Razmišljala ZALA DJURIC
Rano jutro je, gretja še niso prižagli in zdi se, da mesto, ki nikoli ne spi, spi trdno. Jaz pa vsa zjetlegana sedim ob oknu z računalnikom na kolenih in turško kavo ob sebi ter opazujem divji ples svobodnih snežink po skrivnostni temi prve avenije. Grejejo me pulover ljubljenega, volnene nogavice, otroška radovednost in brezpogojna ljubezen.
“Sicer pa bi mi bilo najlažje ostati doma, ampak varnost je nevarna.”
BREZ OZNAK, PRIIMKA IN PRIČAKOVANJ
Malo mi je pa tudi hudo na trenutke. Še včeraj sem se stiskala v naši ljubki topli državici, danes pa me že čakajo gledališke vaje v okrutni betonski džungli. Sicer pa bi mi bilo najlažje ostati doma, ampak varnost je nevarna. Čutim, da ne bi tako sunkovito rastla, se spotikala, izgubljala in oblikovala, kot se tu. V tako velikem mestu, kjer sem nihče. Zala brez oznak in priimka, od katere ni nič pričakovano.
“Nikamor ne spadam, pa to je sijajno! Obožujem fluidnost.”
Zdi se mi, da že od nekdaj nikamor prav zares ne spadam. V vrtcu sem bila preveč fantovska za barbike in preveč dekliška za pokemon karte. V nobeni šoli nisem imela svojega ganga, nisem se uvrščala med barabe in še manj med piflarje, nisem bila dovolj alter za Metelkovo in premalo ufurana sem bila za v klub. Sprva sem to jemala kot slabost, sčasoma pa sem se začela opredeljevati kot svobodna. Brez oznak, brez pričakovanj, brez obljub. Nikamor ne spadam, pa to je sijajno! Obožujem fluidnost. Moja pripadnost, moj prav in obljuba pripadajo mojemu srcu. Ljubezen in intucija sta moj zakon.
“Če moramo razmišljati, kaj je “prav”, ga ne bomo našli.”
BUŠKA
Vedem se po nareku srca. Je pa res, da je meja med modrim prepuščanjem poti in slepo trmo včasih tanka. Treba je slediti svojim sanjam, ni pa treba z glavo skozi zid. Včasih tudi sama fašem buško, se usedem, pomeditiram in se pogovorim z dušo, da vidim, kaj je res tisto, česar si le-ta želi in ne moj ego. Tako odslovim femme fatale, gospo iluzijo. Če moramo razmišljati, kaj je “prav”, ga ne bomo našli. In pogosteje, ko se tega uspemo držati, bolj ko nam uspe krotiti ego, bolj samoaktualizirani, svobodni, ljubeči in ljubljeni bomo.
NE PAMETUJEM
Smo pa ipak samo ludje in vsi smo kdaj žrtev ega, hrepenenimo po odkritju “pravilne poti”, smo zmedeni, žalostni, osamljeni, lovimo smisel … Normalno.
SMISEL
Gledam Van Gogha.
On me razume.
Tudi Matisse se strinja,
da težko je ujet smisel,
ker se stalno spreminja.
Misliš, da si ga našel,
pa med prsti ti zdrsne.
Udre se v zemljo.
Tvoja duša pa z njim.
Krhka in nora se zdim.
Najdem smisel.
Sebe izgubim.
Kadar me popadejo takšni nizkofrekvenčni občutki, se osredotočim na dih in si rečem:
smisel je brez.
>>>>>>
ZALA DJURIC je pesnica, igralka, glasbenica, umetnostnozgodovinska navdušenka, popotnica in uživačka. Ali pač samo je.
____________
KOLUMNE, svetovne vesoljke in varne ovce podpira
GOODLIFE DINERS CLUB kartica:
______________
Ker si že tu, preberi še tole …