KOLUMNA: TEDxLjubljana mi je obrnil življenje na glavo

Razmišljala GAJA PRESTOR 

Sem umetnica. Močna, preprosta, stabilna, odločna in strastna. Vsak dan odkrijem kakšen nov delček sebe. Brez glasbe ne vem, ali bi sploh vedela, zakaj sem. Živim za trenutke, ko dušo na odru delim z ostalimi. Cenim majhne stvari in iskrene, dobrosrčne ljudi. Vem, kaj hočem, in za to sem pripravljena narediti vse. Sem komaj na začetku poti, čaka me še veliko ovinkov, vzponov in padcev. A vem, da je ta pot tista prava zame.

VSAK OD NAS JE ODSEV SVOJIH MISLI, NIKOLI NE SPADAM TJA, KAMOR BI MORALA

Kot sem prebrala v svoji najljubši knjigi Življenje je tvoje avtorice Louise L. Hay, vse, kar se nam dogaja je odsev naših misli. Ko sem to prvič prebrala, se mi je zdelo popolnoma bedasto, da bi lahko moje življenje enostavno kontrolirale le moje misli. Kako naj bom čisto sama odgovorna za vse, kar privabljam v moje življenje? Kaj pa, če moje misli zaidejo v tiste temne kotičke, bom tako v svoje življenje pritegnila strahove in stvari, ki jih nočem? Potem pa sem si rekla, »Gaja, kaj pa so sploh ti temni kotički, ki se jih tako bojiš? Vse si si ustvarila čisto sama v svoji glavi. Temne kotičke poskušaj napolniti z lučjo.« In res sem jih.

OUTSIDERKA

Pa začnimo na začetku. Že od nekdaj sem vedela, da sem malo drugačna od svojih vrstnikov. Zato se tudi nikoli nisem preveč dobro vključila v družbo svojih letnikov. Vedno sem bila tista »outsiderka«. Leta v osnovni šoli so bila zame zelo težka, saj sem se zelo hitro začela javno izpostavljati kot mlada pevka. V domačem kraju sem bila ravno zaradi poguma, ki sem ga imela že kot majhna deklica, velikokrat tarča posmeha vrstnikov.

Spomnim se ogromnih količin anonimnih sporočil, ki sem jih prebrala za začetek dneva. Predstavljaj si, da se tvoj dan začne s sporočilom »ubij se«, »nisi vredna, da bi obstajala«, »tvoj glas ne pomeni nič, ker si za pevko predebela«. To so bile besede, ki so meni, takrat komaj 12-letni punci, postale resnica. Moji dnevi so bili prava mora.

Potem sem se en dan spontano odločila, da je tega dovolj. Počasi sem začela graditi na svoji samozavesti in samopodobi. Ko sem postopoma spreminjala svoje razmišljanje in odnose, se je vse začelo sestavljati. Izbrisala sem vse stare spletne račune, prenovila garderobo in pospravila svoje »predalčke« v glavi. Dojela sem, da je življenje le eno. In da je le od mene odvisno, kako ga bom živela. Tako sem še naprej ostala ista Gaja, le da mi je bilo popolnoma vseeno, kaj si kdo misli o meni. Pomembno mi je bilo (in mi je še) le to, da sem sama zadovoljna s svojim delom in s sabo.

Nikoli nisem spadala tja, kamor so želeli drugi. Ampak mogoče je točno ta prostor, ki je »napačen« pravi zame.

Ko sem prvič v roke prijela mikrofon in zapela v polni dvorani, sem se zaljubila v občutek, kako je glasba potovala skozi moje telo.

SAMO OB GLASBI JE LAHKO ZASPALA. JE TO DROGA?

»Samo ob glasbi je lahko zaspala,« je rekla moja mama. Nežne melodije, ki so mi kot dojenčici pomagale zaspati, mi zdaj pomagajo sanjati, tudi ko sem budna. Sanjati z odprtimi očmi. Od nekdaj sem vedela, da je glasba to, kar daje smisel vsemu, kar sem. Ko sem prvič v roke prijela mikrofon in zapela v polni dvorani, sem se zaljubila v občutek, kako je glasba potovala skozi moje telo. Bila je ljubezen na prvi pogled. Zdi se mi neverjetno, kaj čutim, ko pojem.

