Foto: M. Janežič in shutterstock
Pripovedoval: Goran Dragić
GORAN DRAGIĆ – košarkar. Ima 31 let. In dve zlati kolajni. Ta zadnja je vrhunec njegove kariere. Prva je bila začetek. Mladinsko evropsko prvenstvo do 20 let. Vmes same učne ure. Pri Iliriji, Slovanu, španski Tau Ceramici, Olimpiji, Phoenix Sunsih, Miami heatu.
Od leta 2006 pa tudi iskanje popolne ekipe in kolajne v članski reprezentanci Slovenije. 17. septembra 2017 je končno prišel ta dan. Ko je s popolno ekipo prišel na vrh evropske košarke. Ko si je okoli vratu nadel zlato kolajno. Pred odhodom nazaj v ZDA, v matični klub Miami Heat, je pripovedoval:
»Ko sva prejela medaljo, sva s Sašo Zagorcem pogledala, če sta enaki. Zagi je rekel, da ima eno luknjo, pa sva primerjala. (smeh). To je najina že druga skupna zlata medalja, prvo sva osvojila že za mladince do 20 let v Brnu.«
PREJ NISEM BIL ZREL ZA VODJO
»Prejšnja leta nisem bil zrel za vodjo. Potem pa sem skozi leta in igro odraščal. Zdaj se počutim zrelega za kapetana. Pri tem sem se veliko naučil od soigralcev v Miamiju zadnji dve leti. Po naravi sem sicer bolj tih, raje sem v ozadju. Sem samo navaden Gogi iz Kosez. Ampak naučil sem se, če si vodja, moraš biti glasen, moraš komunicirati z igralci. Vedel sem, da to moram narediti za ekipo, za sebe.«
HALO, IGRAMO FINALE!
»Zadnje minute pred koncem, ko nisem več mogel igrati, sem med minuto odmora videl, da so fantje začeli dvomiti vase, vsi so gledali v tla. In takrat je meni tema padla na oči, pa sem se zadrl: ‘Pa halo, igramo finale, vodimo dve piki, kaj glavo dol, ni še konc! Šele začel se je!!!’ To je bila samo ena vzpodbuda, v žaru borbe. Mogoče ste na prenosu slišali tudi kakšno kletvico, da se derem in se je zdelo, da sem jezen. Ampak oni so to razumeli, to je bila samo moja dolžnost kot kapetan, da jih poskušam skupaj spraviti in gremo na igrišče po zmago.«
ODDAHNIL SEM SI
»S fanti smo se res ujeli, bila je prava kemija. Tudi z Luko Dončićem sem preživel neverjetna dva meseca, bila sva cimra in vem, kakšen fant je. Najbolj važno pa nama je, da smo osvojili kolajno. Tako je tudi meni ves tovor, ki sem ga imel, padel z ramen in sem si ob tem uspehu tudi oddahnil. Bilo je res fenomenalno, rad bi se iz srca zahvalil vsem navijačem. Brez njih ne bi šlo. Vsak športnik sanja, da nekoč prinese kolajno za svojo državo ali pa pokal. Sanje so zame postale resnične in da smo bili včeraj na Kongresnem trgu v Ljubljani pred tako množico, je bilo nekaj neverjetnega.«
»Pa halo, igramo finale, vodimo dve piki, kaj glavo dol, ni še konc. Šele začel se je!«
LAHKO TEČEM V RIKVERC, ČE JE TREBA
»Zdaj sem zelo utrujen, ker zadnjih nekaj dni nismo skoraj nič spali. Sem pa danes dobil sms iz mojega kluba iz Miamija, če sem fizično pripravljen na sezono. Tega sporočila nisem ravno razumel. (smeh) Pred pripravami imamo vedno kondicijski test. Če ga ne opraviš, ne moreš oditi z ekipo na priprave in si tudi kaznovan. Preteči moraš 10 dolžin pod 55 sekundami. Če sem pripravljen? Po moje tudi, če bi v rikverc tekel, bi opravil. (smeh)«
NAJTEŽJE VPRAŠANJE
»Na najtežje vprašanje pa še nimam čisto končnega odgovora. Kdaj bom zaključil? Še sam ne vem, kakšna je prava odločitev. Enkrat se zbudim pa bi igral, drugič se zbudim pa ne bi. Ravno zato mi niso všeč ta vprašanja, ker se mi preveč stvari plete po glavi. Jaz bi pa rad zdaj samo užival v tej medalji.«
NAJ TRAJA
»Hvala tudi medijem za podoro. In naj ta zgodba traja v medijih še naprej. Mislim, da je to pozitivna zgodba. Združili smo celo Slovenijo in navijače. Zakaj bi se pisalo samo o negativnih stvareh? Naj se piše o pozitivnih in naj traja!«
_______
Povzeto po članku Obisk, revija Goodlife, september 2017
________
PREBERITE ŠE: