Beseda urednika
Piše: Aleš Čakš . Foto: Voranc Vogel/Delo
Poletje je. Moj letni čas, najljubši od vseh. Najsvetlejši čas v letu. Pa imam rad temo. Poletje so meseci, ko imamo ljudje zaradi dopustov in počitnic morda še največ časa, da se zazremo vase in hkrati s pobegi nekam blizu ali (zelo) daleč tudi ‘pobegnemo’ iz sebe, vsaj za kratek čas.
Oba pobega, vase in iz sebe, nujno potrebujem(o) za temeljit razmislek o sebi, o ljudeh okrog nas,
o bivanju tu in zdaj. Za t. i. reset, nekakšno novo vzpostavitev. Poleti, ko sije največ sonca, ko je najbolj toplo, ko si morda privoščimo največ hedonizma, je, vsaj zame, najprimernejši čas za – sebe. Da užiješ največ dobrega v letu.
Zlasti morje ima name močan vpliv. Najprej zaradi plavanja in rekreacije, potem zato, ker me njegovo šumenje in valovi pomirjajo, tretjič pa, ker je bilo morje vedno sinonim za čas, ko se odklopimo, ko najmanj razmišljamo o stvareh, ki jih ne maramo, ki nam povzročajo stres, in je torej čas, ko se več ukvarjamo s sabo, ko gremo stran od vsakdanjega življenja, ko gremo vase in iz sebe na drugačen, prijaznejši način.
Poletje je tisti čas, ko imam(o) na sebi najmanj oblačil, ko pokažem(o) največ kože, ko smo ‘najlažji’, pripravljeni za stvari, ki jih ne počnemo pogosto. Je čas, ko sem (smo?) dovzetni tudi za več strasti, erotike … Poletje ima pač to moč, da izvablja iz nas tisto, česar drugi letni časi ne. Ker sem/smo zaradi vpliva sonca in morja ter počitniških radosti manj podvrženi stresu in bolj ‘telesno’ osvobojeni.
Na poletje!