Janez Bidovec vs. Luka Ravnikar o izzivih v hotelirstvu

Janez se videoklicu pridruži v Kranju, Luka v Rovinju. A le zato, ker se slišimo v četrtek, če bi se konec tedna, bi bil tudi Janez v Rovinju, kjer ima v lasti hotela Spirito Santo Palazzo Storico in Palazzetto Spirito Santo. Z Luko, direktorjem prodaje in marketinga v hrvaški hotelski verigi Maistra, razpravljata, v kakšnih hotelih bomo bivali čez deset let in kakšno turistično poletje nas čaka letos.

Luka: Poletja se vsi veselimo, ker menimo, da se bodo ukrepi sprostili tako na Hrvaškem kot v državah, iz katerih pride k nam največ turistov. V Rovinju smo že solidno začeli sezono, v Zagrebu in Dubrovniku pa smo še vedno na približno desetih odstotkih siceršnje zasedenosti. Lepo se polnijo rezervacije za poletje, zdaj pa imamo največ gostov iz Hrvaške in Slovenije. Janez: Še vedno je epidemija, gostov še ni veliko. Ne zato, ker bi se bali, bolj zato, ker ne vedo, kako bo na meji. Za poletje smo optimistični, a menim, da bomo ostali na lanski ravni. Junija, julija in avgusta smo delali dobro, potem pa so v Avstriji znova uvedli karanteno in zapiranje meja. Prej smo imeli veliko gostov iz ZDA, zdaj pa je največ turistov, ki lahko pridejo z avtom. So pa ljudje zelo željni potovanj. Luka: Povsem običajno sezono, ko bodo lahko potovale tudi skupine, pričakujemo prihodnjo pomlad. Janez: Še dve ali tri leta bo trajalo, preden se bo letalski promet vrnil v ustaljene tirnice, na nizkocenovne lete pa lahko v prihodnosti kar pozabimo, množičnega turizma je bilo preveč.

DVA SLOVENCA, VSAK PO SVOJI POTI NA HRVAŠKO

Janez: Ko smo se odločali za investicije, me je pritegnil Rovinj, ker ponuja preplet starega mesta, narave in čudovitega morja. V zadnjih letih se je razvil v luksuzno destinacijo. Pa tudi istrska okolica je lepa, tu so Grožnjan, Motovun, istrsko vino. V Rovinju sem največkrat konec tedna, druge dni sem v Sloveniji. Zelo sem zadovoljen, nikoli mi ni bilo žal, da smo ga izbrali. Luka: Pri meni je bilo drugače, že vse življenje delam v hotelirstvu, v Sloveniji pa sem živel le do 18. leta. V tujini sem študiral in potem delal v mednarodnih hotelskih verigah. Zaradi družine sem se odločil, da potem pridem bližje domačemu Mariboru.

“Ko pridem na Bled, se mi zdi, da se je čas ustavil. Ko vstopiš v hotel, ne veš, ali si vstopil v hotel ali v bolnišnico. Pa niso naravne danosti čisto nič slabše kot na Hrvaškem.”

  • Janez

Imam pa na Rovinj lepe spomine, tu sem v mladosti pogosto počitnikoval, ker je imela v njem naša družina hišo. Nad Maistro sem bil vedno navdušen, saj menim, da so za hrvaški turizem naredili zelo veliko, zato sem se z veseljem odzval, ko so me poklicali. Tako sem se iz Bangkoka preselil v Rovinj in niti enkrat mi ni bilo žal. Zlasti med epidemijo z družino ne bi mogli živeti v boljšem kraju. Istrani in tudi Zagrebčani so zelo topli ljudje, predsodkov, ki jih imamo do njih Slovenci, jaz ne čutim. Delal sem že po vsem svetu in tu so ljudje tudi zelo profesionalni. Janez: Jaz pa sem imel na začetku v hotelu nekaj težav. Dogovorili smo se, da bo nekaj narejeno, ko sem se konec tedna vrnil, pa nisem videl nobenih rezultatov. Ko sem jih vprašal, zakaj, so rekli, da sem šele rekel, da to mora biti narejeno. A potem smo se ujeli, jaz sem malo popustil, oni pa so malo hitrejši. (nasmeh) Tu se zelo dobro počutim, imam veliko prijateljev, poznam ljudi, ki delajo v turizmu, lepo so nas sprejeli. Cenijo vsakogar, ki nekaj naredi v turizmu, saj vedo, da ni lahko.

