Po Šrilanki z odprtimi vrati in okni

Po Šrilanki z odprtimi vrati in okni29. 12. 2016

Tekst in foto: Tine Kračun

ŠRILANKA – Družinsko potovanje z nahrbtniki

Vrnili smo se po desetih dneh. Ostali bi lahko še dlje. Še mesece bomo podoživljali popotovanje po Šrilanki. Prvo družinsko potovanje, z nahrbtniki v oddaljene kraje. Pred odhodom sva bila z Majo zaradi otrok bolj previdna. Kako se bosta spopadla z jet-lagom? Jima bo drugačna kultura všeč? Kaj če ju pičijo okuženi komarji? In če zbolita? Bosta jedli? Vsi strahovi so se izkazali za neutemeljene – razen hrane: Lara in Davorin sta bila na dieti pomfrija, riža in pice, ko je bila ta dosegljiva.

Duhovna moč

Bila je nepozabna pustolovščina. Začeli smo v Colombu, natančneje v Mount Lavinii. Izjemen hotel na plaži, s še bolj imenitno zgodovino. V Mount Lavinii je tudi del Slovenije (več o tem v okvirčku). Po kosilu in plavanju v bazenu smo se odpravili v Colombo. Večer smo preživeli v klubu, kjer se zbirajo ljudje nizozemske dediščine. Praveen, sošolec s fakultete, danes pa okoljski aktivist na Šrilanki, sicer nima nizozemskih prednikov in se je lahko včlanil šele pred kratkim. S soprogo sta nas pogostila z večerjo karijev in šrilanško posebnostjo, hoppersi; podobni so palačinkam, narejeni iz kokosovega mleka in riževe moke ter odlična priloga slanim in sladkim jedem. Celo otroka sta jih pokusila.

Budizem je filozofija, ne religija, mi je odgovoril.

Duhovno moč Šrilanke občuti vsak popotnik; na to ga opozarjajo nešteti kipi Bude. S Praveenom sva razglabljala, da globalni duhovni vpliv Šrilanke presega njeno teritorialno omejenost. Je to zaradi budizma, ki je prevladujoča religija? Budizem je filozofija, ne religija, mi je odgovoril.

Največji kip Bude v sedečem polažaju na svetu, Dambulla

Slonja sirotišnica v Pinnawali je tri ure vožnje oddaljena iz Colomba. Tam skrbijo za slone, ki so bili poškodovani med državljansko vojno in ne bi mogli preživeti v divjini. Opazovali smo živali, ki se kopajo v vodi, ter mladiče, ki so jih hranili z mlekom. To je bil naš prvi stik s sloni, ki so na Šrilanki nacionalna posebnost. Tukaj namreč živijo Elephant Maximus Maximus, ki veljajo za največje v Aziji. Čeprav boste zasledili veliko zapisov o spornosti takšnih sirotišnic, sploh zapisov, da z njimi grdo ravnajo, bi sloni, ki v sirotišnici preživijo, v naravi umrli.

Ob izhodu je manjša delavnica, kjer iz slonjega blata izdelujejo papir. Zanimiva in inovativna ideja, ki pritegne turiste.

Potem se je od nikoder nad nami pojavil črn oblak in strele so začele šibati. Sloni so se vznemirili in razpršena horda se je zbrala ter hitro v vrsti začela drveti v zavetje dreves.

Strele med sloni

Sloni so vseeno najsrečnejši v naravi, zato nas je pot peljala naprej proti Habarani, ki ni samo v osrčju kulturnega trikotnika, zgodovinskih mest Polonnaruwe, Anuradhapure in Sigiriye, ampak tudi v bližini narodnih parkov Minneriya in Kaudulla, kjer se zbira veliko slonov.

