Intervju: Jure Prinčič, direktor Združenja YES

Piše: Kaja Komar . Foto: Črt Piksi

Skoraj vse postaja hitrejše. Odgovor dobimo v nekaj sekundah, sestanek opravimo prek ekrana, do človeka na drugem koncu sveta pridemo z enim sporočilom. Toda ena stvar ostaja počasna: zaupanje. Jure Prinčič je petnajst let igral košarko, bil trener, danes pa vodi Združenje YES. V vseh teh okoljih je prišel do podobnega zaključka: ljudi lahko poveže tehnologija, odnose pa še vedno gradijo čas, skupne izkušnje in trenutki, ki jih ni mogoče načrtovati. Morda bo prav zato v svetu umetne inteligence največji luksuz nekaj zelo starega: pravi ljudje okoli nas

Živimo v času, ko lahko skoraj vse naredimo hitreje. Smo zaradi tega tudi boljši?
Ne nujno. Tehnologija nam je dala neverjetno hitrost, ni pa nam povedala, kaj je vredno našega časa. Danes lahko v nekaj minutah naredimo nekaj, za kar smo prej potrebovali ves dan, pa imamo kljub temu občutek, da imamo časa vedno manj. Mislim, da bo zato vedno pomembnejša presoja. Ne, kaj vse lahko narediš, ampak česa ne boš naredil. Tehnologija nam bo dala vedno več možnosti, na nas pa bo, da izberemo prave.

Kaj danes po nepotrebnem še vedno delamo ljudje, pa bi morali prepustiti tehnologiji?

Zelo veliko informacij, urejanje podatkov, povzemanje, organizacijo. Ne vidim nobene dodane vrednosti v tem, da človek eno uro dela nekaj, kar lahko tehnologija naredi v minuti. Zame umetna inteligenca ni zanimiva, ker lahko dela namesto človeka, ampak ker mu lahko vrne čas. Pravo vprašanje je, kaj potem s tem časom narediš. Če ga samo zapolniš z novimi maili in sestanki, nisi naredil nič.

Danes lahko do skoraj kogarkoli pridemo prek ekrana. Kdaj pa kontakt dejansko postane odnos?
Dostop do človeka še ni odnos. Kontakt je imenik. Odnos je spomin, ugled in zgodovina. Zgradi se skozi čas, skozi stvari, ki jih skupaj doživiš, in predvsem skozi zaupanje. Razlika se pokaže, ko nekoga pokličeš z nepopolno idejo, občutljivo dilemo ali težavo in veš, da te bo vzel resno, ker pozna tebe in ve, kako razmišljaš. Tega ne moreš zgraditi z enim LinkedIn sporočilom ali pohitriti z boljšo tehnologijo. In ravno zato mislim, da bodo pravi odnosi v prihodnosti samo še bolj vredni.

Ste tudi precejšen nasprotnik dela od doma. Zakaj?
Ker sem prepričan, da se ljudi ne da dobro voditi samo prek malih ekranov, sploh ne vsak dan. Ko so ljudje skupaj, informacije krožijo hitreje, veliko stvari se reši sproti in predvsem se med njimi gradijo odnosi. Nimam nič proti, da del dela opraviš od doma, ampak če želiš hitro ekipo, dobro komunikacijo in močne odnose, morajo ljudje dovolj časa preživeti skupaj. Pisarna zame ni samo prostor, kjer delaš, ampak prostor, kjer nastaja ekipa.

Kaj se med ljudmi zgodi za isto mizo, česar videoklic nikoli ne bo mogel ustvariti?
Precej stvari se zgodi mimo dnevnega reda. Nekdo nekaj omeni, iz tega nastane nova ideja, po sestanku ostaneta dva za mizo in rešita nekaj tretjega. Prek ekrana je komunikacija veliko bolj namenska: pokličeš, opraviš in greš. V živo pa se zgodijo stvari, ki jih nisi načrtoval. In te so pogosto najbolj vredne.

Petnajst let ste igrali košarko in bili tudi trener. Kaj vas je trenerstvo naučilo o ljudeh?
Šport me je predvsem naučil, da rezultat zelo hitro pokaže realnost. Lahko imaš občutek, da delaš dobro, ampak na koncu je na semaforju številka. Kot trener pa sem se naučil, da ista stvar ne deluje pri vseh ljudeh. Nekoga moraš potisniti, drugemu dati mir, tretjemu več odgovornosti. Tvoja naloga ni, da vsi delajo enako, ampak da iz različnih posameznikov sestaviš ekipo, ki deluje.

Kaj vas je več naučilo: zmage ali stvari, ki so vas konkretno bolele?
Napake in porazi. Seveda se je bolje učiti iz napak drugih, ampak lastna napaka je še vedno najboljši učitelj. Takrat stvari ne samo razumeš, ampak si jih tudi zapomniš. Šport me je naučil še nekaj: ko izgubiš, nimaš možnosti, da se dolgo smiliš sam sebi. Analiziraš, popraviš in greš na naslednjo tekmo.

Veliko potujete. Kaj se zgodi z razmišljanjem človeka, če predolgo ostane v istem okolju?
Če si ves čas v istem okolju, začneš hitro verjeti, da je način, kako stvari delamo pri nas, edini normalen. Ko greš čez mejo, vidiš drugačne modele, drugačno hitrost in predvsem drugačne ambicije. Ni treba vsega prenesti domov. Dovolj je že, da ti nekdo premakne mejo tega, kar se ti zdi mogoče.

