Lena Pislak je skrbnica Fundacije Ulay
Piše: Kaja Komar . Foto: Igor Andjelić
Leno Pislak je svetovna javnost spoznala kot partnerico nemškega umetnika Ulaya, ki je na novo opredelil meje polaroidne fotografije, performansa in medsebojnega delovanja. Ko vstopiš v njeno stanovanje, imaš občutek, kot da vstopaš v galerijo — knjige, fotografije, predmeti s spomini in zgodbe, ki še živijo. Podobno je tudi njeno življenje. Začela je kot modna oblikovalka, nato soustvarjala prepoznavne vizualne identitete slovenskih blagovnih znamk, danes pa skrbi za pomemben del Ulayeve zapuščine. Pogovarjali sva se o umetnosti, Ulayu, Marini Abramović, ljubezni, odpuščanju, Ljubljani in življenju, ki ga nikoli ni ločevala od estetike.
Kdaj ste prvič začutili, da umetnost za vas ni le nekaj, kar občudujete, ampak način življenja?
Že zelo zgodaj, ob prvem čaju z oblakom mleka v svoji najljubši skodelici. Takrat sem razumela, da je umetnost lahko prisotna povsod, v lepoti vsakdanjega. Nikoli ni bila samo nekaj, kar visi na steni ali občuduješ v galeriji. Umetnost je način, kako živiš, gledaš svet in začutiš male stvari.
Ste diplomirana modna oblikovalka. Leta 1987 ste z Barbaro Stupica in Jeleno Pirkmajer ustanovili modno-oblikovalski kolektiv Stella Rubens. Kako se spominjate začetkov v svetu mode?Bili smo pravi pionirji. Takrat ni bilo hitre mode, vse si moral odkriti sam. Ob petkih sem šla z avtostopom v Gorico po revijo Vogue, ki je bila moj pogled v svet. Obleka pa je bila moj medij izražanja. Za Sonjo Tomažič in vrhunsko revijo Ars Vivendi smo ustvarjali editoriale, modne revije smo prirejali v diskotekah in predstavljali Slovenijo po Evropi. Odraščala sem ob babici, izvrstni šivilji, ki je moje zamisli čez noč spremenila v čudovite kose oblačil, kar me je vedno navdihovalo. A sanjala sem, da ustvarjam za mnoge, ne za posameznika, zato sem se usmerila v grafično oblikovanje, znamčenje in vizualne identitete, a vedno znotraj estetike.
Skupaj z Borisom Balantom ste ustanovili Studio Luks, ki je zaznamoval slovenski vizualni prostor s številnimi prepoznavnimi identitetami in logotipi, za katere ste prejeli številne nagrade (SOF, Trend, Brumen). Kako ste uspeli povezovati umetnost, grafični dizajn in občutek za javno podobo?
Intuicija in pogum. Vse se je začelo z grafičnim znakom za Galerijo Škuc, okoli katere se vrti velik del mojega življenja (smeh). Vedno sem rada prestopala meje. Namerno se nisem hotela naučiti oblikovati na računalniku, še danes delam s papirjem in svinčnikom. Znak za Škuc sva naredila iz originalne tablice okulistov za preverjanje dioptrije.
Zasnovali ste tudi Mobitelovo podobo, od prepoznavnega znaka »m-afna« do nepozabnih črno-belih oglasov.
Ravno tisti dan, ko sva z Borisom hotela vrniti najin mobilni telefon, naju je poklicala Violeta Zgonik, lastnica in kreativna direktorica Agencije 41. Čeprav so bili mnogi proti, smo se odločili za črno-bele fotografije, ki jih je posnel Tomaž Gregorič. Fotografirali smo običajne ljudi in naravno lepoto, brez stilistov in umetnega sijaja. Prvi slogan za Mobitel, ki ga je skoval Zdravko Duša, je bil: »Beseda je vsak dan manj vredna.« Iskreno in malo provokativno — to je moj slog.
Tudi logotip na embalaži soli Sečoveljskih solin, tik nad "Sol je morje, ki ni moglo nazaj na nebo", je vaš.
Na Piranske soline sem zelo ponosna. Navdih sva z Borisom našla v Pomorskem muzeju v Piranu, v starih žigih solinarskih družin. Vse je nastalo okoli mize v Piranu in ostaja enako že 25 let, pod budnim očesom mojega brata Primoža. Ustvarjali smo podobe za knjige, pa linijo priljubljenih čistil Luna. To so bila zlata leta za nas, ustvarjalne ljudi.
Zdi se, da imate poseben talent za povezovanje ljudi, umetnosti in idej.
To se zgodi spontano. Morda to povzame beseda muza. Ko se ljudje srečajo ob pravi energiji in nastane nekaj novega.
V grški mitologiji so muze boginje literature, umetnosti in znanosti, ki spodbujajo k ustvarjalnosti. Kako pa gledate na sodobno estetiko? Lepota me bo večno navduševala. A danes je vsega preveč, vse je dostopno z enim klikom, manjka pa pristnosti in individualnosti. Ulay je že v sedemdesetih letih govoril: »Estetika brez etike je kozmetika.« Mislim, da je to še vedno res.