Obisk narodnega parka je del vsakega izleta po Šrilanki, saj jih je kar nekaj. Medtem ko lahko v najpopularnejšem med njimi, Yalla, vidite tudi leoparda, smo se mi odločili za Kaudullo predvsem zaradi veliko slonov. In res je bilo fascinantno. V divjini, v svojem naravnem habitatu, so nekaj posebnega. Po vožnji skozi gozdove smo zapeljali na veliko čistino, v osrčju katere je bilo jezero. Popoldne se tam zbirajo velike horde slonov. Nekaj sto jih je mirno jedlo in počivalo ob jezeru. Tudi obilica terenskih vozil, iz zavetja katerih so jih opazovali radovedni turisti, jih ni zmotila. Potem se je od nikoder nad nami pojavil črn oblak in strele so začele šibati. Sloni so se vidno vznemirili in razpršena horda nekaj desetih živali se je zbrala ter hitro v vrsti začela drveti v zavetje dreves. Naš safari je bil prej končan. V močnem neurju, ko so strele švigale v naši neposredni bližini, smo se v kombinacijah konca sveta in scen iz Jurskega parka prebijali skozi džunglo nazaj proti hotelu.

Sloni so posebnost Šrilanke in nacionalni simbol. Tako kot njena zgodovina. Tri starodavne prestolnice z zgodbami zgodovine priljubljenih in osovraženih kraljev, izgubljenih in dobljenih spopadov so kulturno srce Šrilanke. Med njimi je najbolj impresivna Sigiriya, visoka skala s planoto, ki je bila pred 1600 leti kratek čas prestolnica, nato budistični tempelj, danes pa ena izmed glavnih znamenitosti Šrilanke. Tako kot jamski tempelj v Dambuli, kjer boste videli največji kip Bude v sedečem položaju na svetu.

Proga je speljana čez plantaže čaja, narodne parke, doseže tudi nadmorsko višino 2000 metrov ter se ponovno spusti. Potovanje v drugem razredu, z odprtimi vrati in okni, iz katerih smo zrli v prepade neposredno pod nami, je bilo res nepozabno doživetje.

Potovanje z odprtimi vrati in okni

Pot nas je vodila naprej proti Kandyju, stari prestolnici Šrilanke v hribovitem delu, kjer v budističnem templju hranijo Budov zob. Prevoz po Šrilanki je razmeroma preprost. Kot večina popotnikov smo potovali s taksiji in železnicami. Obstajajo tudi precej dobre avtobusne povezave. Avtobusi so skoraj izključno indijske izdelave, znamke Lanka Ashok Leyland, so zelo polni in zato neudobni za potovanje. Taksiji so zelo priljubljeni med turisti ter zato tudi enostavno dosegljivi in cenovno dostopni. Posebna zgodba so železnice, ki so jih zgradili Angleži za prevoz čaja. Sicer ne tako razvit sistem kot v Indiji je zelo zanesljiv, predvsem pa nam je pokrajina, po kateri so proge speljane, vzela dih. Tudi otroka sta bila navdušena in ju sedem ur trajajoča pot iz Kandyja v Ello ni niti malo dolgočasila. Proga je speljana čez plantaže čaja, narodne parke, doseže tudi nadmorsko višino 2000 metrov ter se ponovno spusti. Zavita trasa naredi tudi osmico. Potovanje v drugem razredu, z odprtimi vrati in okni, iz katerih smo zrli v prepade neposredno pod nami, je bilo res nepozabno doživetje.

Čajevi nasadi

Z vlakom smo prišli v Ello. To je mesto, ki ga boste našli v skoraj vsaki azijski državi. Povsem nepomembno z vidika zgodovine ali naravnih znamenitosti, je pa nekakšna mističnost presunila zahodnjaške iskalce oaze miru in ko so prvi začeli odpirati prenočišča, so turisti samo še prihajali. Ella je zahodnjaško zavetišče sredi Šrilanke. Tukaj smo si odpočili v osrčju džungle, si ogledali tovarno čajev, šli na pohod na Little Adam’s Peak in uživali v lokalnih karijih. Med drugim smo izvedeli, kako poteka trgovanje s čajem. Vsak torek je v Colombu dražba, na kateri glavne čajne znamke testirajo čaje lokalnih proizvajalcev. Vrečko s 1500 kilogrami čaja na koncu kupi tisti, ki da najvišjo ponudbo. V Elli smo ostali 24 ur, potem nas je pot peljala do Mirisse, najlepše plaže na Šrilanki.

