Intervju: Mirt Komel je filozof, pisatelj, predavatelj, raziskovalec, razlagalec sveta

Piše: Kaja Komar . Foto: Matej Pušnik, osebni arhiv

Intervju z Mirtom Komelom nikoli ni pogovor o eni sami temi. Čeprav sem imela vprašanja skrbno zasnovana, sem na poti do Fakultete za družbene vede v Ljubljani, kjer študentom kulturologije predava o filozofiji in književnosti, srečala prijateljico, pretreseno zaradi vojn, volitev in globalnih kriz. Spraševala se je, kakšen svet zapuščamo našim zanamcem. S to mislijo sem tudi vstopila v kabinet filozofa, pisatelja in erudita, poln knjig, plakatov, manifestov in spominkov z različnih koncev sveta. Komel, z bakreno džezvo za kavo v roki, je bil takoj pripravljen razpreti vprašanja o stanju duha našega časa, občutku »konca sveta«, medosebnih odnosih in o tem, kakšno mesto ima filozofija danes.

Veliko ljudi ima občutek, da živimo v času stalne krize, vojn, političnih napetosti, informacijskega kaosa, podnebnih groženj. Se vam zdi, da gre pri napovedi tretje svetovne vojne in občutku ‘konca sveta’ za pretiravanje ali za realen občutek našega časa?
Naj vas takoj pomirim: Ni se nam treba bati tretje svetovne vojne, kajti tretja svetovna vojna je žal že tukaj. Število oboroženih konfliktov po svetu že presega število tistih v času druge svetovne vojne. Uporabljajo se številni evfemizmi, da ne bi uporabili besede vojna — zato se govori o vojaških operacijah, vojaških konfliktih … Živimo v stanju stalnega konflikta, ki ga zakrivajo natanko takšni evfemizmi. Jezik mehča realnost, da bi jo lažje sprejeli, toda občutek napetosti ostaja. To omogoča, da nekdo lahko hkrati vodi vojno in drži populacijo v šahu prav z občutkom strahu pred eskalacijo, ki pa je že med nami. In tu je moj filozofski poudarek – eskalacija se je že zgodila in konec je že napočil. Vprašanje pa je, kako se bomo mi kot človeštvo s tem spopadli.

Občutek konca sveta pa ni samo političen, je tudi eksistencialen. Ali smo izgubili vero v prihodnost?
Občutek konca sveta je ponavljanje že videnega, pa vendar gre hkrati tudi za nekaj novega. Apokaliptična vizija konca sveta, ki jo je porodilo krščanstvo, je še vedno z nami, pa čeprav v sekularni različici. A kar je novega je občutek, da nimamo več prihodnosti. Preigravamo že videno, od atomske katastrofe do ekološke, ki se zdi veliko bolj realna grožnja od vseh navedenih. V tej perspektivi je naš čas izposojen čas od prihodnjih generacij. Slavoj Žižek denimo govori o “času konca časa”. Danes zaradi podnebnih sprememb ne občutimo več cikličnega časa narave, hkrati izgubljamo občutek za zgodovino in s tem linearni zgodovinski čas. Zdi se nam, da živimo na koncu zgodovine, v najboljšem možnem svetu, ki pa še zdaleč ni dober, daleč od tega. In grožnje — od atomske do ekološke — delujejo kot mehanizmi, ki nam preprečujejo misliti prihodnost. Namesto neposrednega soočanja s težavami to kompenziramo z imaginarnimi scenariji, kot je vzpostavitev življenja na Marsu ali transhumanistično transplantacijo zavesti v digitalno realnost. Občutek imamo, da je naša prihodnost začrtana in da smo popolnoma nemočni.

