Pisal in fotografiral: Simon Plestenjak
Sredi amazonskega pragozda, v skrajnem zahodnem kotičku Brazilije – v zvezni državi Acre, ki meji na Peru – živi v rezervatih nekaj indijanskih plemen. Tudi drugod po Braziliji lahko še najdemo rezervate s prvobitnimi prebivalci Južne Amerike, vendar so amazonski Indijanci tisti, ki so najbolj oddaljeni od »belske civilizacije« in zato najbolj uspešno ohranjajo svoj starodavni način življenja. Kot fotograf sem se pridružil odpravi izkušenj željnih (avant)turistov, s katerimi smo en teden preživeli pri plemenu Yawanawá.
V AMAZONSKEM PRAGOZDU S PLEMENOM YAWANAWÁ
Deset let že živim v Braziliji, v São Paulu. Tako je naneslo. V tem času sem že dodobra prekrižaril Brazilijo, tako zaradi delovnih kot zasebnih potovanj. Glede na njeno velikost (približno kot Evropa) si lahko mislite, da je mnogo zanimivega videti. Oceani, otoki, plaže, gore, reke, slapovi, jame, puščave, pragozdovi, če naštejem nekaj naravnih okolij. Pa izjemna mešanica človeštva, potomci Evropejcev, Indijancev, Afričanov, Arabcev, Japoncev – Brazilija je neverjetna. Že od mladih nog, ko je naša generacija na počitnicah v Dalmaciji prebirala stripe Mistra Noja, pa sem si želel obiskati Indijance, tiste, ki še vedno živijo po svoje, prvobitno. To pa ni tako preprosto! Zaradi odročnosti, zapletene logistike, dovoljenj za bivanje v rezervatu in predvsem omejene komunikacije lahko potovanja do Indijancev uresničimo samo skupinsko.
Pleme Yawanawá sprejema obiskovalce. Je primer, kako se lahko starodavno pleme uspešno vključi v mehanizme moderne »belske civilizacije« in ohrani svoj prvobitni način življenja, svoje tisočletne šege in običaje. Življenje vodijo med duhovnim svetom in naravo, sočasno pa se pod vodstvom nekaterih vizionarskih vodij uspešno vključujejo v moderni svet, razpet med ponudbo in povpraševanje. Vrata domov odpirajo gostom iz drugih svetov in tako raznašajo svoje sporočilo o povezanosti človeka z naravo in duhovnim svetom. Poleg te misije pa prek obiskov pridobivajo vidnost in denar, bistvena varnostna mehanizma, še tako pomembna za ranljivo skupino, kot so ameriški staroselci.
Vrata domov odpirajo gostom iz drugih svetov in tako raznašajo svoje sporočilo o povezanosti človeka z naravo in duhovnim svetom.
PLEME YAWANAWÁ IN NJIHOV REZERVAT
Pleme šteje nekaj več kot 1000 ljudi, ki živijo razdeljeni v sedem vasi. Njihova zemlja je od leta 1984 razglašena za indijanski rezervat, ki je po velikosti le malo manjši kot Gorenjska. Življenje v njem plemenu zagotavlja obstoj in varnost, vendar so vsi rezervati v Braziliji predmet napadov nezakonitih gozdarjev, ki sekajo ali požigajo gozdove za pridobitniške namene. V boju za dobičkom kriminalci še vedno ubijajo Indijance, ki se jim upravičeno postavijo po robu, lokalne oblasti pa so predaleč ali si zatiskajo oči, medtem ko štejejo umazani denar od podkupnin.
Keyahu, eden najbolj izkušenih lovcev v plemenu, oblečen v oblačila, ki jih je dobil v dar od belcev in z indijanskim okrasjem, ki prinaša srečo pri lovu.
Prvi stik z belci so Yawanawá imeli v začetku 20. stoletja z nabiralci lateksa. Zanimiva je pripoved, ki sem jo slišal ob tabornem ognju, in sicer da je vrač že pred prvim srečanjem doživel vizijo prihoda belcev in že takrat zapovedal prijateljske odnose, ki jih zdaj nove generacije uspešno potrjujejo in negujejo.
ODLOČILNI PREOBRAT PRED IZUMRTJEM
Vendar ni bilo vedno tako lepo. Stik z belci je prvotno zdesetkal pleme. Nove bolezni, proti katerim Indijanci niso bili odporni, zasužnjevanje za delo pri pridobivanju lateksa in podiranju dreves so jih privedli skoraj do izumrtja. Zgodil pa se je odločilni preobrat in popeljal pleme na pot osvoboditve in reševanja kulture.
Nekateri člani so odšli v mesta, študirali in se vrnili v pleme, opremljeni s poznavanjem belske civilizacije. Zavedali so se svojih pravic in pri oblasteh uspešno vložili vlogo za rezervat. Izgnali so misijonarje, ki so si prizadevali pokristjaniti Indijance in uničiti vse njihove duhovne obrede. Nekaj izjemnih žensk iz plemena je prevzelo pobudo in obudilo duhovni svet Yawanawá, kar je za sabo potegnilo tudi ohranjanje kulture, pesmi, zgodb, okrasja in poslikav.
TRIJE LETI, PET UR S KOMBIJEM IN SEDEM UR V ČOLNU
Potovanje je iz São Paula trajalo dva dni. Najprej trije leti do mesta Cruzeiro do Sul, potem peturna vožnja s kombijem do reke Rio Gregorio, kjer se je začela naša sedemurna plovba po skoraj tisočerih rečnih vijugah. Sedem ur sedenja v ozkem čolnu je naporno, vendar je vsaka minuta poplačana s pogledi na čudovito drevje amazonskega pragozda. Vonj postane gosto zelen, zvok ptic pa na žalost preglasi glasen ropot posebnih motorjev, prirejenih za plovbo po plitvinah – reka je avgusta najnižja, v povprečju kakih 15 centimetrov, ponekod tudi samo centimeter ali dva.
Sedem urna plovba po reki Rio Gregorio nas popelje do vasi Mutum v indijanskem rezervatu plemena Yawanawá.
Sedem ur sedenja v ozkem čolnu je naporno, vendar je vsaka minuta poplačana s pogledi na čudovito drevje amazonskega pragozda.
SREDI AMAZONSKEGA PRAGOZDA
Na obrežju nas je sprejela delegacija najpomembnejših predstavnikov plemena in nastanili smo se v lesenih kolibah, ki so v današnjih časih zaradi uporabe motorne žage nadomestile nekdanje slamnate. Ko smo pri tem – ja, Indijanci živijo sredi gozda svoje tradicionalno življenje, vendar se je to po stiku z belci nekoliko spremenilo. Prevzeli so nekaj uporabnih naprav, ki jim močno olajšajo življenje. Motorni čoln je nekdaj dvotedensko veslanje s kanujem spremenil v sedemurno plovbo. Z motorno žago lahko sami naredijo deske in zgradijo bolj čvrste in odpornejše hiše. Železno orodje je močnejše in trpežnejše kot njihovo leseno. Tudi njihovo orožje je izključno iz lesa, zato je lok in puščice nadomestila puška, kajti lov za nahranitev vse vasi, z gosti povrh, sploh ni preprost.
NI TRGOVIN, LOV ZAGOTOVI HRANO
Moški so me vzeli s sabo na lov. Vrnili smo se čez dva dni s polnim čolnom rib, dvema opicama, tremi divjimi kokošmi in enim divjim prašičem. Pojejo, kar koli v gozdu nalovijo. Ker ni nobene trgovine, smo jedli, kar so skuhali zase in za nas. Poleg omenjenih vrst mesa so bile to predvsem kuhane banane, krompir in mandioka.
Med nočnim lovom sem videl nekaj, kar se mi je dodobra vtisnilo v spomin. Prišli smo do lagune, polne blatne vode in potopljenih dreves. Pred nogami se je v blatu vila kakih 30 centimetrov široka sled. »Ta laguna je dom anakond,« so rekli z očitnim strahospoštovanjem. Kača je morala imeti kakih osem metrov, so razbrali iz sledi. Srce mi je začelo hitreje biti. Ni me presenetilo, da vidijo to kačo kot napol božansko bitje. O svetosti govori vraža, da mora vsak, ki se mu anakonda pokaže, v osamo na tridnevno dieto.
JEZIK, POLN ŠUMNIKOV IN POLGLASNIKOV
Jezik Yawanawá je prijeten, podobno kot slovenščina poln šumnikov in polglasnikov, vendar seveda zveni popolnoma drugače. Sliši se kot žuborenje vode in šelestenje listja. Vsi prebivalci vasi govorijo svoj jezik in tudi portugalščino, zato je bila zame komunikacija preprosta. Že po nekaj pogovorih sem prišel do prijetnega spoznanja, da te Indijanci vedno pustijo povedati do konca. Ni se treba boriti za besedo, vsi te poslušajo in odgovorijo šele, ko končaš svoje. Pri govoru so izjemno neposredni – brez olepševanja in zapletanja povedo naravnost in točno to, kar mislijo. Na začetku to koga šokira, vendar obilica smeha med pogovori da jasno vedeti, da neposrednost ni grobost, ampak pozornost.
