Primož Korošec in Črt Piksi, fotografa

Piše: Leja Kovačič . Foto: Primož Korošec in Črt Piksi

»Kdo bo pa fotografiral,« Primož v šali odgovori na vabilo na Duel. Na koncu se dogovorimo, da bosta v objektiv ujela drug drugega, sta vendarle »iz foha«. Primož Korošec je fotograf, čigar dela krasijo mnoge kampanje, še bolj poznan pa je kot portretni fotograf, ki je pred svoj objektiv med drugim ujel prejemnike Borštnikovega prstana. V klepetu o njunem poklicu mu je nasproti sedel Črt Piksi, med drugim fotograf časopisa Delo in avtor Delove fotografije leta 2023, ki ga odlikuje portretna in reportažna fotografija.

Črt: S Primožem se ne poznava zelo dobro, nekajkrat sva se videla, sem si pa zdaj pred pogovorom bolj natančno ogledal njegova dela. Všeč so mi njegovi portreti, blizu mi je njegov slog, tudi sam sem že delal podobne reči.
Primož: Všeč mi je, da je slovenska fotoscena prijetno okolje, sam sem vanjo vpet že veliko let, fotografi se med seboj dobro razumemo. Generacijske razlike se gotovo opazijo, starejši fotografi so uspeli ustvariti svoj prepoznaven slog, pri mlajših pa to izginja, zlasti v komercialnem svetu.
Črt: Zdaj poskušajo fotografi kopirati trende, tudi z družbenih omrežij, brez veliko razmišljanja, zakaj to počnejo. Slog se izoblikuje, ko delaš. Če samo preslikavaš fotografije drugih, svojega sloga nikoli ne boš razvil. Nekoč, ko je bila fotografija analogna, si moral o vsakem posnetku dobro razmisliti, saj je vsaka fotografija pomenila strošek. Zdaj vidim veliko skupnih slogov, to bi primerjal s subkulturami nekoč. Tako kot so včasih nekateri nosili irokeze, drugi pa so bili rejverji, danes nekateri ves čas fotografirajo s flešem, drugi pa nikoli.
Primož: Tudi viri navdiha se spreminjajo, naša generacija je rasla ob knjigah velikih fotografskih mojstrov, novejša generacija pa raste ob svetovnem spletu. To hitro spreminja fotografske trende. Se pa strinjam s Črtom, da vidimo veliko univerzalizacije, zato je težko razviti svoj osebni slog, o katerem smo prej govorili pri starejših fotografih.

Prvi stik s fotoaparatom
Primož: Spomnim se svojega navdušenja nad fotografijo, predstavil mi jo je sošolec iz osnovne šole. On je obiskoval tečaj fotografije in mi je obljubil, da mi bo v petek povedal vse o tem, kaj se tam učijo. V petek tega ni mogel, jaz pa sem bil potem ves konec tedna na trnih, ali se bova dobila v ponedeljek, da mi pove, kako je na tečaju. (nasmeh) Spomnim pa se tudi, ko sem bil pri prijatelju, ki je imel doma videorekorder in smo po Studiu City gledali Skejt TV, ki ga je vodil Ali En. Vmes so predvajali posnetke iz skejterskih tekmovanj po svetu, mi pa smo to posneli in ustavljali, da smo ujeli skejterja v pravem trenutku. To sicer ni neposredno povezano s fotografijo, gre pa za lovljenje trenutka. Potem sem začel s fotografiranjem skejtarjev in tako se je začelo, sem pa kar hitro videl, da se najbolj najdem v portretni fotografiji, saj mi ustreza odnos z ljudmi.
Črt: Jaz pa sem se v osnovni šoli prijavil na delavnico fotografije v gozdu, takrat sem dobil v roke Canon na film in prvič fotografiral. Učitelj, ki je to vodil, je poslal naše izdelke na National Geographic natečaj za otroke, jaz pa sem dobil tretjo nagrado, ki mi je prinesla naročnino na revijo in knjigo o fotografiji, v kateri sem prebral vse o osnovah. Nato sem čez leto dni na evropskem natečaju za osnovne šole osvojil prvo mesto. Še vedno sem bil naročen na National Geographic in večkrat sem razmišljal, kako noro je, če je tvoja fotografija objavljena na naslovnici. Potem sem na to pozabil, življenje je šlo naprej, ko pa je šlo podjetje, v katerem sem delal, v stečaj, in nisem dobil plače, sem začel razmišljati, kaj bi lahko počel. Spomnil sem se na nagrade, ki sem jih dobil in pomislil na fotografijo. Iz filmov sem imel predstavo, kaj pomeni biti fotograf, tako sem si pač to predstavljal, zlasti tu mislim na film Jebiga.