Z Ulayem ste vstopili v svet umetnosti. Kako sta se spoznala?
Ulay je imel razstavo v Škucu, saj pravim, to je moja točka (smeh). Tam smo v osemdesetih s fotografom Markom Modicem posneli eno prvih kolekcij Stelle Rubens, v času razstave Veš slikar svoj dolg. Leta 2009 je umetniški direktor galerije postal moj prijatelj Tevž Logar, ki je Ulaya povabil, da predstavi svoje zgodnje ustvarjanje. En pogled je bil dovolj. Zagledala sva se in se nikoli več spustila. To je ta kemija, ki se je ne da načrtovati. Še isti večer sva se z mojim velikim črnim psom Miškom odpeljala v Piran.
Kaj vas je pri Ulayu najbolj pritegnilo?
Bil je zelo spiritualen, neposreden, čudovit učitelj mladim. Kmalu se je preselil v Ljubljano, prišel je le z majhnim kovčkom. On je potreboval podporo, dom, morda tudi mojstrico znamčenja (nasmešek), jaz pa sem dobila občutek varnosti in ključ do sveta. Čez dva meseca sva že stala na otvoritvi Marininega performansa Artist is present v Muzeju moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku. Pred vrati mi je rekel: »Hvala, da si z mano. Brez tebe me ne bi bilo tukaj.« Tam sta sedela nasproti in Marina se je stopila. Vsi smo jokali, tako ganljiv trenutek je bil.
Imate veliko izkušenj s podobo blagovnih znamk. Kako pa razumete razliko med identiteto umetnika in znamčenjem?
Ulay je vedno govoril, da se umetnik rodiš in ne postaneš. A koliko umetnikov zna iz tega ustvariti blagovno znamko? Slediti vsem korakom, najti pravo galerijo, skrbeti za vidnost in posel? To je zahteven svet, ki terja veliko.
Kako pomembna je pri tem karizma umetnika?
Naj pojasnim iz lastne izkušnje. Marina je bila zame vedno močna in drzna junakinja. Ulay pa je bil občutljiv, morda sramežljiv, a hkrati radikalen. Oba karizmatična oziroma "charismythic", kot je rekla kuratorka Ann Demeester v filmu Damjana Kozoleta Projekt rak. Samo Marina zna igrati prave karte. Zelo jo spoštujem, ker si je zgradila takšno slavo. In tudi Ulaya, ker se nikoli ni prodal. Zato je razstava Art Vital tako pomemben mejnik.
Se spominjate prvega srečanja z Marino Abramović?
Prvič sva se srečali v New Yorku, bila je topla in velikodušna. Klepetali smo, ponudila mi je čevlje za večer, ker je deževalo. Skupaj smo šli na dobrodelno večerjo, kjer smo sedeli z Lou Reedom, Laurie Anderson in drugimi umetniki.
Postali ste del Ulayjevega življenja in umetniškega sveta.
Vse je šlo zelo hitro. Kmalu po tem, ko sva se spoznala, je Ulay zbolel za rakom v četrtem stadiju, napovedali so mu le še nekaj mesecev. Ravno takrat smo z Damjanom začeli snemati film, ki se je čez noč spremenil v dokument o poslavljanju. A Ulay se ni ustavil. Nekaj dni po kemoterapiji smo že bili v Berlinu, New Yorku, Amsterdamu. Pozneje je rekel, da je bil film njegova filmoterapija.
Pozdravil se je in leta 2012 sta se poročila.
Mogoče sva s poroko razjezila Marino. Postala je ljubosumna, da se je Ulay vrnil na sceno. Morala sva jo tožiti, ker ni upoštevala njunih dogovorov. Na sodišču v Amsterdamu se nismo niti pozdravili. Marina je izgubila tožbo in smo šli vsak svojo pot. Ulay je ustvarjal, pripravljala sva razstave, performance in vsako leto hodila na ajurvedsko zdravljenje v Indijo. Ljubljana je bila dom, Piran zavetišče. Prijatelji, moji otroci, pes, to potrebujem, potem zmorem vse.
Leta 2014 sta ustanovila Fundacijo Ulay. Zakaj je bilo to zanj tako pomembno?
Bal se je, da bo njegova zapuščina izginila. Njegova dela so vse, kar je imel v življenju, nikoli pa ni znal poskrbeti za njihovo vrednost, za pozicioniranje. Ni želel umazati svoje ustvarjalnosti s tem, da bi se prodal. Naučil me je, kako ohranjati njegov arhiv, a šele po njegovi smrti sem razumela, kako velika odgovornost je. Včasih iščeš en sam polaroid dve leti, naslednjič odkupuješ delo na dražbi. Gre za neprestano sestavljanje zgodbe, da umetnik ostane prisoten tudi po smrti. Tako sem se morala tudi sama izbrusiti in se prvič pojaviti v javnosti, čeprav sem raje v ozadju. Pomagala nama je tudi moja hčerka Rosa in do otvoritve v Cukrarni sva intenzivno sodelovali. Potem pa je, pogumna mlada dama, odprla bar v Berlinu in šla za svojimi sanjami. Papa, kot ga je klicala, bi bil ponosen nanjo.