VRAČ(KA) HUSHAHU
Hushahu je ena od žensk, odgovornih za rešitev plemena. Je prva ženska, ki je v plemenu Yawanawá postala vračka (oziroma šamanka). Tisočletja je bilo šamanstvo domena izključno moških, vendar je Hushahu z voljo in vizijo uspelo prepričati starešine, da so ji dovolili stopiti na težko pot formiranja vrača.
Vrač je v indijanskih plemenih najpomembnejša oseba v družbi. Nastopa kot duhovni vodja, svečenik, vedež in skrbi za ohranjanje stika z duhovnim svetom in naravo. Indijanci verjamejo, da smo enakovreden del narave, ki je nekakšna slika, odraz duhovnega sveta. Vrač prevzame vlogo raziskovanja in povezovanja fizičnega in duhovnega sveta, tako da med strogimi telesnimi in duševnimi preizkusi z uživanjem svetih rastlin zahaja v zamaknjena stanja, v katerih vstopi v neposreden stik z duhovi in nadnaravnimi silami. Vračeva vloga je, da duhovna sporočila neposredno prenaša drugim članom plemena. Prenos poteka prek molitev, petja in pripovedovanja zgodb, kar hkrati pomeni, da skrbi za prenos umetnosti in kulture iz roda v rod.
Hushahu, prva ženska v vlogi vrača, na posnetku z dvojno ekpozicijo. Drevo Samaúma v ospredju služi kot obredni tempelj.
Ko srečaš Hushahu, predstavitev ni potrebna. Njena prezenca ti da takoj jasno vedeti, da imaš pred sabo osebo posebnih moči. Njen večno umirjeni pogled se nikoli ne sreča s tvojim. Svečeniška drža jo naredi večjo od tebe, čeprav je kot vsi Indijanci precej majhne rasti. Iz navidezno vzvišene drže pa vejeta dobrota in zaklon. Občutek, da je sredi pragozda nekdo zaupanja vreden in skrbi zate, je topel in kmalu sem se počutil v vasi kot doma.
OBREDI POD STOLETNIM DREVESOM
Med obredi, ki jih vodi Hushahu, se njen umirjeni govor spremeni v neutrudno glasno petje, za katerega se ob donenju bobnov zdi, da res prihaja iz drugega sveta. Duhovni rituali so neločljivo povezani s svetimi rastlinami – dimljenje s sepa (drevesna smola), vdihavanje rape (zmes zdrobljenih tobačnih listov in pepela svetih dreves tsunu) in pitje čaja uni, po svetu poznanega kot ayahuasca (koncentriran čaj iz lijane uni in listov grmovja chacrona).
Uni je naravni napitek izjemnih moči. Odpira vrata v podzavest in s pomočjo vodenja izkušenega šamana lahko pridemo do neomajnih spoznanj, ki spremenijo naš pogled na življenje in imajo globoke zdravilne učinke.
Glavni obredi se dogajajo pod svetim drevesom samaúma. Ta ogromna drevesa so stara več stoletij in s svojo krošnjo vladajo prostoru, ki je kot nekakšna cerkev, če to prevedemo v nam domače reference. Moškim in ženskam je skupno poslikavanje obrazov in teles, za kar uporabljajo naravna barvila in so večinoma živo rdeče ali črne barve. Obredi so polni petja, ki ga spremljajo bobni in dandanes tudi od belcev privzete akustične kitare. Tako so iz tradicionalnih napevov glasbeniki Yawanawá naredili kompleksno glasbo, ki se jo učijo od mladih nog.
Rasu, eden od vodij plemena, v tradicionalni opravi in z obrednimi poslikavami z rdečim barvilom Urucum.
Varovanje okolja pri njih ni reakcija na občutek slabe vesti, temveč je glavna življenjska dogma, absolutna prioriteta in je prisotna na religiozni ravni – kot sveta nedotakljivost narave.
OBISK DRUGEGA PLANETA
Koncept življenja v soodvisnosti od narave nam je že tako tuj, da se zdi, kot da je bil obisk pri Yawanawá obisk drugega planeta. Varovanje okolja pri njih ni reakcija na občutek slabe vesti, temveč je glavna življenjska dogma, absolutna prioriteta in je prisotna na religiozni ravni – kot sveta nedotakljivost narave.
___________
Kdor bi rad pomagal Hushahu na njeni misiji varovanja umetnosti in kulture Yawanawá, lahko izrazi svojo podporo TUKAJ.
Pisal in fotografiral: Simon Plestenjak
___________
___________
Če ste že tu, preberite še …