Pa smo res?
Nemočni smo natanko toliko, kolikor verjamemo v neizbežnost teh procesov, ki jih vsekakor ne moremo zaustaviti vsak zase, saj je rešitev možna izključno kot skupna, kolektivna akcija. Razsvetljenska ideja napredka, ki enači novo z boljšim, je danes očitno postala fantazma. Zgodovina človeštva ni linearni razvoj od slabšega na boljše, saj smo kot civilizacija večkrat krepko nazadovali in nasploh se mi zdi, da smo naredili več korakov nazaj kot naprej. Dovolj je pogledati geopolitično dogajanje od Ukrajine prek Gaze do Irana, da vidimo, kako slogan “Nikoli več” — splošen konsenz po koncu druge svetovne vojne, da se kaj takega ne sme več ponoviti — ne deluje več. To je tipičen primer regresije naše aktualne politične sedanjosti, ki verjame, da napredujemo zgolj zaradi tega, ker se razvijajo nove in nove tehnologije, ne vidimo pa, kako se splošno stanje stvari slabša.

Morda je čas, da se obrnemo po nasvet k filozofu. Kaj nam lahko filozofija ponudi?
Zanimivo je videti, kako se je spremenila javna funkcija filozofov. Gre za permutacijo dveh modernih pozicij. Ena uteleša miselnost G.W.F. Hegla in druga Karla Marxa. Heglova podoba Minervine sove, ki razpre svoja krila šele takrat, ko pade mrak, nas uči, da filozofija razume svet šele za nazaj, se pravi, ko se je neka doba že dovršila. Marx si izbere drugo žival, galskega petelina, ki oznanja zarjo novega dne, s čimer je njegov pogled uprt v prihodnost tako, da je svet treba ne samo znati interpretirati, temveč ga je treba tudi spremeniti. Mislim, da moramo biti kot filozofi tako atenske sove kot tudi galski petelini in se zavzemati tako za interpretacijo kot akcijo. Naša naloga je, da diagnosticiramo, kje so težave in opozorimo na stvari, ki ne delujejo, s čimer odpiramo možnost za akcijo v smeri spremembe sveta na boljše. Mimogrede, ko gre za časopis Goodlife (Dobro življenje): Aristotel je tisti, ki je skoval pojem “dobrega življenja” (eudaemonia), pri čemer je pri njem, po eni strani, šlo za etično vprašanje odnosa človeka s samim seboj in bližnjimi, po drugi pa tudi za skupnost in vprašanje skupnega dobrega. To preprosto vodilo bi lahko prevzeli v naši aktualni politiki kot iskanje minimalnega skupnega imenovalca, kaj bi bilo dobro za vse, ne pa da se v ospredje postavlja teme, ki razdružujejo. Namesto polarizacije političnega prostora in antagonizacije političnih akterjev bi lahko nekaj tako preprostega kot je skupno dobro marsikaj rešilo.

Ali v današnji izrazito individualizirani družbi še obstaja občutek, ideja skupnega sveta?
Hannah Arendt je politično delovanje opredelila kot zelo specifično akcijo, se pravi kot nekaj, kar je mogoče zgolj v interakciji s soljudmi. Nihče ne bo nikoli sam rešil človeštva, rešimo ga lahko le s skupnim političnim delovanjem. Nobena heroična hamletovska pozicija tukaj ne zaleže, treba je vse prej česa drugega, težava pa je v tem, da je ideja skupnega sveta, kot je nekoč obstajala, iz vrste razlogov — od katerih se mi zdijo najbolj sporni tisti, povezani z vzponom novih tehnologiji — šla po zlu. Zato smo se znašli v položaju, ko moramo ta skupni svet spet iznajti, dobesedno znova zgraditi nekaj, kar bi bilo podobno svetu, skupnemu za vse ljudi. S sredstvi in v pogojih, v katerih smo se pač zdaj znašli.

Spletne platforme obljubljajo več komunikacije, več stikov, več druženja. Pa res krepijo skupnost ali delujejo nasprotno?
Socialna omrežja obljubljajo več stika, a dejansko delujejo v natanko nasprotni smeri. Bolj kot si izoliran, več jih uporabljaš, in več kot jih uporabljaš, bolj si izoliran. Če pogledamo skoraj laboratorijsko situacijo, kako deluje družba zgolj prek socialnih omrežij, se lahko spomnimo obdobja epidemije Covid-19. Bili smo, kot se je temu takrat reklo, socialno izolirani, a hkrati v nekakšnem fiktivnem stiku prek digitalnih omrežij. Kaj se je zgodilo? Ljudje so postali še bolj željni druženja v živo. Pokazalo se je, da digitalna komunikacija ne more nadomestiti skupnega prostora. Lahko ga simulira, ne more pa ga ustvariti. Skupni svet ni le izmenjava informacij, temveč tista krhka, eluzivna izkušnja nečesa, kar imamo skupnega z drugimi.

