Maček, ki je trgal najlonke

8. 5. 2018

Ilustracije: Blaž Porenta

MIKI MUSTER, klasik slovenskega stripa

»Veste, zadnje čase sem najbolj srečen, ko sem sam s svojimi spomini, čudovitimi spomini na mojo drago ženo, punčko, s katero sem preživel več kot šestdeset čudovitih let,« pove. »Ko sva se poročila, je frančiškan pater Roman Tominec po obredu rekel: ‘Pazi nanjo, da se ne bo zdrobila, krhka je kot porcelanček.’ Njej pa je naročil: ‘Bodi pokorna svojemu možu!’ In se v isti sapi meni zasmejal: ‘Saj ne bo, saj ne bo!’ Janin dekliški priimek je bil Pohleven, po poroki sva zamenjala – ona je bila ‘muster’, torej vzorec, jaz pa pohleven …« Miki Muster se približuje devetdesetemu letu. Pravi, imenitni šampionski plavalec, da plava vse manj, čeprav bo na prošnjo enega od rekreativnih športnih društev v kratkem v enem izmed termalnih zdravilišč demonstriral plavanje metuljčka. Za vse generacije.

Akademski kipar, klasik slovenskega stripa in vrhunski animator Miki Muster že desetletja zatrjuje, da je s svojim delom želel zabavati ljudi. Čeprav jih, kot kaže, ne mara ali pa vsaj ne potrebuje preveč. »Ali delaš ali pa si družaben. Če bi bil posedal po kavarnah in klubih, bi naredil pol manj, kot sem. Dobro pa je, da človek k delu pristopi spočit. Takrat se usedeš in rišeš, dokler ti ne pade svinčnik iz rok. Potem pa je treba nehati. Iti tja, kjer ni ljudi, da bi te motili. Ko sem bil mlajši, sem vzel kolo in se vozil po barju. Brez cilja. Tako sem dobival ideje, jih poskušal obdržati v glavi in pohitel domov, kjer sem jih v skicah prenesel na papir.« Oče slovenskega stripa, prvega risanega filma, avtor več kot štiristo risanih filmov, več kot 360 reklamnih spotov, nepreštetih karikatur in blizu tristo političnih pravi, da se je v pravljice zaljubil veliko prej, preden je videl Sneguljčico, prvi film Walta Disneyja, čeprav je bil ta njegov vzornik. Res pa je, da se je po tistem, ko se je sredi leta 1938 v ljubljanskem kinu Matica zatemnilo platno in je Sneguljčica le preživela, odločil, da bo odslej zvezke polnil s palčki in zajčki. Prišle pa so tudi druge živali.

Ljudje so njegove slikanice in stripe takoj vzeli za svoje. Le tu in tam mu je kdo še poočital, zakaj svojih junakov ne pošlje v partizane. Muster jih je najprej poslal v gozd. A v gozdu se ne more prav veliko dogajati in tudi živalski svet mu je bil premalo, zato je stripovske junake poslal na Luno, kjer so se srečali tako z vzhodnim kot zahodnim blokom, v Afriko, v prazgodovino, med Indijance. »In moral sem ustvariti tudi človeške protijunake, da je bilo vse skupaj bolj napeto. Za konflikt, napetost in razplet je namreč nujno potrebnih več različnih osebnosti.«

»Otroka ne smeš vzgajati z nasiljem, temveč s prebrisanostjo in tako, da braniš šibkejše. Moji trije junaki so počeli prav to. Nasilja sem se vedno izogibal. Če pa zdaj prižgem televizijski sprejemnik, bo kdo potegnil pištolo ali bo gorel avto.«

Njegovih 5 naj stvari

CIK-CAK ZAJČKI IN BUM RISANIH OGLASOV

Prvi risani film je ustvaril, ne da bi imel naročnika … »Narisal sem črnega mačka, ki je mimoidočim ženskam trgal najlonke. Nekaterih ni mogel strgati, ker so bile kakovostne. Vodilnim pri Polzeli je bila moja ideja všeč. Ponudbe velikih jugoslovanskih podjetij so začele deževati. Vsi so hoteli risanke reklame. Mercator je dobil slovenska narečja, ki se srečajo v trgovini, Indijanček se je smejal ob Viki kremi, Visoki C, Dvojni A, ne-bo-vam-uspelo-Jelovica in Cik-cak zajčki, ob katerih so se večernega umivanja zobkov naučile generacije …«

Leta 1973 je odšel v Nemčijo in kot svobodni umetnik pri Bavaria Filmu začel animirati serijske filme. Trinajst od svojih sedemnajstih »nemških« let je delal za Guillerma Mordilla. Zanj je narisal več kot štiristo kratkih risank, odkupili so jih studii iz tridesetih držav.

HEJ, STARI!