Peščene plaže, želve in ribe

Peščena plaža v Mirissi

Zadnje tri dni smo nameravali preživeti ob obali in dolgo sem iskal plažo, ki bi bila najprimernejša. Medtem ko so mesta na zahodni obali preveč turistična, je morje na južni obali preveč divje za kopanje. Mirissa je po mojem poizvedovanju očarala še vsakogar. Ribiška vasica z zalivom s široko peščeno plažo je zatočišče za deskarje in sonca željne popotnike. Restavracije s svežimi ribami, med katerimi prevladujejo rdeči hlastači, veliki škampi in jastogi, imajo mize skoraj pri morju. Tukaj lahko čez dan mirno sedite v senci, pijete pivo Lion in opazujete otroke, ki se igrajo v plitvini. Zvečer pa uživate v ribah na žaru.

Lara, Davorin in ribiči, ki čakajo na plen

S tuk-tukom smo se odpravili tudi do mesta Galle, nizozemske trdnjave ter se na poti ustavili v valilnici želv. Te so še ena šrilanška posebnost. Tukaj pomagajo poškodovanim želvam, izležene pa po »inkubacijski dobi« vrnejo v morje. Ob sončnem zahodu smo opazovali ribiče, ki sede na palicah mirno čakajo na plen.

Do letališča v Colombo smo se vrnili z vlakom. Pokrajina je bila tokrat drugačna od hribovite pokrajine med Ello in Kandyjem. Potovali smo ob morju. Proga je ponekod speljana dobesedno nekaj metrov od morja. Na njej se je leta 2004 zgodila tragična nesreča, ko je cunami zalil vlak, tako da je umrlo 1700 ljudi, ki so bili na poti iz Colomba proti morju. Velja za največjo železniško nesrečo v zgodovini. Sploh je cunami Šrilanko zelo prizadel, saj je bilo tukaj, za Indonezijo, največ žrtev.

Ob sončnem zahodu smo z vlakom prispeli v Colombo. Po desetih dneh na otoku, ki so ga Angleži med letoma 1815 in 1948 imenovali Cejlon in so domačini potrebovali še nekaj desetletij, da so sprejeli ime Šrilanka, verjetno ne bomo konvertirali v budizem, nas je pa prevzela pokrajina, uživali smo v pitju čaja, karijih in hopperjih … Žal se nismo naučili deskati … to ostane za prihodnjič.

________

Slovenija na Šrilanki

Sanath Ukwatte, častni generalni konzul Republike Slovenije na Šrilanki, pod slovensko in šrilanško zastavo

Šrilanka je za Slovence priljubljen cilj. Le malokdo pa ve, da je na Šrilanki častni generalni konzul Republike Slovenije, gospod Sanath Ukwatte, ki je lastnik več hotelov, med njimi tudi hotela Mount Lavinia. Gre za nekdanjo guvernerjevo rezidenco ob plaži, v predmestju Colomba, z izjemno zgodovino.

Leta 1805 je bil sir Thomas Maitland imenovan za drugega guvernerja britanskega Cejlona. Pridobil je zemljišče na »Galkissi« (Mount Lavinia) in se leta 1806 odločil zgraditi osebno prebivališče.

Hotel Mount Lavinia

Legenda pravi, da je na zabavi, ki je potekala v njegovo čast, srečal lokalno plesalko Lovino Aponsuwa. Maitland se je v Lovino zaljubil. Med gradnjo je guverner zgradil skrivni predor do njene hiše, da sta se lahko tajno srečevala. Rezidenco je poimenoval po njej, Mount Lavinia.

Prihodnji guvernerji so rezidenco posvojili in jo širili. Danes pred tem čudovitim hotelom, palačo z izjemno zgodovino, visi tudi slovenska zastava.

_____