V enem od intervjujev ste omenili, da smo postali aparati socialnih omrežij. Kaj pa to pomeni za našo svobodo?
Ko gre za vprašanje svobode, gre za zelo prikrit in zahrbten premik v razmerju med tem, čemur smo včasih rekli delovni čas in prosti čas. Zgodovinski dosežek delavskih gibanj je pripeljal do sodobnega pojma prostega časa in nekako, kako bi rekel, idealen razrez dneva: osem ur dela, osem ur prostega časa in osem ur spanja. Z vzponom socialnih omrežij vedno več ljudi svoj prosti čas preživlja v virtualnem svetu, kot oddih od delovnega časa. Ne zavedajo pa se, da je ta čas postal predmet poblagovljenja, saj se osebni podatki, informacije in vsebine spreminjajo v tržno blago. V prostem času torej “delajo” za korporacijo, ki stoji za socialnimi omrežji. Na drugi strani pa je samo delo postalo nekaj, pri čemer skoraj moraš uživati. Če nisi izbral poklica, ki te veseli, osmišlja in izpolnjuje, potem je nekaj narobe s tabo in ne s službo. Ideal današnje družbe je, da mora biti delo užitek, užitek prostega časa pa smo napolnili z neko zelo perfidno obliko dela – neplačanega dela za korporacije.

V svojih zapisih razlikujete med užitkom, ki predrami, in ugodjem, ki uspava. Kako to razliko razumeti v kontekstu današnje družbe, ki spodbuja predvsem varno in predvidljivo zadovoljstvo?
Moderni subjekt uživa na zelo poseben način, o tem je večkrat pisal Slavoj Žižek; išče namreč tip objektov, ki bi mu nudili užitek brez užitka. Kava brez kofeina, cigareta brez nikotina, čokolada, ki hujša. In če se navežemo na socialna omrežja, dobimo tudi seksualnost brez seksa. Ta voajeristična, ekshibicionistična, skopična pornografska industrija poganja dobršen del socialnih omrežij …


… ki nudijo užitek brez užitka?

Natanko tako. Užitek je neposreden stik z objektom uživanja in v tem tiči tudi nek trenutek tveganja. Tveganja izgube obraza, časti, lahko tudi življenja. Tega smo se kot postmoderna družba znebili, da bi lahko uživali brez preprek in nevarnosti. Simptom tega so postmoderna razmerja, seksualna in ljubezenska. To so razmerja, ki so pravzaprav ne-razmerja. “Situationshipi” in podobno. Postmoderni subjekt si želi ljubezen brez solz, trpljenja, ran in izgub. Ena najlepših definicij ljubezni v zgodovini filozofije je, da si pri drugem kot pri samem sebi, in da v drugem izgubiš samega sebe. V preteklosti so se ljudje zaljubljali, da bi izgubili sebe in se »odpočili« od svojega lastnega jaza. Postmoderni način ljubezni pa je obraten, zelo egocentričen, v ospredju je ego, ki hoče biti ljubljen, ne da bi izgubil sebe, se pravi, ne da bi sploh ljubil.

