Gregor Jamnik vs. Janez Bidovec, hotelirja

Piše: Leja Kovačič . Foto: osebni arhiv (naslovna fotografija: arhiv Hoteli Spirito Santo)

O izzivih sodobnega hotelirstva sta klepetala Janez Bidovec, lastnik hotela Spirito Santo Palazzo Storico v Rovinju, in generalni direktor Hotela Slon Gregor Jamnik, ki je hkrati predsednik združenja hotelirjev Slovenije. Kaj bi Janez »ukradel« iz Ljubljane in kaj Gregor iz Rovinja? Nemec, Američan ali Italijan, kdo največkrat zavije k njim? In kako na hotelirstvo vplivajo negotove geopolitične razmere?

Gregor: Nehvaležno je trenutni čas primerjati s časom koronavirusa, kako negotovi smo bili šele takrat. To so bili najbolj grozni časi v zgodovini hotelirstva, če odmislimo svetovne vojne. Je pa negotovo tudi zdaj, geopolitično stanje se dnevno spreminja z izjavami predsednikov velikih držav, ki si bodo razkosali ta planet. To vpliva na turistične tokove in nesproščenost pri potovanjih. Pozabiti ne smemo niti na draginjo, ki se nadaljuje, čeprav se je inflacija umirila. Tu so še nove lokalne gospodarske krize, ki se bodo verjetno razširile na vso Evropo, mislim predvsem na Nemčijo. Mestni hotelirji že čutimo upad poslovnih potovanj, kar je sicer povezano tudi z digitalizacijo poslovnih srečanj. Ljubljana je bila nekoč nabito polna med tednom, zdaj pa je tako konec tedna. Prostočasni turizem v njej zelo narašča, je pa omejen na sezone. Vse večjo razliko je mogoče opaziti med poletjem in zimo.

Gregor Jamnik

Janez: Z Gregorjem se strinjam, da je bilo najhuje, ko v času epidemije gostje niso mogli do nas. Tega ne pričakujemo več. Stanje v hotelirstvu je dovolj dobro, dovolj se potuje, letališča so nabito polna, velike hotelske verige odpirajo hotele na novih destinacijah. Je pa res, da je stanje negotovo. Mi imamo zelo veliko ameriških turistov, oni so odlični gostje, Amerika je namreč strašno draga, v nekaj letih so se tam in tudi tu hotelske in druge storitve podražile za 30 ali celo 40 odstotkov. Ameriški turisti imajo dobro kupno moč, vsaj tisti, ki potujejo. Vezani smo tudi na Evropo, Italijani, ki imajo denar, gredo drugam, Avstrijci pridejo, je pa zdaj težava z Nemci, tam je velika draginja. Ne bi rad bil črnogled, letos smo z rezervacijami zadovoljni. Malo me skrbi dogajanje v Nemčiji, zdi se mi tudi, da se cene, ne le v hotelirstvu, tudi v gostinstvu, dvigujejo brez razloga. Lahko dvigneš ceno, a moraš gostu dati nekaj več. To je malce ušlo izpod nadzora, zato si ljudje marsičesa ne morejo več privoščiti.

Gregor: Strinjam se, da ne smemo biti tako črnogledi, potuje se veliko, a jaz rad vsako leto primerjam s popolnim letom 2019. Sanjskih let izpred epidemije ne dosegamo več, saj nam, vsaj v Ljubljani, naših storitev ne uspe podražiti toliko, kolikor so se dvignili stroški. Delovna sila od nas zahteva vse višje plače. Izzivi so veliki. Ljubljana ima še težavo z dostopnostjo, ostala je brez nacionalnega prevoznika, nimamo hitrih vlakov, avtoceste so poleti nabito polne, letalskih povezav je pozimi zelo malo, nadejamo se, da jih bo poleti več. Si pa z Janezom deliva isto skupino gostov, gost, ki je na poti v Rovinj, se ustavi v Ljubljani, gost, ki je v Ljubljani, se odpravi na izlet v Rovinj. Tako v Hotelu Slon kot v City Hotelu so na prvem mestu ameriški gostje, letos so prvič prehiteli Nemce, ki so bili tradicionalno desetletja prvi.

HOTELIRSTVO IN UMETNA INTELIGENCA

Janez: Ne vidim, da bi umetna inteligenca vplivala na hotelirstvo, si pa kdaj z njo pomagamo, gotovo si z njo pomagajo tudi gostje. Trizvezdični hoteli, v katerih se boste prijavili sami, robot bo prinesel zajtrk, to je prihodnost, delovna sila je draga, in kdor bo želel osebni stik, bo moral za to plačati.