Kdo je bil prvi pobudnik za razstavo Art Vital?
V resnici se je vse začelo veliko prej. Z Marino smo se le nekaj mesecev po sodbi srečali v majhni ajurvedski kliniki v Indiji. Tam oblečeš belo pižamo in za tri tedne odložiš ves svet, telefone, ego. Nekega jutra sem jo zagledala na poti skozi park. Mislila sem, da me bo kap. Stopila sem do nje, ji podala roko in rekla: »Let’s make it this time«. Začeli sva se pogovarjati, po nekaj dneh se je omehčal tudi Ulay. Prvič smo imeli dovolj časa, da smo se odkrito pogovorili in si odpustili.
O odpuščanju sta z Marino pisali tudi v fotoknjigi “Love. Hate. Forgiveness” (2025).
V knjižici govoriva o ljubezni in odpuščanju. In čisto malo o sovraštvu, kot ljubko reče Marina: "Let me be angry a little more." (nasmešek). Ko smo leta 2018 z ekipo Louisiane v Marinini hiši v Upstate New Yorku snemali No Predicted End, dokumentarni film o njunem vnovičnem srečanju, sta si z Ulayem resnično odpustila. To je bilo tudi zadnje poletje, ko je bil Ulay še močan in zdrav. Odšel je marca 2020 in nastala je velika tišina. Marina me je poklicala leto pozneje in povedala, da je slišala, da imam novega fanta. Povabila naju je na njeno razstavo v Nemčijo, da preveri, če je Igor (Andjelić, op. p.) pravi zame (nasmešek). In sva šla. Takoj sta si bila všeč, oba obožujeta dober humor. Takrat je namignila, da je čas za skupno razstavo. V istem času sta Alenka Gregorič in Felicitas Thun-Hohenstein v Ljubljani pripravljali program za Cukrarno in imeli isto idejo. Serendipity (Srečno naključje, op. p.), spet. Za razstavo, velik zalogaj za Slovenijo, se je zelo zavzel tudi Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane.
Tudi po vaši zaslugi bo razstava potovala po svetu. Kaj to pomeni za Ljubljano?
To je pravzaprav neverjetna zgodba. Ljubljana je bila prva postaja tako velike in intimne razstave o Ulayu in Marini. Poleti se seli na Kitajsko, v Aranya Art Center, ki je blizu začetka Marinine poti po Kitajskem zidu za performans The Lovers. Nato potuje v Neue Nationalgalerie v Berlinu, kar je skoraj filmsko, ker je Ulay tam leta 1976 izvedel svojo znamenito krajo slike Carla Spitzwega in nikoli ni smel vstopiti v muzej. Potem sledijo še Madrid, Porto, Bukarešta. Veseli me, da so tudi mladi tako zelo začutili razstavo in dokumentacijo, ki kaže, kako sta prepletala umetnost in življenje.
Ali z Marino Abramović še ohranjate ustvarjalni dialog?
Seveda. Z Igorjem sva bila na njeni razstavi v Galeriji dell’Accademia ob Beneškem bienalu z vrhuncem - predstavitvijo dela Pietà, ko Marina drži Ulaya v naročju ob znani Tizianovi mojstrovini Pietà. Ona res zna ustvariti dramo (nasmešek). Z njenim studiem smo stalno v stiku, Marina želi vedno imeti ob sebi Igorja, zanj pravi, da ima »golden eye«.
Februarja je bila v italijanskem Vidmu razstava »Ulay, Marina, Igor. A New Story«. Za projektom stoji vaš partner Igor Andjelić, ki se njune zapuščine loteva skozi sodoben pristop in svojo estetiko. Kako je vstopil v vajino, vašo zgodbo?
Igor je vsestranski umetnik. Njegove fotografije visijo v pomembnih zbirkah po vsem svetu. Ustvaril je nekaj ključnih prostorov: bar v Škucu, salon Minimal …. V naši hiši je imel galerijo, pod nama, kamor je Ulay rad zahajal, sploh nisem vedela, kako pogosto. Postala sta dobra prijatelja, načrtovala sta celo skupen projekt.
Še verjamete, da lahko umetnost spreminja človeka in družbo?
Umetnost ti lahko podari trenutek lepote, te pretrese in prebudi. Poglejte samo letošnji bienale v Benetkah, koliko protestov in upora! Kdo, če ne umetniki? Zato je pomembno, da mlade opolnomočimo, jim damo prostor za ustvarjanje in podporo. Morda v Ljubljani, ki jo je imel Ulay tako rad.