Kmalu greste prvič na Kitajsko. Kaj želite videti z lastnimi očmi, česar vam internet ne more pokazati?
Najbolj me zanima, koliko se realnost razlikuje od predstave, ki jo imamo o Kitajski v Evropi. Obiskali bomo velika podjetja, kot so BYD, Huawei in Tencent, ampak še bolj kot podjetja me zanima njihov način razmišljanja. Hitrost, ambicija in občutek, kam gre svet. Kitajska danes na številnih področjih Zahoda ne dohiteva več, ampak ga prehiteva in narekuje tempo. Rad bi videl, ali se tega v Evropi sploh dovolj zavedamo.

Imamo v Sloveniji težavo z ambicijo ali predvsem s tem, kako o uspehu govorimo?
Mislim, da predvsem s tem, kako na uspeh gledamo. Imamo veliko izjemno uspešnih ljudi, le da se mnogi ne želijo izpostavljati. In jih razumem. Pri nas športniku ploskamo, ko zasluži milijone, pri podjetniku pa se pogosto najprej vprašamo, koliko je zaslužil, od kod mu denar in koga je moral na poti prevarati.

V Sloveniji imamo veliko izjemno uspešnih podjetnikov. Zakaj jih širša javnost skoraj ne pozna?
To je res škoda. Imamo Slovence, ki so zgradili podjetja, vredna desetine ali stotine milijonov, prodajajo po celem svetu in zaposlujejo zelo veliko ljudi, pa jih malodane nihče ne pozna. Potem pa se čudimo, da mladi sanjajo o tem, da bodo vplivneži, športniki ali glasbeniki. Če jim uspešnih podjetnikov sploh ne pokažemo, kako naj vedo, da je lahko tudi podjetništvo nekaj velikega?

Se vam zdi, da mlajša generacija o uspehu razmišlja drugače kot vaša?
Mlajši so predvsem hitri in pogumni. Manj se bojijo neuspeha in imajo veliko željo nekaj ustvariti, zmagati in uspeti. Nekateri imajo brutalno dober občutek za novo smer, ki je drugi sploh še ne razumejo. Vidijo šest korakov naprej. Njihova največja prednost pa je mogoče ravno to, da še ne vedo, česa se »ne da« narediti.

Kako pomembno je, da imaš okoli sebe ljudi, ki se s tabo ne strinjajo?
Zelo. Najbližji ljudje ti dajejo zaupanje in kontekst, ljudje iz drugih svetov pa ti pogosto prinesejo nekaj, česar v svojem krogu sploh ne bi videl. Če se pogovarjaš samo z ljudmi, ki živijo podobno kot ti, začneš zelo hitro dobivati zgolj potrditve lastnih pogledov. Zato so mi zanimivi ljudje iz drugih panog, drugih generacij in z drugačnimi izkušnjami. Nekdo vidi problem, ki ga ti ne vidiš, nekdo drug ti pove, da delaš neumnost. Če ti vsi okoli tebe ves čas govorijo, da imaš prav, imaš verjetno okoli sebe napačne ljudi.

Kaj bi svetovali človeku, ki želi priti med bolj zanimive in uspešne ljudi?
Naj ne išče pomembnih ljudi. Naj išče zanimiva okolja. Naj gre tja, kjer so ljudje boljši od njega, kjer se pogovarjajo o stvareh, o katerih sam še ne razmišlja, in kjer lahko kaj novega vidi ali se nauči. Predvsem pa naj ne pride samo ‘po nekaj’. Če želiš biti zanimiv drugim ljudem, moraš tudi sam nekaj prinesti za mizo. Moj nasvet je zelo preprost: postani zanimiv za druge. Ni pomembno, na katerem področju.

Je bil prav to razlog, da je pred 25 leti nastal YES?
V osnovi ja. Andrej Nabergoj in Jan Pinterič sta bila mlada poslovneža, ki sta želela priti do uspešnih ljudi, jih spoznati in se od njih učiti. Takrat ni bilo LinkedIna in današnjega digitalnega dostopa do kogarkoli. Tehnologija se je v 25 letih popolnoma spremenila, potreba po pravih ljudeh okoli sebe pa se po mojem ni. Ko se dovolj zanimivih in sposobnih ljudi srečuje dovolj dolgo, začnejo nastajati stvari, ki jih nihče ni načrtoval.

Kdo je bolj dragocen: človek, ki ti odpre vrata, ali človek, ki ti pove, da delaš neumnost?
Oba, samo v različnih trenutkih. Nekdo ti odpre vrata, nekdo ti da idejo, nekdo te poveže s pravim človekom. Ampak človek, ki ti v pravem trenutku iskreno pove, da delaš neumnost, je lahko vreden največ. Za to pa potrebuješ odnos in zaupanje. Takšnih ljudi ponavadi nimamo veliko.

Če bo tehnologija čez deset let znala skoraj vse, kaj bo takrat luksuz?
Čas in pravi ljudje. Mislim, da bomo imeli vedno več vsega: informacij, vsebin, možnosti in odgovorov. Vedno težje pa bo najti ljudi, ki jim zaupaš, s katerimi si želiš preživljati čas in ki ti povedo resnico tudi takrat, ko je nočeš slišati. Mogoče bo največji luksuz prihodnosti ravno to, da imaš okoli sebe prave ljudi.