JE SPLOH KAJ NEMOGOČE?
Imam zobno ščetko, veljaven potni list in nekaj privarčevanega denarja. Pripravljen sem na odhod. In kam grem? Hm … Rad bi dobro jedel. Pa užival na rajskih plažah, v senci palm in srkal pravkar nabran kokos. Rad bi se sprostil. V prijetnem ambientu, v prijetni družbi. Če bom ob tem doživel še kakšno doživetje zunaj območja udobja, nič za to. Misli me odnesejo, sanjarim. Pred očmi se mi že rišejo odtenki modre in zelene, ko me naenkrat zbudi glasen: »Zadnji klic za Bangkok. Vse potnike prosimo, da se nemudoma zglasijo pri vratih A1!« Tajska, prihajamo!

Dežela res sprejme več kot 30 milijonov turistov na leto, a kljub temu se je na 513.000 kvadratnih kilometrih kaj lahko prijetno izgubiti. A počasi. Nisem še tam. Zdaj sem visoko v zraku. Nekje nad Bengalskim zalivom. Za mano je že nekaj ur vožnje, telo pravi, da bi po vseh zakonitostih narave moralo biti utrujeno, pa mu stric Adrenalin to strogo prepoveduje. K odločitvi za Tajsko sta prispevali dve dejstvi. Prvo, da so leti z nam bližjih letališč skoraj smešno poceni, in drugo, da mi je bila prihranjena vsakršna birokracija pri urejanju vizuma.

Stopim iz letala, objame me mešanica prijetne toplote in posesivne vlage. Prebijem se skozi vrsto pred izhodom, pokažem svoj potni list, prijazen gospod ga z »kap khun khap« glasno požigosa in … dobrodošel v mestu Krung Thep Mahanakhon Amon Rattanakosin Mahinthara Ayuthaya Mahadilok Phop Noppharat Ratchathani Burirom Udomratchaniwet Mahasathan Amon Piman Awatan Sathit Sakkathattiya Witsanukam Prasit. Po domače v Bangkoku!

ZGORAJ

Pekoče tajsko kosilo na tradicionalnem “floating marketu” v Bangkoku

Hiperaktivni Bangkok
Bangkok. Še ena prestolnica? Prenatrpana? Umazana? Vroča? S prometnimi zamaški, prerivanjem na ulicah in splošnim kaosom? Res je. Bangkok je vse to, a še mnogo več. Je mesto, ki ga preprosto morate doživeti in mu dati priložnost, da popravi prvi vtis.

Tukaj sem lahko, kar koli že hočem. Lahko sem večni popotnik »brez prebite pare«, ki spi v temačnih luknjah in mu zvečer uspavanko zapojejo ščurki, neškodljivi, a precej ponesrečenega videza. Popotnik, ki v najcenejših, a verjetno najbolj okusnih in tradicionalnih uličnih restavracijah, ki so danes tu, jutri pa jih v celoti preselijo na drugo križišče, naročim nekaj z rižem in kozarec vode.

Že jutri se lahko pretvarjam, da sem uglajen gospod, ki je na Tajsko prišel s kovčkom na ključavnico, najtanjšim prenosnikom in najdebelejšo denarnico. Bangkok me bo sprejel v razkošne hotele, mi visoko nad mestom postregel z gurmanskimi jedmi in me zvečer pospremil v elitne nočne klube.

Bangkok si bom dovolil zajeti z velikimi jedilnimi palčkami. Že res, da mesto nikoli ne spi in da bom lahko že po nekaj lokalnih pivih doživel stvari, ki jih bom zjutraj želel za vedno pozabiti, a Bangkok je veliko več kot to. Na eni strani se bohotijo megalomanski nakupovalni centri, ki zahodnjaško potrošniško kulturo spretno vpletajo v tamkajšnje vrednote, na drugi strani pa lahko ves dan preživim na majajočem se čolničku in uživam ob eksotičnih krajevnih specialitetah. Ko bom za malce tavanja po drugem planetu, se že zjutraj odpravim v China Town in se ob pogledu na tega-pa-še-nikoli-nisem-videl jedi, stvari in živali izgubljam med tisočerimi uličicami.

IMG_27091
Turkizno morje in sveži kokosi
V Bangkoku sem preživel nekaj dni in čas je za premik. Tajska je v grobem razdeljena na dva dela. Hriboviti, ruralni in, če želite, plemenski sever ter s plažami in kokosi postlan otoški jug. A skrbi so odveč. Na Tajskem je prometna infrastruktura več kot zadovoljiva in tako bom v nekaj tednih potepanja užil vsega po malem. Pa odletim najprej na jug!

Pri tajskih otokih velja eno ključno pravilo. Več ladij, čolnov in čolničkov boste zamenjali, bolj rajska bo plaža, manj bo turistov in okusnejša bo hrana. In ko stopala prvič namočim v turkizno morje in me objame snežno bel pesek, v trenutku pozabim na … no, kako se reče tistemu mestu tam zgoraj? Aha, ja. Bangkok.

Na nekaterih otokih se zdi, da sem sam. Med mano in naslednjim turistom bodo kilometri in kilometri. Le dež, ki ga bo ogromen oblak morda prinesel kakšno popoldne, kali moj zen trenutek. Z motorjem, ki ga najamem pri brezzobem gospodu, otok prečesavam po dolgem in počez, ustavljajo me domačini, se želijo pogovarjati s svojim besediščem petih angleških besed in zvečer zaspim, ne da bi še enkrat pregledal e-poštni nabiralnik. Ja, wi-fi do sem še ni našel poti.

A »čez cesto«, na otočkih, kot je denimo Koh Tao, nisem nikoli sam. Otok je rajski, hrana okusna, morje tako turkizno, da mu zavida še sama turkizna barva. Neumno bi bilo pričakovati, da bom prav jaz prvi, ki bo odkril takšen dragulj. Daleč od tega. Na takšnih otočkih z več tisoč turisti delim prav vse. Mizo v ulični restavraciji, ladjico za izlet po okoliških otočkih, plesišče v nočnem klubu. In ko po nekaj dneh že natanko vem, kje dobiti najokusnejšo juho tom yuh, kje je najboljši koralni greben in kje lahko večer v dobri družbi zavlečem v jutro, takrat se bom prvič za trenutek spogledal z mislijo »tukaj bi pa lahko živel!«.
Nisem edini. Tajska je že od nekdaj rajska izbira za priseljence z vseh koncev sveta, v zadnjih letih z izboljšanjem infrastrukture in predvsem odpravljanjem birokratskih ovir pa je njen apel še toliko glasnejši. Stroški življenja so nizki, vrednost vašega denarja, sploh če uživate v eksotiki, pa je znatno višja kot doma.

m_NA DRUGI STRANI

Podobe nekaterih menihov takole ovekovečijo z voščenimi lutkami v Chiang maiu

Nekje ob meji z Laosom in Mjanmarom
Se je sploh mogoče naveličati vsega, kar ponujajo tajski otoki? Težko. A vseeno tisoč kilometrov severno name čaka povsem drugačna slika. Jug Tajske sta modra in zelena barva, na severu pa vas pričakujejo zlato-rumeni odtenki. In če je jug namenjen izključno razvajanju turistov, potem bomo na severu končno občutili vpliv budizma, ki tako vneto prežema celotno deželo.

Letalsko vozovnico sem rezerviral dovolj zgodaj, zato bom z otokov do mesta Chiang Mai na severu države poletel za manj kot 50 evrov. Alternativa je več kot 30-urno mučenje z avtobusom, ki sicer ponuja nekaj priložnosti za spoznavanje države, a ob krajšem dopustovanju ta odločitev nikakor ne odtehta.
Chiang Mai je mesto, kjer se nemudoma počutim kot doma. Ni kot megalomanski Bangkok in ni kot kateri izmed preživahnih otokov. Je mesto, ki Tajsko predstavi s tisoč zornih kotov. Že na prvi vožnji s kolesom skozi stari del se izpostavim dražljajem, ki se jim težko uprem. Najokusnejše sadje tukaj, mikavna tajska masaža tam, vabljiva pekoča solata iz zelene papaje ob vhodu v park. Ne upiram se. Dovolim si poizkusiti vse. Uporabim malo zdrave pameti in tudi denarnica ne utrpi večje škode.

Brez tega, da bom katerega izmed dopoldnevov preživel ob tisočerih templjih, ki so razmetani po mestu, prav tako ne gre. Pravijo, da je osnove budizma najlaže razumeti tako, da se prepustim dogajanju. Poskušam slediti njihovemu utripu. In ker me budizem zanima globlje, mi sever Tajske ponuja tudi nekaj zanimivih večdnevnih oddihov v budističnih samostanih. Eden takšnih je Wat Tam Wua, v prevodu Gozdni samostan, ki leži od Chiang Maia nekaj ur neprijetnih ovinkov stran, proti meji z Burmo. Strog režim, omejena prehrana, šest ur meditacije na dan. In kar je najboljše: dnevi, ko ne smem spregovoriti niti ene same besede. Le poslušam in sprejemam.

A Chiang Mai je le odskočna deska za pravo tajsko podeželje. Že manj kot sto kilometrov severneje me verjetno čaka podoba Tajske, kot je bila nekoč. Izključno lesene hiške, gospe v tradicionalnih oblačilih, razcapani otročki in njihove doma narejene igrače. Ne duha ne sluha o razvratu tajskih otokov ali vonju gurmanskih jedi iz nebotičnika nad Bangkokom. Tukaj dežela pusti pogledati v globino svoje duše. Če stopim še korak dlje, sem že v Mjanmaru, Laosu ali celo na Kitajskem.

m_SKRAJNO DESNO

Meditacija med hojo v samostanu Wat Tam Wua na severu Tajske

Poglejte prek turističnih znamenitosti
Zaradi svoje turističnosti se Tajska marsikomu zdi že bliže kot Umag ali Dunaj, vendar je ob daljšem spogledovanju s to budistično deželo mogoče odkriti zgodbe, ki jih ne boste našli v prav nobenem turističnem vodniku. Ko boste tam, poskusite pogledati dlje od jahanja slonov, organiziranih tridnevnih trekingov po turistično-tradicionalnih vasicah in dragih zahodnjaških restavracij. Šele za to mejo Tajska nagrajuje najbolj bogato.
In ne pozabite. Na Tajskem nasmeh pripelje daleč in reši vse.

DCIM100GOPROGOPR1694.

»Med mano in naslednjim turistom so kilometri in kilometri. Le dež, ki ga ogromen oblak prinese kakšno popoldne, kali moj zen trenutek.«

Potepanja in pobegi Katje in Mica in so pisani, polni sočnih zapisov (zato ker rada dobro jesta) in jih lahko spremljate na njunem blogu Povsod je lepo. Tule pa sta dodala še ekstra nasvete za njuno najljubše mesto na Tajskem – Chiang Mai.

______

Kako imeti svojo banko pri roki tudi na Tajskem? Z mobilno banko ABAMOBI.SI.

Banner-jadrnica-300x250-02