Razmišljal in fotknil Žiga Drofenik
Verjetno še nikoli ni bilo slabšega momenta biti pop-rock glasbenik v Sloveniji. Televizijskih oddaj z glasbeno vsebino ni več, klubska scena že nekaj let hira, komercialne radijske postaje se slovenske glasbe otepajo kot hudič križa – od zahtevanih 20 %, ki bi jih morala dosegati slovenska glasba v njihovem etru, se eno leto po uvedbi t. i. kvot deleži le-te gibljejo od mizernih 8 % do poraznih 15 %, interneta v Sloveniji glasbenik zaradi (ne)ukrepov Urada za intelektualno lastnino še vedno ne more monetizirati, zadnji finančni obračun SAZAS-a pa je s prepolovljenimi avtorskimi honorarji v primerjavi s prejšnjimi leti slovenske avtorje šokiral do te mere, da se nekateri resno sprašujejo o smislu nadaljevanja svoje kariere. Vlagati v lokalni glasbeni talent v teh razmerah meji že skoraj na poslovni samomor. S somišljeniki smo se prav zato prelevili v kamikaze in odprli glasbeno agencijo.
BLIŽNJE SREČANJE TRETJE VRSTE Z RADIJSKIM UREDNIKOM
S kakšnimi mlini na veter se danes za svoj kos glasbene pogače borijo slovenski muzičarji, lepo ponazori primer bližnjega srečanja tretje vrste z urednikom ene izmed radijskih komercialk. Na nedavni predstavitvi nove Siddhartine plošče »Nomadi« sem po naključju pristal ob omizju z urednikom večjega komercialnega radia. Ker nisem mogel držati jezika za zobmi, sem ga vprašal, kdaj namerava njegov dotični radio zamenjati svojo kratko playlisto skladb (ta je celo krajša kot moja privatna zbirka mp3jev na telefonu), ki je že od lansiranja tega radia praktično enaka in ne seže dlje od letnice 2000, kot da se je glasba v 21. stoletju nehala razvijati. Vsakič ko zjutraj odidem na fitnes, kjer vrtijo ta radio, me namreč ob isti uri ob istih dnevih pričakajo isti komadi. Med ogrevanjem slišim It’s My Life od No Doubt in zdaj že na pamet vem, da mu sledi Linger od Cranberries in tako naprej od Bohemian Rhapsody do Alanis Morissette, dokler si ne nadenem slušalk. Podoben princip radia imajo v Gauntanamu, ko zapornika posadijo na stol v samici, mu nataknejo slušalke in mu na glas rolajo isti komad, dokler se ne zlomi in izda pajdašev. Si kar predstavljam naslednji pogovor:
Terorist: »Aaaa! Prosim, prosim, samo Africe od Toto ne več!!!«
Paznik: »Utihni! Imaš srečo, da še nismo našli verzije Perpetuum Jazzile.«
Terorist: »Samo tega ne! Vse bom povedal!«
GLASBENA LOBOTOMIJA
A urednik se ob mojem vprašanju ni dal zmesti. Potrpežljivo in samozavestno mi je odgovoril, da že več let obiskuje radijske konference po svetu in sestankuje s strokovnjaki/svetovalci iz Anglije in Nemčije, ki so mu v glavo vcepili presenetljiv uvid v današnje uspešno glasbeno urednikovanje:
U: »Več poslušalcev kot imaš, manj različne glasbe moraš vrteti.«
Ž: »Kako, prosim? Lahko ponoviš?«
U: »Več poslušalcev kot imaš, manj različne glasbe moraš vrteti.«
Ž: »Lahko pojasniš?«
U: »No problem. Danes ljudje radio poslušajo itak samo še v avtu. Pol ure ali uro na poti v ali iz službe in takrat želijo slišati točno določene komade. Brez izjeme.«
Ž: »Kaj pa jaz? Saj sem jaz tudi vaš poslušalec, pa si dejansko želim nove muzike.«
U: »Ti nisi naša ciljna skupina. Ti se dejansko za muziko aktivno zanimaš. Mi te kot poslušalca sploh ne rabimo.«
Ž: »…« (insert funny disbelief emoji)
U: »Skratka, potrebe po novi muziki sploh ni. Še več. Svetovalci so nam celo dali en USB-ključek z 200 full proof komadi in garantirali, da nam s to playlisto definitivno uspe dobiti zvesto poslušalstvo.«
Ne upam niti pomisliti, kako bi izgledala zgodovina pop glasbe danes, če bi enako razmišljali uredniki leta 1954, ko so po pošti dobili prvo ploščo Elvisa.