Miki Muster je človek domišljije, ki je o Lakotniku zapisal, da je kopriva, ki nikoli ne pozebe. Mlade je učil lepih, tu in tam resda arhaičnih besednih zvez; oni so jih potem uporabili v prostih spisih v šoli in bili pohvaljeni. Tovarišice pa so začele brati njegove Dogodivščine. Otrokom je z dejanji svojih junakov – »Pogrezni se rajši od sramu, ker napadaš neoborožene!« – vcepljal, kaj je prav in česa ne bi smeli početi. In je tisti, ki je med mladino posejal izraz hej, stari! »Zakaj moje stripe tako radi berejo? Tudi po desetkrat se jih lotijo, vem. Zato, ker so zgodbe grajene tako, da so vedno bolj napete in se na vrhuncu nehajo. Kot dober film. Če je res dober, dve uri mineta, kot bi mignil, in si na koncu rečeš: škoda, še bi gledal … Tako si jaz predstavljam dober strip.« So ga otroci kdaj klicali domov, naj jim pove, kaj se bo zgodilo naprej? »Ja, so. Še na ulici so me ustavljali. Ampak, oprostite, tudi jaz nisem vedel. Zgodbo sem že imel v glavi, toda kakšna bo zadnja, dvanajsta slika, nisem vedel.« Kot vsi avtorji stripov jih je v otroštvu požiral tudi sam. Spomni se zgodbe v madžarščini, ki jo je desetletja pozneje uporabil kot idejo pri risanju gradov in strahov. Nasilnih pa ni maral. »Povesti morajo biti smešne, zabavne, poučne in po možnosti brez nasilja. Moj Gulikoža je res vsakega strašil, da mu bo slekel kožo, a tega ni nikoli naredil, ker so drugi vedno zmagali. To je pozitivno. Otroka ne smeš vzgajati z nasiljem, temveč s prebrisanostjo in tako, da braniš šibkejše. Moji trije so počeli prav to. Nasilja sem se vedno izogibal. Če pa zdaj prižgem televizijski sprejemnik, bo kdo potegnil pištolo ali bo gorel avto. Ali seks! Samo to lahko vidiš.«

»Mene resno življenje in problemi ne zanimajo preveč. Kar zadeva opazovanje ljudi, sem po naravi karikaturist. In če sem že kdaj bil v družbi, sem opazoval po svoje. Drugi so ugotavljali, ali je nekdo simpatičen, duhovit, zoprn, mene pa je skrbelo samo to, kako bi narisal njegov značaj.«

MUC, KI TRGA NAJLONKE, ZAČETNIK RISANIH REKLAM

No, bil je tudi prvi, ki si je na našem prostoru drznil narisati punčke »oben ohne«, zgoraj brez. Vendar estetsko. »Kot kipar namreč menim, da ni lepšega na svetu kakor lepo žensko telo! Akt sem res vpletel v stripe, a zaradi tega nisem pokvaril nobenega otroka. V prazgodovini ženske niso nosile modrčkov, zato so bile zgoraj brez, in tudi moje Indijanke so se kopale gole. Sprva sem jim zakrival prsi z dolgimi lasmi, toda te punčke so bile tako estetske, da ni bilo na njih nič pohujšljivega. Z grobim seksom ali z nasiljem nikdar nisem pridobival bralcev.« In tudi njegov prvi risani film je bil maček, ki je mimoidočim ženskam trgal najlonke. Erotično. »Res je. Narisal sem ga, ne da bi imel naročnika. Bil je neke vrste pilot. Hotel sem videti, ali mi ga bo uspelo prodati. V tedanjih časih so snemali tovarno, direktorja, delavce, ki gredo zjutraj v službo, nekaj strojev in ljudi za njimi, kakšen izdelek, potem spet direktorja in na koncu delavce, kako zadovoljno odhajajo domov. To so bili dveminutni filmi, čista propaganda za tovarne. En sam dolgčas. Rekel sem si, jaz pa bi naredil malo heca, in sem za Polzelo narisal muca, ki ženskam trga nogavice, ko pa je prišla mimo prava, z nogavicami Polzela, ga je odvlekla s sabo. Potem so na moja vrata začeli trkati predstavniki bank, tekstilne in živilske industrije … Imel sem toliko dela, da sem ga komaj zmogel. Začeli so me klicati še s Hrvaške in iz Srbije. Tako sem si na svojem področju pridobil monopol. Nisem ustvarjal kakšne visoke umetnosti, temveč za široko občinstvo. In ko so ljudje šli v trgovino, so se spomnili mojih reklam in kupovali izdelke.«

»Otroci so me še na ulici ustavljali, naj jim povem konec zgodbe. Ampak, oprostite, tudi jaz nisem vedel. Zgodbo sem že imel v glavi, toda kakšna bo zadnja, dvanajsta slika, nisem vedel.«

ZABAVA ZA OTROKE, STARE OD ŠEST DO DEVETDESET LET

Vsega, česar se je lotil, se je naučil sam. »Ko sem začel ustvarjati risane filme, sem si kupil pripravo, da sem videl, kako to počnejo drugi. Veste, vsako sličico posebej sem ustavljal. Tako sem se naučil, kako se nariše hitri tek, premikanje nog, blisk nad gradom.« Kako? »Ugotovil sem, da najprej narišeš sliko z gradom, potem štiri sličice nič, prazen bel papir, sledita dve popolnoma črni sličici, znova se pokaže grad, dve sličici, spet črna pa bela – cfcfcf! zakroži z rokami – in se zgodi blisk! Te trike sem nato uporabil v svojih prigodah.« V čem je bistvo delanja dobrih stripov? »V tem, da ljudi zabavaš. Da zabavaš otroke, stare od šest do devetdeset let.« Že, ampak življenje ni hec, kaj? »Ne, ni. O nas ilustratorjih in humoristih ljudje vedno mislijo, da smo zabavni in smešni. Jaz pa sem resen človek. Nisem eden tistih, ki bi vsak dan posedal po lokalih ali klubih. Ne maram debatnih krožkov. Tudi ljudi ne maram preveč.« Se lahko nekdo, ki z živalskimi podobami slika človeške lastnosti, odmika ljudem? Niti skrivaj ne opazuje njihovih odzivov na pestrost življenja? »Mene resno življenje in problemi ne zanimajo preveč. Kar pa zadeva opazovanje ljudi, sem po naravi karikaturist. In če sem že kdaj bil v družbi, sem opazoval po svoje. Drugi so ugotavljali, ali je nekdo simpatičen, duhovit, zoprn, mene pa je skrbelo samo to, kako bi narisal njegov značaj.«

____________