Fotografija med iluzijo in resničnostjo
Primož: Za širšo javnost je naš poklic zelo lep in svoboden, svoboda pa pride z veliko odgovornostjo, največja med njimi je nerednost naročil. Nikoli ne veš, kdaj te bo poklical naslednji naročnik. Ta poklic je nepredvidljiv in zato ni za vsakogar.
Črt: Poleg čakanja na naročila lahko omenimo tudi čakanje na plačila. (smeh) Če pogledamo bolj filozofsko, pa bi rekel tako … Mnogo let sem bil prepričan – in sem to tudi zagovarjal – da je fotografija zelo objektivna, po nekaj letih dela pa lahko rečem, da ni nujno tako, saj z vsako fotografijo gledalcu pokažeš, kar želiš, da vidi. Tako je kot pri vsem v življenju – boljši prodajalci boljše prodajajo svoje zgodbe.
Primož: Črt govori o tem, s čimer se tudi sam ukvarjam zadnjih petnajst let: z identiteto v fotografiji oziroma še bolje rečeno z njenim manjkom. Ti si avtor, na drugi strani je tvoj portretiranec, ki ima svojo predstavo, kako si želi na fotografijah izgledati, tu pa je še gledalec, ki interpretira odnos med nama. Pride do trikotnika, v katerem vsi to delo interpretiramo po svoje. Tudi zato se mi portreti zdijo tako zanimivi.

Portretiranci naj se počutijo slišane
Primož: Ljudje, ki jih fotografiram, imajo zelo malo časa, včasih tudi samo nekaj minut. Povprečje seanse pa je deset do dvajset minut. To potegne za seboj res temeljite priprave; prostor najprej ustrezno osvetlimo in fotografiranje zvadimo z nadomestno osebo. Včasih so bile zame lahko interakcije s portretiranci tudi zelo zastrašujoče, zdaj niso več, vedno pa mi je bilo neprijetno, kadar so se ljudje med fotografiranjem počutili neprijetno, čeprav sem pozneje ugotovil, da sam s tem nimam veliko težav. Poskušam delovati tako, da se portretiranci počutijo slišane, da vedo, da fotografije ne bodo šle nikamor brez njihove avtorizacije, da je to varen prostor, znotraj katerega se lahko vsi svobodno izražamo. Sem pa z leti dela ugotovil, da v fotografskem procesu vse deluje v obliki Gaussove krivulje. Ko postavljaš sceno, nič ne deluje, luč ni prava, portretiranci niso ogreti, vse je malo nerodno … To poteka do točke, ki traja kratek čas, takrat se vse poklopi in nastajajo izjemna dela. Ti pa moraš ta delček časa ujeti. Če ga zamudiš, motivacija pade, ekipa se utrudi.
Črt: Jaz rad uporabljam tablico, da si lahko portretiranec že sproti pogleda, kaj smo ustvarili. Je pa tudi tako, da dlje kot si v poslu, bolj instinktivno delaš.

Umetna inteligenca – pomočnik ali sovražnik
Črt: Treba se je vprašati o etičnih standardih in morebitnih zlorabah, to je moj prvi pomislek. Umetna inteligenca lahko pohitri določene procese, fotografom in modelom lahko pomaga, saj lahko osnuje predoglede in ideje, lahko ti pomaga narediti izbor fotografij. Ne bo pa umetna inteligenca nadomestila fotografov, nobene podjetje ne bo izdelalo fotoaparata, ki se bo dogovoril s portretirancem, odšel na mesto fotografiranja, postavil studio, se z njim pogovarjal … Kot je rekel Primož, je pri našem poklicu najbolj pomembna osebna nota, to nas dela drugačne. Kako jaz gledam na svet dela mojo fotografijo drugačno od fotografije nekoga drugega.
Primož: Noah Chomsky pravi, da gre pri umetni inteligenci za največjo krajo intelektualne lastnine 21. stoletja in jaz se s tem zelo strinjam. Črt omenja etične in moralne pomisleke, tudi sam menim, da mora biti to vodilo, ko govorimo o uporabi UI v fotografiji. Kot orodje se je poslužujemo zlasti za izdelavo videov, nekatere zadeve olajša, je pa vsaj za zdaj še zelo nezanesljiva. Pojavnost umetne inteligence je le simbolno razvrednotila fotografijo, čeprav nima pogojev, da jo nadomesti.