In jim je res uspelo. Tako da, izgleda, nimam toliko pojma o muziki, kot sem si domišljal. Sploh pa ne upam niti pomisliti, kako bi izgledala zgodovina pop glasbe danes, če bi enako razmišljali uredniki leta 1954, ko so po pošti dobili prvo ploščo Elvisa, ali ko so v šestdesetih dobili v roke prvi singl Beatlov, v sedemdesetih disco, v osemdesetih hip hop in v devetdesetih Nirvano. Če bi preprosto zamahnili z roko in zabrisali demo posnetek v kot ter si rekli, da itak nove muzike ne potrebujejo, ker ljudje pač vsak dan želijo slišati enake komade. Ker so tako že navajeni. Verjetno bi še danes na lestvicah kraljeval Frankie Valli.
VPRAŠANJE ZA MILIJON DOLARJEV JE …
Kako naj ob taki mentaliteti danes na najbolj poslušane radie prodre nova slovenska skupina, je vprašanje za milijon dolarjev. In ravno zato smo ustanovili glasbeno agencijo SonicTribe. Ker v nasprotju z nekaterimi glasbenimi radijskimi uredniki verjamemo, da ljudje, sodeč po vedno večji obiskanosti slovenskih (plačljivih!) koncertov, dejansko zelo radi poslušajo kvalitetne slovenske pop-rock izvajalce. Tako stare kot nove – in to kljub temu da jih na radiu skoraj ni slišati (spet so tu izjeme: Val 202, Radio SI ipd.). Magnifico, Dan D in drugi so pred kratkim igrali pred razprodanimi Stožicami, Siddharta še vedno razprodaja dvorane po vsej Sloveniji in par tednov nazaj so novinci MRFY (slovenski indie-rock up in prvi bend, ki je postal del našega soničnega plemena) s predstavitvijo debitantske longplejke »Story« razturali pred polno tisočglavo dvorano Kina Šiška, medtem ko so še pred enim letom v Ljubljani igrali na Metelkovi. Kar pomeni, da upanje še obstaja in da ni vse tako črno, kot izgleda. Mogoče smo v tem trenutku na najnižji točki slovenske glasbene scene, ko se krivulja lahko obrne le še navzgor. Borzni analitiki bi v taki situaciji svetovali nakup delnic, zato vlaganje v slovenske muzičarje verjetno sploh ni slaba ideja. Beseda kamikaze pa naj bo raje kul ime za nov slovenski bend.
>>>>>>
ŽIGA DROFENIK – soustanovitelj glasbene agencije SonicTribe nima pojma o notah in ne igra nobenega instrumenta, a kljub temu že več let dnevno živi z glasbo kot zastopnik multinacionalke Universal Music Publishing Group, kjer se ukvarja z glasbenim založništvom, avtorskimi pravicami Universalovih songwriterjev od Springsteena do Adele, soundtracki za oglase & filme ter občasnim bend managementom. V prostem času je zbiratelj cedejk in vinilk, ki se nikakor ne more navaditi na web streaming glasbe, kampanjski popotnik s šibko točko do arabskega peska, redni obiskovalec koncertne ponudbe ter informacijski junkie, ki za svoje dobro čisto preveč bere. Online ga najdete na Instagramu kot @ziga_podziga ali pod vodo v kranjskem bazenu, kjer jutra preživlja z nabiranjem kondicije, izogibajoč se naplavljenim upokojencem.
________________
Tule je še nekaj dobrih kolumn …