ne mešam v njihove stvari.
DNEVNA RUTINA OD PONEDELJKA DO SOBOTE
Od četrtka smo takoj po kvalifikacijah, po tekmi prišli v hotel in si pripravili kosilo. Sledila sta popoldanski počitek in zvečer predvsem velnes center. Tam imamo stvari dobro organizirane. Predvsem gre za sproščanje, fantje so v savni. Fizioterapevt pa poskrbi tudi za masaže.
SKUPAJ ALI ČAS ZASE?
Pravzaprav nismo ves čas skupaj, le pri skakalnici in na kosilu. Fantje imajo kar ves popoldan na razpolago zase. Seveda je odvisno od tega, ali je tekma dopoldne. Pa tudi zvečer, potem ko opravimo vse potrebne formalnosti. Takrat imajo popolno zasebnost. Ker sem bil tudi sam skakalec, se držim tega, da se ne mešam v njihove stvari.
Seveda si tudi jaz vzamem čas zase, ga je dovolj tudi med sezono. Takrat rad gledam filme, najraje akcijske.
Goran Janus, Peter Prevc
V naši ekipi je za pisanje dnevnika odgovoren Jani Grilc. In že leta in leta zelo pridno zapisuje vsak dan od A do Ž. Ampak dostop do tega imamo samo mi (smeh).
ČETRTEK, DAN KVALIFIKACIJ
Ob četrtkih imamo trenerji redni sestanek, na katerem se zberejo vse vodje ekip. Po navadi traja okrog pol ure, da gremo čez ves program in vse detajle. Pred kvalifikacijami se dobimo s fanti na lažjem treningu, ki traja največ pol ure, da se vsaj vidimo, si kaj rečemo ali kakšno posebno stvar opravimo. Po kosilu odidemo na skakalnico. Fantje po navadi takrat bolj malo jejo, mi trenerji pa nismo izbirčni (smeh). Skakalci morajo paziti, kaj jejo ali vsaj, da manj pojejo. Lepo je, da je hrana raznovrstna, tudi to je pomembno.
PETEK, SOBOTA, NEDELJA – TEKME
Po navadi se pred tekmo skupaj dobimo za pol ure, 45 minut, nato je lažji trening in potem tekmovanje. Drugo pa vidite tudi vi (smeh).
IN ŠE ZA KONEC …
Moje najljubše prizorišče je po navadi tisto, kjer so dobri rezultati in se zmaguje. Sicer pa so mi osebno najljubše velikanke, ob njih uživam.
Dnevnik je pomemben zapis tudi za nas. V naši ekipi je za pisanje dnevnika odgovoren Jani Grilc. In že leta in leta zelo pridno zapisuje vsak dan od A do Ž. Ampak dostop do tega imamo samo mi (smeh).
___________
Vse bo v redu. Zgodbe in nasveti za brezskrben vsakdan. #PrevcKomplet
vsebovredu.triglav.si/druzina/PrevcKomplet
_________
