Neskončna praznina in nomadsko življenje
Piše: Leon Magdalenc . Foto: osebni arhiv
Pogovor se vedno začne enako. Od kod ste? Iz Evrope. Iz katere države? Iz ene majhne. Katere natančno? Iz Slovenije. Super, nekaj mesecev nazaj je bila tu vaša predsednica. Ste nas s kom zamešali? Ne, vaša predsednica je z našim predsednikom zajahala motor in sta se ‘furala’ tu naokoli.
Postaven šef restavracije v Gobi Caravanserai Lodgu v dokaz, da si ne izmišljuje in se nam ne dobrika, pokaže še fotografijo, kjer naša predsednica pozira v popoldanskem soncu pred vrstnimi hišicami. Od tistega obiska naprej s slovenskim potnim listom ni treba več zaprošati za vstopni vizum. Mongolija je takorekoč naša soseda. Z njo vred bi se Slovenija povečala za osemdesetkrat. Velike sanje malih.
Na kratki poti po Mongoliji me je ves čas spremljal en spomin. Spomin na knjigo Nenada Veličkoviča Impresije iz depresije. Ja, Mongolija je impresivna. Hkrati pa depresivna. Stisnjena med dve velesili, Rusijo in Kitajsko, išče svoj izraz. Išče svoj spomin na mogočno mongolsko cesarstvo. To je bil največji imperij v človeški zgodovini, ki je v štirinajstem stoletju obsegal več kot 33 milijonov kvadratnih kilometrov. V nacionalnem muzeju Chenggis Khan v prestolnici Ulaanbataar se vidi vsa ta prostranost, ki jo je zavojeval legendarni Chenggis Kan (mi radi poslovenimio v Džingis Kan) in njegovi nasledniki. Od Vzhodne Kitajske prek Indije do Zadra. Kljub temu, da je za naše pojme Mongolija še vedno nadvelika, pa je za spomin manj kot štirih milijonov prebivalcev zdaj nekaj obrobnega. Ker v njenih tleh leži veliko redkih rudnin, očitno čaka na kakšnega svetovnega norca, da si jo zaželi podrediti. Do takrat pa bodo prebivalci mrki. Nobenega nasmeha. Od tu ta misel na impresije iz depresije.
Pet impresij, ki sem jih prinesel nazaj, pa niso prav nič depresivne. So odraz nečesa drugačnega in samosvojega. So spomini za pripovedi.
Prva impresija: neskončna praznina
Mongolija je najmanj poseljena država na svetu. In za svojo velikost ima daleč najmanj urejenih cest. Več ali manj se ves čas vozimo po kolovizih, nekih kolesnicah ali pa kar v nedolžnih stepah iščemo svojo najboljšo smer. Navigacije ni, smerokazov tudi ne in tudi izkušeni šoferji iščejo pomoč pri nomadih. Pri tistih, ki so že zdavnaj konje zamenjali za motorje. Črede, ki štejejo na tisoče ovac in koz, zdaj oblvadujejo honde in suzukiji.
Druga impresija: nomadsko življenje
Več kot milijon Mongolov še vedno živi nomadsko življenje. Polovica je budistov in skoraj enak delež je ateistov. Med njimi pa nekaj šamanistov, ki so našli pot iz Sibirije. Uživajo svobodo prostranstva s svojimi čredami, ‘pickupi’ in geri. Okrogli šotori, največkrat bele barve, so vse. Spalnica, kuhinja, shramba in turistična namestitev. Ogrevani z bazičnimi štedilniki in sanitarijami nekje zunaj. S prihodom razvajenih turistov se množijo geri s kopalnicami in celo džakuziji.
Tretja impresija: puščava Gobi
Gobi me spremlja od otroštva kot nekaj strašljivega. Poleti prek petdeset stopinj, pozimi minus štirideset. Ne vem zakaj jo vedno povezujem z gobavci. Skratka, kot nekaj, kar mora vzbujati strah in odbojnost. Skoraj dva tisoč kilometrov dolga in 800 kilometrov široka puščava, ki se vleče iz Kitajske v Mongolijo, je svoja veličastna zgodba. Zgodba silhuet, zgodba različnih barv, zgodba tišine in zgodba peščenih viharjev. Ena takšna zgodba je stara sto let. Paleontolog Roy Chapman Andrews je v osupljivem skalnem masivu Flaming Cliffs po naključju našel dinozavrova jajca. Zgodba, ki se je tu začela s peščenim viharjem 80 milijonov let nazaj.
Četrta impresija: nakopičeni paradoksi
Mongolci govorijo svoj jezik in vse to zapisujejo v cirilici. Kot nekdanja hermetično zaprta komunistična enklava hoče preskočiti nekaj stopenj razvoja in svet prehiteti po desni. Devetdeset odstotkov motornih vozil na havbi nosi Toyotin znak. In tri četrtine teh toyot ima volan na desni, čeprav vozijo po desni. To je posledica eksplozivnega uvoza rabljenih avtomobilov iz Japonske. Podobno kot v Gruziji in Armeniji. Devetindevetdeset odstotkov ozemlja je vožnja po praznini, v glavnem mestu pa je nakopičeno toliko pločevine, da vse stoji. Stoji do štirih zjutraj. Paradoks, ki ga naš um težko razume, je, da kljub milijonom ovac in koz ne pridelujejo sirov. Očitno nomadske korenine tega ne dopuščajo. Kot to, da bi tam jedli mlado jagnje. Ne, tam se v velikih količinah peče in kuha stara ovca. Mladi so zasčiteni. Tista mongolska plošča na kamnu je izmišljotina Kitajcev. Mongolci svoje meso res pripravljajo s kamni. V velik kotel poleg mesa, krompirja in korenja položijo vroče kamne. Njihova posebna oblika jedi pod peko.
Peta impresija: izgubljeni v razvoju
Ves čas potovanja je bilo težko odgovoriti na vprašanje, kam gre sodobna Mongolija. Milijonsko glavno mesto Ulaanbataar je v času obiska gostil najboljše svetovne ekipe v ulični košarki. Na osrednjem trgu so se mešale rase, Mongolci v svojih tradicionalnih oblačilih in mladi na vseh mogočih električnih skirojih. Korejske restavracije rastejo kot gobe po dežju in vse svetovne globalne korporacije pretiravajo z neonskimi napisi. Roboti strežejo v lokalih in elita se baha z zadnjimi modeli športnih zverin. Franšize raznih francoskih, italijanskih in belgijskih prehrambenih verig pa se dnevno odpirajo v neokusno projektiranih poslovnih stavbah. Mongolija očitno sanja različne podobe, ki pa s seboj nosijo eno samo bolečino. Spomin na velikega Džingis kana.