Uršula Cetinski je od leta 2014 na čelu Cankarjevega doma, ki ga že svoj drugi mandat razvija v sodoben kulturni center s konceptom, po katerem bi se ljudje družili ves dan. Diplomiranka primerjalne književnosti in nemščine ter magistra upravljanja v kulturi in medijih, ki je zelo uspešno vodila številne slovenske kulturne institucije, nam je med drugim zaupala, zakaj kultura v Sloveniji ostaja dostopna vsem.

Vodili ste številne festivale, Slovensko mladinsko gledališče, ste tudi na čelu Nacionalnega sveta za kulturo. Na katere dosežke ste najbolj ponosni?

Najbolj sem ponosna na festival Mesto žensk, saj sem ga tudi ustanovila. Slovensko mladinsko gledališče in Cankarjev dom sta imela že pred mojim vodenjem zelo lepo preteklost, Mesto žensk pa je bila moja ideja, ki so se ji pridružili tudi drugi, ki jih je navdušila. S Koenom Van Daeleom, ki je danes programski vodja Kinodvora, sva leta 1995 s pomočjo Urada za žensko politiko ustanovila popolnoma novo kulturno civilno iniciativo žensk in moških, s katero smo opozorili na družbeno prikrajšanost žensk v kulturi in družbi. Ponosni smo, da smo ustvarili idejno tako močen projekt, da se je ohranil do danes. To se je dogajalo še pred gibanjem Me Too in podobnimi danes popularnimi iniciativami. Ko smo leta 1995 začeli projekt Mesto žensk, te teme še niso bile tako javno prisotne in takrat je bilo prizadevanje za enake družbene možnosti obeh spolov nekaj nenavadnega.

Je lažje ustvariti nov projekt ali nadaljevati uspešno zgodbo?

Če nadaljuješ delo v ustanovi z velikim ugledom, moraš imeti zelo veliko energije, znanja, spretnosti in izkušenj, da ta ugled ohraniš, kaj šele da ga stopnjuješ. Lažje je začeti nekaj na novo, vendar moraš imeti zelo močno idejo, da projekt spelješ in ga ohraniš skozi čas.

Nekoč ste zelo navdihujoče izjavili, da je vaša kariera vaša strast, strastno življenje pa je užitek. Kako strastno bo prihodnjih pet let, ko boste na čelu Cankarjevega doma?

Prihodnjih pet let bo zelo strastno tudi zato, ker živimo v zelo hitro spreminjajočem se okolju, mi pa smo si zastavili zelo visoke cilje. V Ljubljani namreč nastajajo različna prizorišča, kot na primer Cukrarna in podhod Ajdovščina, kjer bodo kinodvorane s podobnimi programi, kot jih imamo v Cankarjevem domu. Prostor se spreminja, na Gospodarskem razstavišču napovedujejo tudi novo kongresno dvorano. To so naravni procesi, Ljubljana kot mesto se razvija in kulturna ponudba se širi. K širitvi in zanimanju za kulturne storitve prispeva tudi turizem. V očeh javnosti še vedno veljamo za osrednji kulturni in kongresni center v Sloveniji, zelo radi pa bi širili svoj vpliv, moč in ugled tudi v mednarodni prostor. To se ne dogaja le na kongresnem, temveč tudi umetniškem področju, saj imamo najstarejši jazz festival v Evropi. Pred nekaj leti smo gostili evropsko jazz konferenco z najpomembnejšimi svetovnimi jazz strokovnjaki. Imamo veliko manjši proračun kot najodmevnejši kulturni centri v Evropi, ta primanjkljaj pa želimo nadomestiti z dobrimi idejami, ki bi bile privlačne tudi za mednarodno skupnost, saj smo ne nazadnje tista kulturna organizacija, ki skrbi za ugled celotne države, in ne le prestolnice. Za ugled Slovenije skrbimo z gostovanji najuglednejših imen svetovne umetnosti, s čimer našo državo uvrščamo na evropski in svetovni zemljevid, hkrati pa spodbujamo odmevnost slovenskih umetnikov tako lokalno kot globalno.

Cankarjev dom ste razvili v prostor druženja, ustanovo s konceptom, ki ni namenjena zgolj obiskovanju predstav, koncertov, razstav …

Pogosto slišim, kako se je Cankarjev dom v zadnjih petih letih spremenil in odprl. Želimo si, da se ljudje pri nas zadržujejo tudi čez dan, in ne le zvečer, ko obiščejo

»Kultura je za zdaj pri nas še vedno dostopna večini, in ne zgolj najpremožnejšim elitam. To je dobro in pomembno.«

prireditve. Želimo si, da bi Cankarjev dom prodrl v zavest ljudi kot prijeten prostor, kjer se srečujejo s sebi podobnimi, z ljudmi, ki jih zanimata umetnost in kultura. Marsikateremu obiskovalcu pomeni kakovostno druženje celo več kot sama prireditev.

