Intervju: Takehiko Iseki, arhitekt v slovitem biroju Zaha Hadid Architects
Piše: Aleš Čakš . Foto: arhiv ZHA, Negativ.com
Takehiko Iseki je bil gost na Urban Design Octobru, tradicionalni konferenci Fakultete za dizajn v Ljubljani. Letošnja tema je bila les. Takehiko Iseki že več kot 13 let načrtuje in bedi nad izvedbo projektov na več področjih arhitekture; od kulturnih in športnih objektov do poslovnih in stanovanjskih stavb ali letališč v Evropi, ZDA in Aziji. Leta 2013 se je pridružil arhitekturnemu biroju Zaha Hadid
Architects, pred tem pa je delal v mednarodnem arhitekturnem biroju v Londonu. Deluje tudi v akademskem svetu; predaval je na Architectural Association v Londonu in na Bartlett School of Architecture, pa tudi na mednarodnih konferencah, med drugim na Smart City Forumu na Japonskem.
Kako bi opisali arhitekturno obdobje, v katerem živimo?
Mislim, da je naše obdobje namenjeno temu, da ustvarimo temelj za nove generacije, hkrati pa jim
pomagamo pri njihovih izzivih. V tem smislu je naša vloga zelo pomembna, morda celo ključna, še zlasti v času, ko se soočamo z zapletenimi vprašanji, kot so podnebne spremembe, urbanistično načrtovanje ali delovanje skupnosti. Pogosto razmišljamo kratkoročno, iz dneva v dan. A mislim, da je enako pomembno, da poskrbimo za trdne temelje prihodnosti. Danes se veliko govori o trajnosti na vseh področjih. Kako močno kot arhitekt verjamete v trajnostno arhitekturo? Koliko se sodobna arhitektura
lahko ravna po zakonih trajnosti? To je še eno pomembno vprašanje. Priznam, da sem včasih pod pritiskom, ko se soočim z vprašanji trajnosti in odgovornostjo+ tukaj, zdaj in za prihodnost. A hkrati verjamem, da se vsaka družba sooča s svojimi izzivi. Mi se soočamo z nekaterimi, druge družbe z drugimi. Ko govorimo o podnebnih spremembah, ne razmišljamo le o ljudeh, temveč o preživetju vsega
živega okoli nas. Gre za preživetje v širšem smislu, preživetje vseh bitij in narave, ki omogoča naše življenje. Le približno 30 odstotkov površine Zemlje je kopno, le majhen del tega – približno trije odstotki – pa je primerno za bivanje. Zato moramo razmišljati širše, kar počnemo danes, je
pomembno, a še vedno le majhen del veliko širše slike.
Kaj konkretno lahko arhitekti naredite glede onesnaženja ter pametne
gradnje stolpnic in drugih arhitekturnih projektov?
Mislim, da sta ključni dve stvari. Prva je tehnološko povezovanje inovacij in novih idej, ki omogočajo
učinkovitejše in energetsko varčnejše življenje. Druga, in po mojem mnenju še pomembnejša, pa je kulturna vloga trajnosti. Vprašati se je treba tudi, koliko ljudi v trajnost sploh verjame. To je kulturološko vprašanje. Vizijo trajnostne prihodnosti je treba deliti z vsemi generacijami, z vsemi ljudmi v isti skupnosti in ljudmi različnih držav. Arhitekti smo predvsem kulturni posredniki, odgovorni za vizijo, ne le za strukturo.
Torej je ključno, da arhitekti verjamejo v trajnost?
Da, seveda, saj če ne bi, bi bilo ogroženo naše preživetje. Kot sem že omenil, je le majhen del kopnega na Zemlji – približno 3 odstotke – primeren za bivanje ljudi, medtem ko preostali del planeta, vključno z oceani, gozdovi, gorami in mokrišči, podpira ekosisteme, od katerih smo odvisni.
Vaše arhitekturno delo se osredinja na kompleksne prometne, urbane, stanovanjske in poslovne projekte. Kako takšni projekti ohranjajo sodobni arhitekturni duh?
Vse se začne pri arhitekturi mesta. Naš biro se danes ne ukvarja le s stavbami, temveč tudi z infrastrukturo, urbanističnimi zasnovami in »master plan« načrti mest. Ključno vprašanje je: kako se lahko mesto širi trajnostno? Kako lahko izboljšamo kakovost življenja, ne da bi bili prikrajšani? Nihče ne želi živeti brez elektrike, cest, vlakov ali letališč, danes vse to potrebujemo, zato moramo razmišljati, kako vse to trajnostno omogočiti.
Kako se ekipa Zaha Hadid Architects tega loteva v praksi?
Tega se ne lotevamo sami, vedno sodelujemo z odličnimi inženirji, politiki, oblikovalci politik in
vlagatelji. Ključno je, da si delimo skupno vizijo. Tehnologijo imamo, rešitve obstajajo, moramo pa se tudi strinjati o tem, kako bo mesto postalo bolj trajnostno. Največji izziv, s katerim se soočam, je prav vprašanje, če si delimo skupno vizijo. Delo arhitekta danes ni več tehnično vprašanje, temveč kulturološko vprašanje.
Ko omenjate kulturološki vidik; so projekti na različnih celinah zelo različni?
Sam uživam v raznolikosti, to me žene, mi daje energijo. Ko pridem v novo državo, spoznam nove ljudi, študente, nove ideje. Zame so razlike, nesporazumi in celo konflikti vir ustvarjalnosti in spodbujajo mojo domišljijo. Arhitekti ne vsiljujemo svojih idej ljudem, saj mesta gradimo za tiste, ki bodo v njih živeli, ne
zase. Naša naloga je poslušati, razumeti in sodelovati, da ustvarimo in zgradimo nekaj za skupnost.
