Obstati. Obmolkniti. Občudovati

S KARAVANO KOLESARJEV DO JOHANNESBURGA

Ko sva leta 2015 s snemalcem Tilnom Žemvo kar z odstavnega pasu bližnje avtoceste lovila kadre pristajajočih letal na mednarodnem letališču v Cape Townu, se je ob naju kmalu ustavil policist na motorju. Pa ne zato, da bi nama napisal kazen, temveč da bi naju opozoril na bližnje barakarsko naselje, ki jih v Južni Afriki imenujejo townships. »Če bosta opazila, da se kdo približuje ograji, pospravita opremo in se odpeljita. In ne ugašajta avtomobila,« je bil jasen in glasen. Samo še poglobil je občutek nelagodja, ki so nama ga že ves čas z opozorili vzbujali vsi okrog naju. Leto kasneje, tokrat s snemalcem Blažem Omanom, sem spet na skrajnem jugu Afrike, tokrat v zloglasnem Johannesburgu, po številnih statistikah celo najnevarnejšem mestu na svetu. 

Pritisk beguncev s severa, razpadajoča infrastruktura, umazanija. Življenje je kolikor toliko varno le za varovalnimi električnimi ograjami in ob nenehnih patruljah varnostnikov. A na srečo Južna Afrika niso zgolj velika in razvpita mesta: Cape Town, Pretoria, Johannesburg. Je še veliko več – odprte širjave Centralnega platoja, skrivnostni KwaZulu-Natal, reke in kanjoni, divja, robata pokrajina. Različni jeziki in kulture. In prav to me je čakalo v naslednjih dneh: skupaj s karavano gorskokolesarske dirke Od Johannesburga do morja (Joberg2C), ob spremljanju Slovenca Petra Vesela in Nemke Ivonne Kraft, sem prepotoval 900 kilometrov ruralne, ponekod še nedotaknjene Južne Afrike, čez ozemlja prvotnih naseljencev Burov, čez ogromne farme na eni in plemenska ozemlja na drugi strani. Večere sem skupaj s karavano preživljal v taborih, čez dan, ko sem lovil dobre posnetke, so mi v kombiju družbo delali Petrovi navijači: sinova Nejc in Urban (izvrstna fotografa) in njegova žena Nataša. Za to, da smo lahko videli najlepše, kar ponuja Južna Afrika, je poskrbel naš vodnik, glavni organizator dirke Craig Wapnick.

Različni jeziki in kulture. In prav to me je čakalo v naslednjih dneh: skupaj s karavano gorskokolesarske dirke Od Johannesburga do morja (Joberg2C), ob spremljanju Slovenca Petra Vesela in Nemke Ivonne Kraft, sem prepotoval 900 kilometrov ruralne, ponekod še nedotaknjene Južne Afrike, čez ozemlja prvotnih naseljencev Burov, čez ogromne farme na eni in plemenska ozemlja na drugi strani.

GREAT WALL MY CHINA

Jutro ob ogromnem akumulacijskem jezeru Sterkfontein je bilo dokaj toplo, kolesarje in spremljevalce pa je čakal spust iz dežele burskih farmerjev, Svobodne države, v pokrajino KwaZulu-Natal. Spektakularna prelomnica s planote, kjer prevladuje afrikanščina, v zulujsko kraljestvo spominja na naš Kraški rob, le da je nekajkrat večja. Ko stojiš pod njo, ti je hitro jasno, od kod lokalnim prebivalcem navdih za nenavadno ime: Great Wall My China (Veliki zid moja Kitajska). Po nekaj kilometrih divje vožnje za Craigom je sredi travnika ceste zmanjkalo, od tod smo še kake pol ure sopihali v hrib peš. Šele na vrhu, ko pred nami kot na dlani leži skoraj ves KwaZulu-Natal, nam je jasno, o čem je Craig govoril, ko je razlagal, kaj nas tu čaka.