PREBELJEN ZID NI DOVOLJ

Janez: Če pogledamo osrednje slovenske turistične kraje, kot sta denimo Bled in Portorož, lahko ugotovimo, da se vlaga precej manj kot tu. V Rovinju so v zadnjih letih v turizem vložili zelo veliko. Ko pridem na Bled, se mi zdi, da se je čas ustavil. Ko vstopiš v hotel, ne veš, ali si vstopil v hotel ali v bolnišnico. Pa niso naravne danosti čisto nič slabše kot na Hrvaškem. V Sloveniji se zelo bojimo tujih lastnikov, a jaz ne vem, ali je to prava pot. Luka: Za Slovenijo težko rečem, ker sem tam res redko, lahko pa več povem o Rovinju. Sem je prišel lastnik, ki je imel vizijo, njegova prva želja ni bila, da bi se mu vsako leto povrnilo sedem odstotkov vloženega. Če hočeš spremeniti destinacijo, ne gre tako hitro. Ko so pred 14 leti odpirali hotel Monte Mulini, so tu vsi mislili, da se jim je zmešalo, saj tu nikoli ni bilo petzvezdičnega turizma. Menili so, da nikakor ne bodo mogli cen nastaviti tako visoko, da se jim bo vložek povrnil. A Monte Mulini je postal najboljši hrvaški hotel, poleti so se sobe prodajale po 600 ali 700 evrov na noč, česar na Hrvaškem in tudi v Sloveniji ne vidimo. Izjema je Dubrovnik, ki ima veliko kulturno vrednost, tam so tudi zelo pametno vlagali. O Istri pa so vsi mislili, da je za kampe in trizvezdične hotele. A če nisi drzen, nikoli ne boš naredil koraka naprej in spremenil določene destinacije. Hotelu Monte Mulini so sledili še drugi, zdaj sledi še kulinarična ponudba. Hoteli, ki najprej delujejo preveč ambiciozno zastavljeni, dolgoročno spremenijo celotno destinacijo. Če ne gledaš dolgoročno, pa lahko le prebeliš zid in dodaš v sobo nov stol, a to ni dovolj. Janez: Maistra je postavila raven cen, ki so za Slovenijo nepojmljive, zato imamo tudi mi v našem malem butičnem hotelu višje cene, ker je Rovinj tako napredoval kot destinacija. Tudi mesto veliko vlaga, gradijo novo marino, urejajo plaže, nova bo avtobusna postaja, pa kanalizacija. To gre z roko v roki. Investitorji obstajajo, a jih je treba tudi pritegniti. Lokalna skupnost ne more le pobirati davkov, vlagati pa nič.

DA LE NISO BREZBARVNI

Luka: V hotelirstvu se veliko stvari spreminja, vse bolj pa stopa v ospredje, da mora biti hotel poseben in da mora nagovarjati določeno ciljno skupino. Lažje je prodajati hotele, ki imajo slog. Če se lahko ljudje z nečim identificirajo, to prej prodaš. V Zagrebu zdaj vlagamo v hotel Panorama, ki bo povsem futurističen in drugačen od drugih hotelov v Zagrebu. Najbolj si želimo, da naši hoteli niso brezbarvni, imeti morajo značaj. Janez: Se strinjam, predvsem bo vsak moral najti svojo identiteto in svoje goste. Mi smo šli v smer restavriranja, pri nas je precej stvari izdelanih ročno. V hotelirstvu luksuz ni samo kvadratura sobe, temveč naravni lokalni materiali, čim manj plastike, zelena usmeritev, lokalni proizvodi. Gostje nočejo za zajtrk dobiti dvajsetih različnih salam, raje imajo tri kakovostne in lokalne. Naši gostje niso tisti, ki radi ležijo na plažah, pridejo za tri ali štiri dni in radi čim več doživijo, gredo gledat delfine, iščejo tartufe. Všeč jim je, če jim predlagaš aktivnosti. V mestu morajo biti tudi dobre restavracije, naši gostje si veliko preberejo, kje bi jedli. V Rovinju imamo restavracijo z Michelinovo zvezdico in to je dobro za promocijo.

LAHKO BI ŠLI KAMORKOLI, A IZBEREJO NJIH

Luka: Pri nas imamo zelo različne slovenske goste, ker imamo tudi različne storitve in hotele. Več slovenskih gostov pride v dražje hotele pred sezono, po njej in konec tedna, poleti jih je manj, ker je v Rovinju več tujcev. Imamo pa tudi v naših luksuznih hotelih veliko rednih gostov iz Slovenije, in to nam pove, da delamo dobro. To so ljudje, ki bi lahko šli kamorkoli, a izberejo nas.

“Istrani in tudi Zagrebčani so zelo topli ljudje, predsodkov, ki jih imamo do njih Slovenci, jaz ne čutim. Delal sem že po vsem svetu in tu so ljudje tudi zelo profesionalni.”

  • Luka

Janez: Tudi pri nas imamo slovenske goste, največ pred sezono in po njej. Radi imajo Rovinj, tukajšnjo hrano. Slovenski gostje radi nekaj počnejo, radi se ukvarjajo s športom, zjutraj tečejo in kolesarijo. Nas slovenski gostje izberejo zaradi dizajna in butičnosti, letos spomladi jih zelo pogrešamo, upamo, da kmalu pridejo.

Piše: Leja Kovačič • Foto: osebni arhiv