Kakšen je vaš vtis o Ljubljani in naši urbani arhitekturi?
Ko sem priletel na vaše letališče in je bilo obdano z lepimi smrekami, me je vse zelo spominjalo na moj domači kraj na Japonskem, ki je prav tako obdan z drevesi. In vesel sem, da je bila tema konference na Urban Design Octobru les, ki je univerzalen material. Najdemo ga v številnih državah in uporabljamo na različne načine, torej je prisoten tudi kulturološki vidik. Ljubljana me je očarala. Prijetno me je presenetila kombinacija zgodovinskega in sodobnega, ki se zelo naravno prepletata. Mesto je primerno za pešce, imate čudovite stavbe, zgrajene ob reki. Srečo imate, da živite tukaj.
Vam je bilo všeč naše majhno letališče?
Na velikih letališčih sem imel že več slabih izkušenj. V Pekingu smo zgradili eno največjih letališč na svetu, ki prepelje milijardo potnikov na leto. Letališče je skoraj tako veliko kot mesto. Ker veliko potujem, imam na velikih letališčih vedno težavo pri tranzitu, ko moram teči z ene strani letališča na drugo. Zato mi je bolj všeč kompaktno letališče in tudi kompaktno mesto, v katerem živite. Ljubljana je odličen
primer mesta za prihodnost, imate veliko območij, namenjenih pešcem. Narava je zelo blizu, imate gore, reke, morje ter bogato zapuščino preteklosti in odlične arhitekte. Je eno redkih mest, ki časti delo arhitektov. Arhitekti v svetu namreč niso tako priznani, kot si predstavljate.
Vaša specializacija so prav letališča, mar ne?
Delal sem na številnih projektih. A v našem biroju in v tistem, kjer sem delal prej, ljudi ne delimo glede na vrsto stavbe ali države, v katerih delajo. Ko pride nov projekt, se ga preprosto lotim. Projekt letališča je nekoliko bolj specifičen znotraj arhitekturnega načrtovanja, saj vključuje veliko letaliških predpisov, sodelovanje z letališkimi oblastmi in delovanjem vzletno-pristajalne steze. Gre za bolj tehnično in inženirsko usmerjeno področje, vedno pa poskušamo v ta okvir vnesti tudi oblikovalski pristop, ki je
značilen za arhitekturo.
Ste partner v biroju Zaha Hadid Architects, enem najbolj prepoznavnih
arhitekturnih studiev na svetu. Zakaj tako izstopa na svetovni ravni?
Lahko samo rečem, da se še vedno trudimo. Ves čas poskušamo ustvariti nekaj več za
nov, še večji preboj. Smo izrazito eksperimentalni.
Imate projekte na vseh celinah?
Skoraj, samo v Afriki ne oziroma tam le v severnem delu, v Maroku in Alžiriji. In še najpomembnejše vprašanje današnjega časa: kako vaš biro v projekte vključuje umetno inteligenco in česa umetna inteligenca ne zmore, zmorejo pa arhitekti? Že več kot pet let, še preden se je pojavil ChatGPT, smo vedeli, da je umetna inteligenca naslednji velik tehnološki preboj na našem področju. A kmalu smo spoznali, da je njen vpliv precej širši in bo prišlo do velike prelomnice za vso industrijo. Tudi danes se trudimo dohajati vse nove tehnologije, ki jih ustvarja umetna inteligenca. To je naravnost osupljivo in skoraj preveč, da bi lahko sledili. Včasih smo tehnološki napredek spremljali z novo različico programske
opreme, prišla je nova izdaja, nova posodobitev. Umetna inteligenca pa je povsem drugačna: skoraj vsak mesec nastanejo nova platforma, nov vmesnik, nove ideje. Je veliko bolj dinamična, vsestranska in zmogljivejša, mogočna in vsestranska. Uporabljamo jo že pri vsakdanjem delu, pri tekstovnih ukazih, generiranju slik, pa tudi pri analizah načrtov in simulacijah. Umetna inteligenca je veliko bolj natančna
in hitra. Uporabljamo jo tudi za prepoznavanje slik. Na primer: imamo obsežen arhiv načrtov Zahe Hadid zadnjih 40 let. Vse te digitalne podatke in slike smo posredovali umetni inteligenci, da se na njih uči. Tako imamo zdaj svojo lastno umetno inteligenco, ki jo razvijamo in stalno izboljšujemo.
Kakšna nevarnost pa bi umetna inteligenca lahko bila za vaše delo?
Marsikdo jo že občuti. Zdaj lahko ustvariš besedilo, idejo ali sliko v nekaj sekundah. A prav ta hitrost je del problema. Preveč lahkotno se lotimo vsega, premalo poglobljeno in premalo temeljito. Ena večjih nevarnosti je, da postajamo preveč pasivni. Ne razmišljamo več sami, ampak samo še čakamo na naslednji odgovor: »Kaj mi bo umetna inteligenca povedala? Kaj mi bo predlagala?« Postajamo sprejemniki informacij in nismo več ustvarjalci. To je ena največjih nevarnosti. Ko gre za arhitekturo ali prihodnost družbe, lahko stvari naredite veliko, veliko hitreje, če vam ni mar za nič. Umetna inteligenca lahko v minuti zgradi novo mesto, pripravi novo organizacijsko zasnovo ali prihodnost mesta za prihodnjih 50 let. To se mi zdi res strašljivo. Čar arhitekture je, da ni enostavnih odgovorov, zato še vedno delam v tem poklicu. Z umetno inteligenco dobiš odgovor takoj, a če ga pogledaš pobliže, vidiš, da to pravzaprav ni pravi odgovor. Upam, da študenti arhitekture ne bodo prehitro nasedli preprostemu odgovoru umetne inteligence.