Beseda urednika
Piše: Aleš Čakš . Foto: Voranc Vogel/Delo
In je konec … poletja. Tistega letnega časa, ki ga vsako leto komaj čakam. A z leti se marsikaj spreminja. Letos poleti sem prvič zaznal, da mi res visoke temperature in vročinski vali ne ustrezajo več. Nikakor. Morje še vedno obožujem, a to je v Sredozemlju še zelo mikavno tudi septembra, oktobra, celo novembra. In takrat tudi hude vročine ni več.
Zato zna biti, da se bom odslej bolj veselil pozne pomladi in zgodnje jeseni. Jesen imam rad že od nekdaj, nenazadnje imam takrat rojstni dan. Narava se umiri, porumeni, porjavi, dnevi so krajši, več je teme. A tema mi ni tuja, celo rad jo imam. Včasih celo bolj kot žareče sonce.
Mogoče je jesen zame obdobje, ko grem najbolj vase, čeravno je to zame, ob pomladi, tudi najbolj delavno obdobje. A ko sem v pogonu, me nič ne ustavi, ideje buhtijo, domišljija za pisanje se krepi.
Seveda nikakor še nisem v jeseni življenja, a vem, da počasi, počasi trka na vrata. In hej … nič hudega. Morda se jé potihem celo veselim, takrat bo 24 ur na dan samo mojih, delal bom natančno tisto, kar bom želel, včasih pa tudi … nič. In sploh še ne bom tako zelooo star.