Duel: Aleš Pavlin, filmski producent, vs. Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra

Piše: Leja Kovačič . Foto: Črt Piksi

Ob koncu jeseni je v kinematografe prišel verjetno najbolj pričakovan film zadnjih let, Belo se pere na devetdeset, ki je posnet po knjižni uspešnici Bronje Žakelj. Na klepet smo povabili direktorico Slovenskega filmskega centra in producenta, ki je poskrbel, da je knjiga doživela filmsko priredbo. Prvo vprašanje je bilo preprosto: zakaj določen film postane hit?

Aleš: Predvsem je treba vložiti veliko strasti. V ta film smo res vlagali strast od začetka, imeli smo dobro osnovo, iz katere pa bi lahko nastal čisto povprečen ali pa slab film. Naš film pa je produkcijsko bogat, občinstva se je zelo dotaknil in vse skupaj diši po velikem hitu.
Nataša: V filmski industriji velja pravilo, da so filmske priredbe literarnih del deležne večjega zanimanja kot avtorski scenarij. Pri nas smo imeli v davni preteklosti, še v Jugoslaviji, tradicijo velikih filmov, ki so bili priredbe literarnih del. Potem je tega malce umanjkalo, zato sem vesela, da je zdaj prišel v kino film, posnet po zelo uspešni knjigi, to namreč pomeni, da že ima svojo publiko. Pomembno je tudi, da ima producent ambicijo to podpirati od začetka do konca, in zelo dobro za pozicioniranje filma je, če producent ve, kaj je marketing.
Aleš: Se strinjam z Natašo, knjižna uspešnica je lahko dobra osnova, lahko je pa tudi prekletstvo. Ta knjiga ni bila zelo preprosto prenosljiva na film, verzije scenarija so romale tudi v smeti, za začetek je v knjigi zgodba linearna, v filmu pa ne.
Nataša: Pa to ni edini izziv, vsak, ki je knjigo prebral, ima določeno pričakovanje, in ko bo stopil iz dvorane, bo rekel, ne, to ni tako dobro kot knjiga, ali bo pa rekel, da je film še boljši kot knjiga.
Aleš: In tu je bil izziv še to, da ne gre za fikcijo, temveč je to resnična zgodba, Bronjina zgodba, režiser Marko Naberšnik pa je zato čutil veliko odgovornost. Ampak če se vrnemo k marketingu, imel sem zelo jasno idejo, kaj si želim s filmom in kdaj si to želim. Želel sem imeti slovensko premiero na LIFFU in to sem programskemu direktorju Simonu Popku pred dvema letoma tudi povedal. Tudi distributerjem in kinematografom sem povedal, da imajo pred seboj filmski hit in da naj se do njega tudi tako obnašajo. Tu je še srbska igralka Anica Dobra, ki je dvignila ves igralski ansambel, in seveda odlični slovenski igralci. Želimo si, da bi film tudi uspešno potoval po regiji.

Težka drama, a komunicira z občinstvom
Nataša: Za filmski center so takšni projekti izjemno pomembni, želimo, da je naš program uravnotežen, da delamo umetniške izdelke, ki so vidni, uspešni in celo nagrajevani v tujini, ter da podpiramo tudi filme, ki se gledajo doma, filme, kakršen je ta, ki je imel krajšo pot v tujini, ima ambicije po distribuciji v širši regiji in upam, da bo predvsem doma velik hit. Za nas je pomembno, da podpremo tudi projekte, ki so namenjeni širšim množicam.
Aleš: Naš film je težka drama, a komunicira z občinstvom, Marko tako režira, zna nagovoriti gledalca. To ni film, ob ustvarjanju katerega bi kdor koli rekel: vseeno nam je za slovenskega gledalca.
Nataša: No, upam, da tega ne rečejo ob ustvarjanju nobenega filma. Ima pa vsak film svojo publiko. Nekateri filmi so narejeni bolj za ljubitelje umetnosti, nekateri za širše množice. Pomembno je, da ima tudi naša kinematografija oboje.
Aleš: Ampak ravnotežja med tem ni.
Nataša: Jaz se trudim, da bi bilo. Trudimo se, da vsako leto posnamemo mladinski film, letos smo objavili nov razpis za razvoj scenarijev za žanrske filme. Razvijajo se scenariji za komedije, zgodovinske filme, celo za vestern.
Aleš: Tu sedim z direktorico, ki ji izrekam vse pohvale in tudi nimam nič proti filmom, ki so namenjeni zgolj za festivale, potrebujemo pa vsako leto tudi kakega paradnega konja, ki vse skupaj potegne naprej, takšnih filmov imamo premalo.