Trasa dirke večinoma sledi starodavnim potem, kar nekaj kilometrov enoslednic pa so organizatorji vrezali čisto na novo. Dovoljenje farmerjev ali plemenske skupnosti je dovolj, da se gradnja z minimalnimi vplivi na okolje lahko začne. V naslednjo dolino je čez prelaz Harrison kolesarje pripeljala prav takšna, sveže vrezana enoslednica, ki jo je dovolila lokalna skupnost pod vodstvom plemenskih starešin. Prebivalci so prišli od blizu in daleč in uživali v nenavadnem dogodku. Območje, ki je bilo ob koncu apartheida leta 1994 zelo burno, zdaj uživa v miru in slogi. Eden redkih belskih farmerjev, ki še vztraja tu in ki mu je uspelo z lokalno skupnostjo vzpostaviti dober odnos, je Andrew Poole: »To, da lahko s skupnostjo organiziramo tako dirko, je čudovito. Takšne stvari potrebujemo. V tistih časih je bilo med ljudmi veliko jeze, imel sem precej težav. Trdo sem delal, da lahko zdaj sodelujem in živim z njimi. Tudi glede zemlje potrebujemo še velike spremembe, a na silo se jih ne da pospešiti.«

SIYABONGA KAKHULU

Med strankarskimi boji so bili prav tu srditi spopadi, tudi žrtve, prebivalstvo pa se je razbežalo po okoliških hribih. Zdaj po besedah Poola gledamo podoben prizor – a iz povsem drugačnih vzgibov. In to ga osrečuje in mu daje upanje, da bo prihodnost dobra. Ko se je sem gor povzpel lokalni starešina Petros Khumalo, je prej razigrano ljudstvo obmirovalo in na prelazu je zavladala popolna tišina. V zraku pod žgočim soncem je bilo čutiti energijo starodavne Afrike, spoštovanje do prednikov in starejših. Petros Khumalo, s tradicionalnim leopardjim trakom na glavi, ki označuje njegovo plemenito kri, je z raskavim glasom spregovoril v zulujščini: »Siyabonga! Siyabonga kakhulu!« Hvala, najlepša hvala, in skušal lokalnemu prebivalstvu razložiti razsežnosti dogodka, ki so mu bili priča. V zasebnem pogovoru pa mi je kasneje v polomljeni angleščini zaupal, da bi se rade volje pridružil kolesarjem, če le ne bi bil tako star. »Toda vesel sem, ko vidim, kako je naše ljudstvo združeno v veselju, v uživanju življenja!« je še dodal. Sodelovanje med črnsko večino in belsko manjšino je še vedno redkost, a s takimi dogodki lahko pridobita obe strani. »To so zelo revne skupnosti. Z dirko skozi njihove kraje jim pomagamo graditi knjižnice, šole, jim damo priložnost, da srečajo drugačne ljudi,« pravi Craig Wapnick.

NEODKRITI RAJ ZA GORSKE KOLESARJE

Ko sem se tisto jutro prebudil, se je bilo kar težko spraviti iz tople spalne vreče. Napori zadnjih dni so se počasi zalezli v kosti, oblački mrzle izdihane sape so se v soju čelne svetilke izgubljali pod stropom šotora, na višini nekaj več kot 1200 metrov je tik pred sončnim vzhodom temperatura spet padla tik nad ledišče. Iz sosednjih šotorov je že bilo slišati pokašljevanje, zvoke zgodnjega prebujanja in priprav na nadaljevanje dirke. Ko sem odprl zadrgo šotora, je mraz hušknil v toplo gnezdo in me dokončno prebudil. Tanko platno vendarle daje nekaj zavetja! Nad vzhodom, nad gorami, ki ločujejo Južno Afriko od Lesota, se je razlezel prvi tanek trak rdečine. Skrivnostna gorska kraljevina, ki druge meje kot z Južno Afriko nima, saj leži na planoti sredi te države, je menda še en neodkrit raj za gorske kolesarje, vsaj tako mi je razlagal Craig prejšnji večer. »Visoki prelazi, neskončne enoslednice, prijazni ljudje. Vredno obiska,« je bil kratek. 

Nekaj minut kasneje, ko je v mrzlem, kristalnem zraku dišalo po rosi in sveže pokošeni travi, so silhuete šotorov, ljudi, helikopterja, ki je gnezdil nekaj metrov stran od tabora, postale izrazite, nad gorami pa se je razbohotila eksplozija barv jutranje zarje. Trenutek, ko je kljub obilici opravkov pred odhodom treba obstati, obmolkniti in občudovati …

Obetal se je najlepši dan na dirki, stezice po najbolj odmaknjenih predelih Južne Afrike, kjer je obraz belca še vedno atrakcija. »Pripravite se na nekaj posebnega,« je žarel tudi Craig Wapnick, ki je ves ta čas vzorno skrbel za nas in se izkazal za krasnega vodnika.