Nikoli nisem razumela, kaj so ljudje mislili, ko so mi govorili, da jih določena substanca ali dejanje privede do stanja miru, izpopolnjenja ali poželenja. Rekli so, da jih nekaj popelje v drugi svet. Ampak vse to in še več se v meni dogaja, ko stojim na odru. Mar to pomeni, da sem tudi jaz odvisna? Je to moja droga?

Tistemu, ki še ni doživel tega, kako je, ko pustiš delček sebe v vsaki pesmi, na vsakem odru, občutka ne znam razložiti. Zdi se, kot da sanjam. A to je občutek, za katerega živim.

Ne vem, ali bom znala ljubiti koga tako močno, kot ljubim ta občutek, ki ga doživim vsakič znova, ko pojem.

V meni se skriva na tisoče misli, melodij in slik. Nekatere zaenkrat samo čutim, pa jih še ne znam napisati ali zapeti. Zdi se mi, da se vsaka prikaže na papirju, takrat ko je zanjo pravi čas.

Bili so trenutki, ko sem bila popolnoma izgubljena in res nisem vedela, ali je to točno to, kar si želim početi v življenju. Saj veste, vsak dan slišimo, da kot pevec v Sloveniji res nimaš prihodnosti. Res je, ne uspe tistim, ki verjamejo v to, da nimaš prihodnosti. Če pa verjameš, da ti lahko uspe, ti bo uspelo.

OD TEMNIH OBJOKANIH NOČI, DO NASTOPA PRED POLNO DVORANO NA TEDXLJUBLJANA

Lani decembra sem dobila priložnost, da sem nastopila v sklopu dogodka TEDxLjubljana v polnem Cankarjevem domu v Ljubljani. Občutek, stati pred tako polno dvorano, je nor. Ko so mi organizatorji dogodka povedali, da bom stala pred 1.500 ljudmi na odru, mi je v hipu začelo razbijati srce. Natop na takšnem dogodku zahteva ogromno odgovornosti in resnosti. Dogodek TEDxLjubljana temelji na odkrivanju novih idej in njihovemu širjenju. Zame je bila to res nepozabna izkušnja in odskočna deska za naprej. Ko sem bila res 100 % prepričana vase, so se ponudbe in priložnosti za nova sodelovanja in nastope začele kar lepiti name. Še sama nisem mogla verjeti. V roku enega leta se mi je življenje popolnoma obrnilo na glavo. Ljudje so me začeli ustavljati na ulicah, hvalili moje delo in se želeli slikati z mano. Res nor občutek.

VSE JE MOGOČE

Pred letom dni sem čisto po naključju spoznala izjemnega prijatelja in producenta skladbe »To je, kar imam« Žana Serčiča, ki mi je pomagal ustvariti moj prvi singel. Ker sva si karakterno zelo podobna, je najino sodelovanje res odlično. Izbrana sem bila tudi za Cosmopolitanovo dekle z naslovnice 2018. Kar me vsako jutro, kot slika na steni, spomni na to, da je VSE MOGOČE .

Danes lahko rečem, da sem res ponosna nase. Izredno hvaležna sem svoji krasni družini, ki mi je vedno stala ob strani, tudi ko sem bila res naporna. Vse, kar si želim, je širiti dobro glasbo in ljubezen med ljudi. Želim si, da vsak, ki se boji uresničiti svoje skrite želje, dobi pogum in jim sledi.

To je moja zgodba, ki bo tekla naprej. Prepustila se bom toku vesolja, da mi pošlje tisto, kar mi je namenjeno.

Foto: Gajin osebni arhiv in Anže Graberljšek

>>>>>>

Gaja Prestor je umetnica, pevka. Osemnajstletna Gaja prihaja iz malega kraja Radeče. A za razliko od večine ljudi sanja tiste sanje, ki jih veliko ljudi ne razume. Sama pa je vanje vedno verjela. In počasi so sanje postajale tisto, kar živi danes. Več o njej si lahko pogledate na njenem Instagramu in Youtube kanalu.

Vse govorce TEDxLjubjana pa si lahko pogledate tule.

_______________

ČE SE TI ZAHOČE OSVEŽILNE, POLETNE PONUDBE KARTICE GOODLIFE IN L’OCCITANE IZDELKOV, SO TI NA VOLJO TU.

__________________

Kaj pa še te dobre kolumne …