Lahko že napoveste presežke sezone 2020?

Gre za 40. jubilejno sezono, v kateri se ukvarjamo z različnimi temami, med katerimi bi izpostavila zanimanje za staro Grčijo z razstavo Ideja, ki bo zaradi izjemnega obiska podaljšana do maja. Na njej je med drugim razstavljen model antikiterskega mehanizma, za katerega se je izkazalo, da gre za najstarejši poznani mehanski analogni računalnik, narejen med letoma 150 in 100 pred našim štetjem. Leta 1902 so ga našli v razbitinah antične ladje, 42 metrov pod morsko gladino, in je po obliki zelo podoben današnjemu prenosnemu računalniku. Z njim so stari Grki zelo natančno merili lego nebesnih teles. Junija pride k nam razstava enega največjih fotografov 20. stoletja Henrija Cartierja-Bressona. Razstavljenih bo 121 črno-belih portretov njegovih sodobnikov, pomembnih osebnosti prejšnjega stoletja, kot so Pablo Picasso, Marilyn Monroe, Coco Chanel, Henri Matisse, Igor Stravinski, Simone De Beauvoir …

Kulturi in kulturnikom se že kar klišejsko in pavšalno očita parazitstvo in vzporedno s tem se uspešnost ministrov za kulturo meri po tem, kdo odreže manjši kos proračuna za kulturo, uspešen vodja kulturne ustanove pa je tisti, ki porabi in od države zahteva čim manj sredstev.

Družbeno nelagodje, povezano z umetniki, ki na prvi pogled ne proizvajajo funkcionalnih dobrin, ni nič novega. Moj mož, umetnostni zgodovinar in strokovnjak za Albrechta Dürerja, slikarja 15. in 16. stoletja, mi je pripovedoval o korespondenci, v kateri Dürer piše, da so ga zmerjali s parazitom. Zdaj pa v Evropi ugotavljajo, da je kultura izjemno produktivna gospodarska panoga in da kulturni turist porabi veliko več denarja kot prostočasni. Nekateri evropski muzeji imajo celo preveč obiskovalcev. Galerija Uffizi v Firencah si je zmanjšanje obiska zastavila celo kot strateški cilj. Najslavnejši muzeji in galerije so tako polni, da so razstavljene umetnine že ogrožene.

Kako pa je pri nas?

Tudi pri nas kultura zelo ugodno vpliva na okolje. Ko se v manjšem kraju odločijo odpreti muzej, to za sabo potegne več kot dvajset drugih delovnih mest, saj se zaradi muzeja začnejo razvijati tudi druge dejavnosti. Kultura je težko merljiva kategorija, saj veliko ljudi potuje v določeno mesto ali državo izključno zaradi nje, sredstva pa porabijo tudi v hotelih, restavracijah, trgovinah in podobno.

Se pravi, da je kultura kljub vsemu gospodarska in tržno zanimiva prvina?

Zagotovo je. Ko sem bila otrok, je bilo potovanje z letalom nekaj posebnega in domišljala sem si, da z njimi potujejo samo izjemni ljudje. Danes se je zaradi globalizacije in dostopnosti letalskih prevozov turizem razširil po vsem svetu ter postal dostopen tudi srednjemu in nižjemu srednjemu sloju. Vsi si ne želijo le počivati na plažah, veliko jih raje obiskuje kulturno bogate kraje. Včasih se mi zdi, da Benetke ne bodo potonile zaradi poplav, ampak zaradi milijonov ljudi, ki jih vsako leto obiščejo. Svet se močno spreminja in v tem spremenjenem svetu je kulturna ponudba ena najbolj privlačnih in poslovno zanimivih dejavnosti. Občasno sicer račune prekriža višja sila, med katero sodijo tudi virusi.

Tudi kultura se ne prodaja sama od sebe in zahteva premišljene marketinške poteze. Glede na nove spletne medije me zanima, katere marketinške poti so se izkazale pri vas za najučinkovitejše.

Cankarjev dom ima več kot pol milijona obiskovalcev na leto in več kot dva tisoč prireditev, za katere jih je treba navdušiti. Lani smo posodobili spletno stran, ki obiskovalca nagovarja sodobneje. Njenim uporabnikom tudi predlagamo, kaj vse bi jih utegnilo zanimati. Obiskovalci zelo pohvalijo tudi naše udejstvovanje na družbenih omrežjih, kjer jih seznanjamo z življenjem Cankarjevega doma v zakulisju, denimo z našim čebelarstvom na strehi in pridelovanjem Cankarjevega medu.

Koliko medu pridelate na leto?

