Uredniška beseda
Piše: Aleš Čakš . Foto: Voranc Vogel/Delo
Ljudje že spet norijo naokrog, besno nakupujejo, se navdušujejo nad okrašeno prestolnico, ob kuhanem vinu objemajo svoje prijatelje in si pripovedujejo, kje vse bodo na zadnji dan leta.
Vsako leto isto. Sam sem se pred nekaj leti odločil, da ne bom več del črednega nagona. Decembrska histerija mi že nekaj časa ni več blizu, še zlasti ne, ko vem, koliko ljudi v tem mesecu še posebej trpi, ker so osamljeni, zapuščeni, depresivni in ne vedo, kako preživeti osebno stisko.
Nič ni narobe, če se decembra poveselimo, a vse manj je razlogov za res pristno veselje. Ko pomislim na Gazo, me že skoraj vse mine. Ampak … december je vseeno lahko tudi lep, celo miren, če ne podležeš vsesplošni evforiji in histeriji. Da nisem več del črede, pomeni, da sem na silvestrovo sam doma. Moja družba mi povsem ustreza, pa nekaj izbranih jedi, malo penine in dobri filmi. Če pa že nisem sam, pa za družbo izberem prijatelja ali prijateljico.
In potem pride 1. januar, dan, ki ga imam že nekaj časa prav rad. To je dan, ko vsi dolgo spijo, ko so jutranji sprehodi prijetni in spokojni, ko na nacionalki gledam dunajske filharmonike in si oddahnem od ‘čarobnega’ decembra.
Torej, srečno!