Za snemanje starta je poskrbel Blaž, mi smo se na pot zapodili še pred kolesarji, z našim kombijem 4×4 drveli po makadamu v evkaliptovih gozdovih za Craigovim terencem. Tudi če je bil na trenutke prehiter za nas, ni bilo težave, saj je za sabo puščal ogromen oblak prahu, ki se še dolgo ni polegel, tako da mu ni bilo težko slediti. Iz kilometra v kilometer pa je bila cesta slabša, kmalu se je prevesila navzdol, med drevesi se je globoko spodaj v kanjonu svetlikala reka. Postajalo je vse bolj strmo, cesta se je spremenila v kolovoz, ta v razdrapano grapo in kmalu vožnja ni bila več mogoča. Močno me je skrbelo, kako se bomo z vozili, predvsem našim kombijem, izvlekli iz grape. A o tem bom lahko razmišljal kasneje, kajti po nekaj sto metrih hoje se je pred nami odprl fantastičen pogled na dolino mogočne reke Umko. Reka sodi med najbolj neokrnjene v Južni Afriki, izvira na višini 3000 metrov v Lesotu in se izliva v Indijski ocean približno 40 kilometrov jugozahodno od Durbana. Kitovka po zulujsko.

Skrivnostna gorska kraljevina, ki druge meje kot z Južno Afriko nima, saj leži na planoti sredi te države, je menda še en neodkrit raj za gorske kolesarje, vsaj tako mi je razlagal Craig prejšnji večer. »Visoki prelazi, neskončne enoslednice, prijazni ljudje. Vredno obiska,« je bil kratek.

ZAKAJ IZ RAJA V KAOS?

Prepadne stene, globoko v dolini pa rečni zavoj okrog mogočnega pomola. Od reke navzgor, prek grebena in na drugo stran v rodovitno dolino so kot pikice na mušnici raztresene okrogle afriške koče, večinoma krite s pločevino, a nekaj jih je tudi še pokritih na starodavni način, s slamo dolge trave. Še na poti smo srečali domačinko z nekaj snopi te trave na glavi, požela jo je na bližnjem travniku. Z grebena sega pogled na drugo stran, na planjave, ki jih pokriva megleno morje. In nad meglenim morjem, globoko v skriti dolini, se skriva šola. Do nje in od nje ne vodi nobena pot. Pa vendar se na dvorišču tare črnih zvedavih glavic, ki s široko odprtimi očmi radovedno opazujejo bele prišleke in čakajo na prihod kolesarjev. Čez prepadne stene nad reko sem v to skrito dolino je namreč vsekana enoslednica, po kateri se bodo kolesarji spustili in nadaljevali pot proti širni savani, posejani z dežnikastimi akacijami. Skušal sem navezati stik z vaškim učiteljem, pa žal govori le zulujščino. Tudi to šolo je zgradila organizacija Joberg2c v zahvalo skupnosti in njenemu poglavarju, ki dovoli potek dirke prek njihovega plemenskega ozemlja. Ob pogledu na vesele otroke, na prešerno nasmejane mamice, ki dojenčke ob delu na polju prenašajo v culah, na zdrave, mišičaste moške, na zadovoljne starce in starke, se mi poraja le eno vprašanje: kaj ljudi iz tega raja, kjer živijo srečno tradicionalno življenje, žene v kaos velemest, kjer jih čakajo kriminal, onesnaženje, bolezen in velikokrat poguba? Iz neokrnjene narave v natlačena barakarska naselja brez infrastrukture, življenje v kartonasti škatli pod mostom? Seveda je vsaka človeška usoda nekaj posebnega, potovanje skozi življenje splet številnih zavestnih in nezavednih odločitev. A zunanji opazovalec se lahko le vpraša: čemu? Zakaj migracijski tok ni obrnjen – iz temačnih, razpadajočih, zaudarjajočih ulic velemest ven v svetlo naravo?

Naš kombi je kasneje s pogonom na vsa štiri kolesa brez težav opravil z vzponom nazaj do makadama, tu in tam sicer malce poškripal, a zmogel. Od tod nas je v naslednjih dneh, tako kot kolesarje, pot vodila le še navzdol, proti morju. Makadamske ceste je prekril asfalt, gozd in širno savano so zamenjale plantaže sladkornega trsa ter raztresene vasi in mesta, Afrika nam je za konec ponudila le še en užitek: popotni prah in znoj smo lahko sprali v toplem Indijskem oceanu …

Tekst: Tomaž Kovšca

Foto: Nejc Vesel

___________________

Povzeto po članku Pobeg, revija Goodlife, marec 2018

_________________

Če si že tukaj, preberi še…