Gregor: Uporaba umetne inteligence v hotelirstvu je še v povojih, njen predhodnik, t. i. machine learning, pa je prisoten že desetletja pri odločitvah gosta in pri prihodkovnem menedžmentu, tu so tudi AI-klepeti, ki pomagajo gostu. Hotelirstvo je zelo tradicionalna dejavnost, mi kuhamo kave, brišemo prah, preoblačimo postelje, tu umetna inteligenca ni nujno potrebna, se pa z aplikacijami, ki jih gostje uporabljajo, uveljavlja kot pomočnik, ki je na voljo 24 ur. To se bo še razvijalo, o gostu bomo vedeli vse, kar nam bo dovolil vedeti, in s tem vedenjem mu bomo skušali pričarati nepozabno izkušnjo. To je kratkoročna prihodnost, o dolgoročni pa nam je pred časom na eni od konferenc predaval futurolog turizma, dejal je, da bomo merili gostovo trenutno psihično stanje. Je srečen, zadovoljen, slabovoljen, kako lahko to popravimo? Bomo to počeli s prepoznavanjem obraza, skeniranjem oči, mimiko obraza? Evropska unija sicer kamere za prepoznavanje obraza za zasebno uporabo še prepoveduje, to se bo najprej razvilo na Kitajskem in v ZDA. Gostu torej ne bo treba izraziti slabe volje, to je prihodnost. Morda ni realno, a videti je, da bo šlo v to smer.

IZPOLNITEV ŽELJA, ŠE PREDEN NANJE POMISLIJO

Gregor: Janez, vaš hotel je butičen, vi lažje ocenite svoje goste, mi imamo trenutno 170 sob, po prenovi jih bomo imeli 201, imeli bomo pet plus zvezdic, odprtje novega Hotela Slon bo leta 2027. A slehernemu gostu ne bom mogel slediti na vsakem vogalu in to niti nima smisla, saj odlična storitev pomeni, da mu berem misli oziroma izpolnim njegove želje, še preden nanje pomisli. Gostje so vse bolj zahtevni, svetovno hotelirstvo jih razvaja, tu morda pričakujejo enako izkušnjo kot v Jugovzhodni Aziji, kjer je delovna sila izjemno poceni in si lahko hotelir privošči tri zaposlene na eno sobo. V Evropi si tega ne moremo privoščiti, zato upamo na tehnologijo, ki nam bo lahko pri tem pomagala.

Janez Bidovec

Janez: Gostje so res vse bolj zahtevni, za svoj denar želijo dobiti čim več, preberejo vse recenzije, vzamejo si ogromno časa. Iščejo doživetja in mi jim to prodajamo. Fantom in dekletom na recepciji govorim, da so gostje različni, Američani ti povedo vse, Skandinavci so zadržani, pri Nemcu ne veš, kje si, naša naloga pa je, da to diskretno prepoznamo in gosta skušamo spraviti v dobro voljo. Ljudje so pri nas dve ali tri noči, v tem času želijo čim več doživeti, iti v lov na tartufe, pokusiti olja in vina.

Gregor: Gostje od hotelirja pričakujejo, da jih ne bo le gostil, ampak tudi učinkovito poskrbel za njihov prosti čas na destinaciji.

Janez: Zato moramo sodelovati z lokalnimi ponudniki. Gost ne bo sedel v sobi. Zato je t. i. concierge servis tako pomemben. Če nekomu predlagaš, kako lepo preživeti dan, si dvignil oceno hotela, čeprav se je zvečer vrnil v isto sobo, iz katere je zjutraj odšel.

LJUBLJANA PROTI ROVINJU IN OBRATNO

Gregor: Iz Rovinja bi »ukradel« pogled iz hotelske sobe na morje, morsko klimo, v mestnem hotelirstvu pa pogrešam tudi več t. i. resort ponudbe. Mestni hotelirji se bomo morali začeti bolj prilagajati na del ponudbe centrov dobrega počutja, saj ljudje to iščejo povsod, ne le na obali in v gorah.

Janez: Ljubljana je prekrasna, gostje, ki pridejo k nam iz Ljubljane, so vedno navdušeni. Je majhna, obvladljiva, varna, hrana je dobra. Rovinj je bolj sezonska destinacija, čeprav tudi ne več tako zelo kot nekoč. In ko iščemo kader, hitro naletimo na težave; če želiš dobiti dobrega človeka, mu moraš ponuditi stanovanje, nastanitve pa so namenjene turistom, dolgoročnega najema skoraj ni, to je v Ljubljani gotovo lažje. Ključno je, da je gost, ko odide, prepričan, da je za svoj denar dobil kar največ, kolikor je lahko.