Lea je Bronjo ponotranjila
Nataša: Belo se pere na devetdeset je film za občinstvo moje generacije, ki ji pripada tudi Bronja. Popelje te čez celo tvoje življenje, od kuhinj, v katerih smo odraščali, ur, ki smo jih nosili, nakupov kavbojk v Trstu … Kot profesionalko pa me še posebej veseli, da je to film, ki je ponudil močno glavno vlogo ženski igralki, kakršne v slovenski kinematografiji redko vidimo. Lea Čok je dobila izjemno priložnost in jo je tudi odlično opravila.
Aleš: Lea tega ni samo odigrala, ona je Bronjo ponotranjila.
Nataša: Imela je to srečo, da je bila ob njej živa oseba, ki jo je igrala.
Aleš: Ampak Lea ni edina, kastingu vseh igralcev smo namenili res veliko časa. Nismo zatajili niti pri scenografiji, kostumografiji, maski, frizurah, odkupili smo tudi pravice za sedem pesmi, ki so vse bile veliki hiti v svojem času. Za potrebe filma smo predelali eno najbolj znamenitih slovenskih popevk, Dan ljubezni, ki pospremi enega najbolj čustvenih, intenzivnih prizorov: Bronjino valeto. Čez šest dni se njena mama za vedno poslovi in je to res bil njun zadnji Dan ljubezni. Tudi knjiga ima novo izdajo s filmsko platnico, 60 fotografijami iz filma, Bronjinim nagovorom in je tako uspešna, da gre v ponatis.

Cilj je vsako leto 200 do 300 tisoč gledalcev
Nataša: Ves čas poudarjam, da strast ni vedno dovolj, tudi kompetence so pomembne in mi ditribucijskih in marketinških kompetenc nismo dovolj dobro spodbujali. Izmojstrili smo se v tem, kako filme poslati na trg v tujino, tam smo opaženi, nismo pa še izmojstrili veščin distribucije in marketinga doma. Naš končni cilj bi moral biti, da imamo vsaj 10- do 15-odstoten tržni delež v naših kinih. To pomeni, da je treba filme na trg poslati tako, da bo na koncu leta vsaj 15 odstotkov vseh gledalcev v slovenskih kinih gledalo slovenske filme. To je 200 do 300 tisoč gledalcev vsako leto. In vsak strokovnjak za marketing lahko pove, da samo dober produkt ni dovolj, lahko ga daš na polico, a če ga nihče od tam ne bo vzel, nisi naredil veliko.
Aleš: Tudi študentom na AGRFT govorim, da ima vsak slovenski film svoje ciljno občinstvo; za določen film je to 3.000 gledalcev, za drugega 15.000, za tretjega pa 100.000. Ampak težava je, če ne nagovorimo svojega ciljnega občinstva.
Nataša: Sama poslušam največ kritik na račun tega, da filmi ne pridejo dovolj hitro do domačega gledalca.
Aleš: Temu mnenju se pridružujem tudi sam, ne kot producent, temveč kot gledalec.
Nataša: Vsak film ima svoj cikel. V letošnjem letu smo imeli tudi določene izzive s prikazovanja filmov, je pa res, da je naš sistem tako urejen, da je odgovornost za distribucijo filmov na strani producentov.
Aleš: Če se film predvaja na festivalu v Portorožu in novinarji producenta tam vprašajo, kdaj bo film v kinih, on pa reče, da se še dogovarjajo, to pomeni, da se ni dovolj potrudil, da bi se dogovoril s kinematografi in določil datum. To je težava.
Nataša: Vsak film ima svoje občinstvo.
Aleš: Mi pa se moramo za to občinstvo potruditi.
Nataša: Že od začetka, še preden film sploh nastane, moramo razmišljati, kdo je gledalec in potem do konca delati na tem, da ta gledalec do filma pride. Izzivov je torej še kar nekaj, menim pa, da imamo letos zelo lepo filmsko letino. Ob Belo se pere na devetdeset, za katerega upam, da bo še dolgo ostal v kinematografih in prebil vse rekorde gledanosti, je tudi mladinski film Elvis Škorc, pa tudi mednarodni uspehi so lepi: med nominiranci za evropske filmske nagrade so prvič kar trije slovenski filmi.
Aleš: Za naš film pričakujem res izjemen rezultat v kinematografih, je pa dejstvo, da pokoronski časi niso primerljivi s predkoronskimi časi. Obisk kinematografov se je zelo zmanjšal.
Nataša: Ja, ljudje so se navadili filmske vsebine gledati doma.
Aleš: Ponudniki vsebin na zahtevo so takrat izkoristili zaprtje kinodvoran in te navade se pri nas niso več nikoli v celoti vrnile.
Nataša: No, ampak vseeno vprašam … Kdaj pa bomo na televiziji lahko videli Belo se pere na devetdeset?
Aleš: Na televiziji bo predvajan, ko se bo iztekel kinematografski cikel, ta pa bo trajal dolgo, sem prepričan, da krepko čez novo leto.