Kaj se je zgodilo z intimnostjo, dotikom in ranljivostjo? Ali v digitalni dobi še bolj hrepenimo po neposrednem stiku ali se ga morda bojimo?
Socialna omrežja so samo vrh ledene gore in druženje tam je le eden od simptomov tega, kako so se spremenili medčloveški odnosi v našem času. Pri vprašanju medčloveškega stika gre za zelo ambivalenten pojav. Ljudje si ga želijo, ga pogrešajo — in zato številne aplikacije skušajo prav to tudi proizvesti – stik namreč. Platforme ustvarjajo fantazmo nekega medčloveškega stika in to odigrajo tako, kot se v pornografskih filmih odigra seksualnost. To so fiktivne, zdramatizirane, karikirane verzije realnosti. In natanko zaradi tega ljudje čutijo tesnobo pred pristnim človeškim stikom, pred tem, da bi se fantazija v virtualnem svetu dejansko prelevila v realnost. Kajti strah jih ni le srečanja z drugim, temveč predvsem srečanja s samim seboj. Niti ni presenetljivo, da se ljudje odločijo za razmerje z umetno inteligenco, ki je predvidljivo in brezstično, tako da je tesnoba pred neposrednim stikom odpravljena. V filmski umetnosti o tem govori film Ona (Her), še bolj eksplicitno Iztrebljevalec 2049 (Blade Runner 2049), v katerem umetna inteligenca najame prostitutko, da se lahko hologramsko projicira v njeno telo in omogoči stik v živo. Filma govorita v jeziku znanstvene fantastike, a to je realnost. Sicer pa, kot je rekel filmski kritik, moj prijatelj Marcel Štefančič Jr., realnost v zadnjih časih prehiteva filmsko imaginacijo. ZF filmi bolj ali manj reflektirajo sedanjost, prihodnost ostaja distopična. Redkokatera umetnost ali umetnik si drzne zamišljati nekaj utopičnega, torej boljšo prihodnost.

Pa leposlovje?

Umetnost je vedno imela zelo dober občutek za diagnozo stanja stvari v družbi. Znala je dodobro potipati pacientov pulz in ugotoviti, kaj se z družbo v resnici dogaja. Leposlovje je z refleksijo lastnega zeitgeista pripomoglo tudi k spreminjanju družbe. Da je lahko napisal Kapital, je Marx naštudiral vse velike politične ekonomiste. Da bi razumel francosko družbo tistega časa, je bral Balzaca.

Kaj pa vam pisanje literature omogoča, česar čista teorija morda ne zmore?
Glede tega je moja pozicija faustovska: “dvoje src bije v prsih mojih”, eno je filozofsko, drugo je literarno, pri čemer se moja strast do pisanja pretaka iz enega prekata v drugega. Mislim, da se je treba otresti predstave, da je literatura stvar srca, filozofija pa stvar razuma. Vsako dobro literarno delo je še kako dobro premišljeno in ni samo stvar trenutnega navdiha. In enako, filozofija je dobra samo, kadar izhaja iz strasti srca. Stična točka med obema pa je pisanje in njegova hrbtna plat prav tako, branje.

Bi morala družba več brati?
Upad branja je očitna težava sodobnega časa, in to ne le pri mladih. Zato so hvalevredne vse iniciative, ki poskušajo spodbujati branje knjige. Branje leposlovnega dela je zelo svojska izkušnja, kjer si sam svoj režiser in se lahko v tvoji glavi odvrti vse, kar je zapisano z besedami. V tem oziru naj omenim, da smo s kolegi in kolegicami na FDV ustvarili izbirni predmet Bralni seminar. Podpiramo tudi Ljubljanski manifest, ki govori o branju na višji ravni, to je branje zavoljo čistega bralnega užitka. Kakorkoli je to kaplja v morje v vseh globalnih procesih, ki nas tepejo z vseh mogočih strani, so prav takšne iniciative tiste utopije, ki jih danes potrebujemo. Čas si je treba vzeti, samo za to gre. In to tako za knjige kot tudi prijatelje in somišljenike, ki se skupaj borimo za boljši jutri.

Izr. prof. dr. Mirt Komel je predavatelj pri predmetih Moderna filozofija in Sodobna književnost na Oddelku in katedri za kulturologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, raziskovalec na Inštitutu za filozofijo Filozofske fakultete UL, poleg številnih znanstvenih monografij in člankov pa je izpod njegovega peresa nastalo tudi veliko romanov (Pianistov dotik, Medsočje, Detektiv Dante, Akiles in Črepinja)