Zelo malo. Približno sto litrov, zato ga uporabljamo zgolj za poslovna darila. Bili smo prva ljubljanska kulturna institucija, ki je uvedla urbano čebelarstvo. Zdaj med pridelujejo tudi drugi, recimo Španski borci.

Koga bi želeli pripeljati v Cankarjev dom, pa si ga finančno ne morete privoščiti?

Zelo smo si želeli pripeljati čudovito nemško predstavo Peter Pan v režiji Roberta Wilsona, ki smo ga gostili že dvakrat in velja za enega največjih režiserjev dvajsetega stoletja. Ta projekt je žal neuresničljiv, saj bi nas tri predstave v Gallusovi dvorani stale 400.000 evrov. Tudi marsikatera razstava je zaradi previsokih sredstev za nas nedosegljiva. Proračun malo boljše razstave v Italiji ali Nemčiji znaša milijon evrov in več, kar mi porabimo za več kot tisoč prireditev. Letos smo si želeli novo sezono začeti s plesno predstavo svetovno znane koreografije Pine Bausch Pomladno obredje, pa smo se tudi temu zaradi previsoke cene morali odreči. Pred dvema letoma smo zaradi previsokih stroškov odpovedali predstavo ruskega režiserja Leva Dodina. Vendar si lahko kljub temu nekajkrat letno privoščimo presežke, ne moremo pa si privoščiti svojega sanjskega programa.

Po drugi strani gostite najpomembnejša imena jazz glasbe …

Tako je. Pri filmu, jazzu in etno glasbi so stroški veliko nižji in lahko gostimo najprivlačnejša imena. Sicer pa naš program kljub vsemu kolegi in strokovnjaki po svetu ocenjujejo kot vrhunski.

Kdo so po vašem mnenju največji slovenski umetniki?

Glede na evropski in svetovni kulturni prostor se mi zdi v Sloveniji izstopajoča kakovost gledaliških igralcev. Za tem verjetno stojijo zelo dobra akademija za gledališče in izjemno nadarjeni ljudje. Že ko sem bila mlada, so o slovenskih igralcih govorili kot o neverjetni kombinaciji nemške natančnosti in rahlo melanholične ruske duše. In temu bi pritrdila. Veliko naših igralcev bi lahko igralo na najbolj uglednih svetovnih odrih. Tudi pri baletu izstopa delo Edwarda Cluga, njegove predstave gostujejo celo v Dunajski državni operi. Na področju sodobnega plesa cenim številne, med njimi Iztoka Kovača, in žal mi je, da so prenehali igrati njegovo predstavo Zasledovalci sreče. To je bila ena najduhovitejših predstav, kar sem jih videla. Imamo vrhunsko lutkovno umetnost. Uspešen je tudi slovenski film, ki kljub nizkemu proračunu prejema nagrade na mednarodnih festivalih, pa tudi veliko vizualnih umetnikov je takšnih, da o literatih sploh ne govorim.

Zakaj pri nas ob vrhunskih umetniških dosežkih, predvsem na področju filma, kar naprej poudarjamo, s kako smešno malo sredstvi so ga ustvarjalci posneli? Mar ni to skrajno cinično in podcenjujoče do ustvarjalcev, saj jim bodo za naslednji vrhunski projekt namenili še manj denarja?

Vsem, ki delamo v kulturi, se zdi to velika škoda. Potrebovali bi samo malo več sredstev in bi še bolj zacveteli. Škoda je, da se pri kulturnem proračunu šele zdaj počasi vračamo na tisto, kar smo že imeli pred več kot desetimi leti. Škoda je, da smo se med zadnjo recesijo odločili, da moramo tako zelo varčevati ravno pri kulturi.

»Junija pride v Cankarjev dom razstava enega največjih fotografov 20. stoletja Henrija Cartierja-Bressona. Razstavljenih bo 121 črno-belih portretov pomembnih osebnosti prejšnjega stoletja.«

S tem se je v kulturi naredila gromozanska škoda, okrevanje pa bo dolgotrajno. Kljub temu se moramo zavedati, da je finančna moč naše države manjša od gospodarsko najuspešnejših držav in da je kulturni trg doma majhen. Menim, da bi morali najti racionalno pot, zmagovalni recept tako za kulturo kot državo v celoti.

Ljudje marsikdaj ne razumejo, zakaj morajo davkoplačevalci podpirati kulturo …

To je zato, da kultura v Sloveniji ostaja čim bolj dostopna. Namesto 800 evrov, ki bi jih morali sicer odšteti za koncert vrhunskega orkestra, obiskovalci zaradi državne podpore plačajo petdeset. Upoštevati je treba njihovo kupno moč, ki je odvisna od njihovih osebnih prihodkov. Kultura je za zdaj pri nas še vedno dostopna večini, in ne zgolj najpremožnejšim elitam. To je dobro in pomembno.

Piše: Živa M. Brecelj • Foto: Peter Uhan